ITALIJA
29.6.2023 Tako, zopet malo pohajkujeva. Karmen si je izbrala Dolomite. Sprva sem mislil, da je to zgolj neka ideja, zdaj vidim, da je to čisto resno mislila. Vse ok, določila je vse, samo malo je pozabila, da imam jaz 12-urni nočni šiht pred načrtovani odhodom. No, tudi mene je malo skrbelo, kako bom to sfural, pa je šlo, če ne, ne bi brali tega. Skratka, Dolomiti, za danes je bil bolj nežen plan, saj sva upoštevala mojo neprespanost. Marsikdo bi rekel, glej budalo, nič ni spal, pa je šel na motor. Ob 10ih sva startala iz Ljubljane, na hitro dolila gorivo v Šempetru in gasa naprej. Po AC sva vozila 270 km, to nama je vzelo cca 3 ure. Karmen me je med vožnjo spraševala, kako se počutim, v kakem stanju sem,... Nekaj časa sem ji odgovarjal, pol sem imel tega dovolj in sem samo dvigoval palec, kar zgleda kot "Like". Ker mi je tudi to presedlo, sem za foro dvignil sredinec in čakal na reakcijo. Pač, tudi jaz moram spremljati njeno pozornost na cesto, ne samo ona mojo. Ne boste verjeli, opazila je sredinec, čeprav je bil skrit v rokavici. Veste, kako se temu po novem reče? Če je palec navaden "Like", je Karmen tega poimenovala "Jebi-like". To je nekako v smislu, jebi se s pozitivnim pridihom. Ko sem lačen, sem ful drugačen, to še vedno drži. Z utrujenimi očmi iščem gostilne v mestu Belluno. Res ne vem, gostiln ni bilo ali pa sem bil jaz tako utrujen, da ničesar nisem našel. No, tudi Karmen ne. Veliko mesto, vendar mesto duhov. V kraju Peroni zagledava gostilno, ogromno avtomobilov, motorjev itd. Itak, takoj desno in jest, ni kaj čakat. Dobiva jedilne liste, naročiva dnevno ponudbo. Karmen mahne po njokih, jaz sem si pa omislil cordon bleu, mešano solato, kavo in Coca colo. Cordon bleu me je prepričal, ker je pisalo, da je domač, iz gostilne. Super, to je to. Kelnarca je tak tolkla samo po italijansko. V fazi sprejemanja naročila je rekla ene 10x "si, si, si, si,..." Pa ji na koncu rečem, ja itak da 'sem', pa ni odreagirala haha. Sledil je trenutek streznitve, ko je prinesla hrano na mizo. Njoki so imeli plavalni tečaj v neki čudni maščobi, moj cordon bleu, pa je res prišel do izraza, saj je ta mali revček sameval sredi velikega belega krožnika. Prav osamljen se mi je zdel. Hitro grem do šanka in jim na sliki pokažem, da bi še pomfri. Osamelčka prerežem in vidim, da sta to dva kosa poceni šunke, vmes rezina sira in spohano. Bravo. Ta umetnost je stala 10€. Ko poješ vse in nato še kruh, pol je čas za iti naprej. Bemti, toliko dogajanja, pa se sploh nisva zapeljala v hribe. Kar se tiče prelazov, sva jih danes obdelala 7. Glede na pozno uro, sva bila zelo pridna, vsaj midva misliva tako. Bila sva na: - Passo Giau, - Passo Falzarega, - Passo Valparola, - Passo Gardena, - Passo Sella, - Passo Pordoi, - Passo si Fedaia. Vse super in prav, kolesarjev na cesti, kot bi jih naklel, Roman bi rekel, da so to obritonožci, danes sva se kar strinjala z njim in posvojila to poimenovanje. Ovinkov en kup, tudi dinamična vožnja gre lepo, skratka, prelepi razgledi, super doživetje. Slike bodo povedale več o tej lepi naravi in lepih vijugastih cestah po gozdovih, med skalami,... Do hotela v Mazzin sva prišla ob 19.30. Motorja v klet, prtljago gor, tuš, pivo, večerja,... Prav paše zdaj vse 4 od sebe. Kaj jutri? Nekam kjer ne bo dežja in bodo lepi razgledi. Pojma nimava kam, mogoče se kaj misli zbistrijo ob zajtrku. Današnja statistika po TomTomu: - V sedlu sva bila efektivno 7h 30min, - Prevozila po AC cca 270km - 180km lokalnih cest in prelazov - Vsega skupaj dobrih 450km - pivo ob večerji 5.5€, ... Aja, pir ni podatek iz navigacije, je statistika iz računa.
Dolivanje goriva
Wannabe Cordon blue
30.6.2023 Danes sva pojedla res dober zajtrk in se odpravila na pot okrog 9.30 ure. Na zajtrku je bil en par najinih let. Gospa je vložila nekaj premoženja v silikon in si uredila prsi. Na teh prsih so zelo izstopale bradavičke. Otroci do desetega leta so začeli zavračati trdo hrano in dalo se je opaziti, da imajo še vedno sesalni nagon. Ženske so se delale, da tega ne vidijo, moški smo videli in se spraševali, koliko to stane?! Saj ne druga, za otroke gre (Angelca Likovič), otrokom je to bilo všeč. OK, gremo na joške, oz. prelaze.Uspelo nama je povezati 9 prelazov:* Passo Costalunga, * Passo Nigra,* Passo Levaze,* Passo Manghen,* Passo Gobbera,* Passo Cereda,* Passo San Pelligrino,* Passo Valles,* Passo Rolle.Kaj naj napišem? Danes je bilo že od jutra oblačno, tako da ni bilo takšnih razgledov kot včeraj. Baza oblakov je bila na cirka 2100m. Tu in tam sva se baze nežno dotaknila in se zopet spustila na varno višino. Nekaj krat so naju lovile kapljice, pa vendar, nič hujšega. Z vremenom sva imela danes veliko sreče. Slaba napoved je pregnala domov tudi včerajšnje kolesarje, na splošno skoraj ni bilo prometa čez prelaze. Idila. Ceste v dobrem stanju, razen mogoče cesta na San Pelligrino ni bila glih občudovanja vredna. Priznam, spogledovala sva se s prelazom Stelvio, vendar je bila vremenska napoved tako klavrna, da sva to misel opustila. Tudi Webcam na Stelvio ni pokazala kaj privlačnega. Stelvio ostane za kdaj drugič. Danes sem okusil tudi to, da res moraš paziti, kaj si želiš. Prej se peljeva čez Tonadico, res očarljiv kraj in jaz na glas pripomnim:"Tu je pa tako lepo, da bi lahko tukaj tudi spal." Glej ga zlomka, ko sva se spuščala iz Passo Rolle glih proti Tonadico, je začelo malo bolj deževati. Vprašam Karmen, če bova nadela kondome (dežne obleke)? Ona kot vedno, da ni potrebe, da bova kmalu preko. Na tak način sva bila že par krat mokra, pa tudi danes. Sem budala, a ne? Danes sem se odločil, da več ne sprašujem. In kje danes spiva, glih tu, kjer sem si potiho zaželel pred nekaj urami. Ja, pazi kaj si želiš, hitro se uresniči. Za nameček se mi je spraznila baterija na komunikaciji, tako da tudi klepetati nisva mogla. Počasi sva se v dežju spuščala proti mestu, mokra,... Ker nisva vedela, kje bova končala dan, tudi prenočišča nisva imela rezerviranega,... In ne boste verjeli, tudi lačna sva bila. Ko ima hudič mlade, jih ima več. Danes sva spoznala to družino. Mokra stojiva za cesto, gledava booking, nič pametnega. Iščeva gostilno za nekaj pojest, vse zaprto do 19. ure. Ugotovil sem, da znam tudi preklinjati. Komot, saj me nihče ne sliši haha. Pol najdeva en hotel, se na hitro odločiva, da je super in gasa do hotela. Sva se zmenila brez bookinga, 11€ ceneje. Ni poceni, pa ok, na suhem sva. Tudi za jest imajo, vse se je dobro končalo. Cote sva razmetala po sobi, do jutri bodo suhe. Ker sam ne uporabljam fena, ga lahko za sušenje cot. Karmen je izjavila, dežjake pa imava suhe! Woooow, res sta suha. Nisem vedel ali naj ji stisnem en jebi-like ali... Glavno da sva midva mokra. Pol se je nekaj dokaj potiho kesala za svoje butaste odločitve, nekako se spominja, da sva bila na podoben način že par krat mokra. Res nekje iz ozadja sem slišal, da naslednjič v podobni situaciji ne bo sprejemala butastih odločitev. Res je tudi to, da tudi sam zaslužim en jebi-like, ker sem jo poslušal. Kam jutri? Jaz sem predlagal morje, Karmen hribe. Če sem že moker, naj bo to od morske vode.Statistika iz navigacije:* 297km po prelazih sem ter tja,* Na motorjih sva bila aktivna 6h50min,* povprečna hitrost 43km/h.
Passo Costalunga
Passo Nigra
Starodobniki na poti
Passo Lavaze
1.7.2023Ker naju je včeraj namočilo, sva bila danes bolj previdna. Po dokaj poznem zajtrku sva krenila na pot v res zelo rahlem dežju. Tisto, ko pade tu in tam kapljica. Hitro sva nadela zgornja dela olagumi je in gas na pot. Saj sva vedela, da jih ne potrebujeva, vendar noben ni hotel preveč izstopati s svojimi "pametnimi" odločitvami. Glede na vremensko prognozo je bilo potrebno potegniti na jug, pa vseeno ne preveč na jug, ker je tam tudi deževalo. Sprejela sva soglasno odločitev, Gardsko jezero, južni del. Ja, zdaj sva tukaj. Gardsko jezero je bila pred leti najina prva daljša tura z motorji. Takrat se nama je zdelo daleč v enem dnevu prevoziti 400km. Bilo pa je tako. Preden smo šli z motorji v Grčijo, je Tone rekel, da bomo dnevno delali od 300 do 400km. Jebemti, a to zmoreva? Do kod je 400km? Na zemljevidu kaže Gardsko jezero. Ajde, probava do Gardskega jezera sama pred potovanjem, da bova vedela, kaj naju čaka v Grčiji. Ker sva danes vseeno malo izzivala, sva vmes obdelala še dva prelaza: - Passo Fricca - Passo Sommo. Nad 1400m danes nisva šla, baze so bile prenizko. Do Gardskega jezera sva se lepo privlekla po lokalnih cestah, se namestila v sobo, odstranila bočna kovčka in gas okoli jezera. Premikala sva se v nasprotni smeri urinih kazalcev. Bilo je fajn toplo, temperature čez 30°C, kaj češ lepšega. Nekje na polovici poti na severno točko jezera naju je ujelo par kapljic. Iz zahodne strani se je pošteno zapiralo. Mah klinc, kaj čeva, greva okoli, pa bo kaj bo. Na severu jezera sva se odločila za kosilo in pot nadaljevala po cca dobri uri. Vmes se je na zahodni obali jezera zlilo, začelo je deževati na vzhodni, midva pa lepo po suhem na jug. Sreča? Znanje? Bolj krompir. Na zahodni obali se malo manj dogaja kot na vzhodni, zato je vožnja bolj sproščena. Ker ni toliko krajev in mest, je manj prometa. Juhu, to je to. Ko sva par minut pred deveto zvečer prišla do sobe, sva se namenila peš do Sirmione. Pa kaj, 5km v eno smer, malo se treba razhoditi. Sirmione je poln ljudi, dogajanja veliko, kot na morju. Res daje en tak morski občutek. Tudi cene nastanitev so tukaj hude. No, glede na vozni park pred vilami, cene niso težava. Ko sva se osvežila s pijačo in sladoledom pa lepo nazaj domov. Ura je pozna, bi pasal kak prevoz, ampak,... Trma je pa trma, greva peš. Danes sva videla celo žive policaje. Res je, ležečih je bilo en kup, danes pa so se pokazali celo živi, tisti ta pravi. Obravnavali so dva pijana tujca na skuterju. Kaj hočem reči, v treh dneh sva naredila kar nekaj km, policije nikjer, pri nas pa jih je kolikor hočeš, oz. veliko več, kot jih hočeš. Moje preprosto vprašanje, čemu?! Smo res takšni prekrškarji in pijanci? Jutri je pa konec veselja. Po neki poti se bova premaknila domov. Adi Smolar je zapel: "Je treba delat, ne pa okol ga srat,..." Današnja statistika iz navigacije: - prevoženih 370km, - nekaj kapljic dežja, - veliko užitka
2.7.2023Midva sva danes kar tranzitirala domov. Po AC do Ajdovščine, pol pa čez Col in Podkraj proti Ljubljani. Kar sva v Dolomitih natrenira ovinke, sva v levem ovinku zavila desno k Tjaši na coffe. Saj si predstavljate, zavijaš levo in nato na hitro desno. Nekako tako. Prvoten plan je bil mnogo bolj severno, ampak vremenska prognoza ni bila obetavna. Vse kar sva si danes ogledala, je center Vicenze, se tam sprehodila, osvežila,... Temperature so bile v povprečju po Italiji okrog 30°C, Karmen ni uporabljala gretja ročk. Kar je bilo zanimivo, v vseh 4ih dnevih nisva srečala v Italiji nobenega slovenskega motorista. Verjetno je bil kdo kje, srečali pa se nismo. Bilo je ogromno Nemcev, Avstrijcev, Špancev, Nizozemcev, Švicarjev, tudi kak Madžar in midva. Karmen je na koncu pogledala števec in rekla, naredila sva 1500km. Če odštejeva AC je bilo cca 850km čistih užitkov. Levo, desno gor in dol.Na celotni poti nisva imela nobenih kritičnih prometnih situacij, kar je odlično. Recimo, da je bil dober trening za letni dopust, ki prihaja kmalu.Se beremo ob naslednji priložnosti.
Vicenza