HRVAŠKA - ČRNA GORA - ALBANIJA - MAKEDONIJA - SRBIJA
Skënderbeu tour - 1. dan Pozdravljeni po dolgem času. Letos sva se odločila, da udejanjiva načrt, ki je nekako zorel že 2 leti, vedno je prišlo kaj vmes. Z udejanjanjem najinega načrta, boste nekateri obudili spomine na že prevožene poti, za nekatere bo to nekaj novega, zopet tretji pa bodo imeli 10 dni čtiva pri opravljanju jutranjih velikih potreb. Pač, slišal sem tudi to, da zjutraj paše na sekretu prebrati mojo zgodbo. Zakaj pa ne, vse za zdravje, če le pomaga. Danes sva opravila tranzit do Kotorja. Od Ivančne do Vinice po stari cesti, vse drugo AC, kolikor je pač je. Štartala sva ob 6.30 v dokaj hladno jutro. No, bilo je hladno, dokler nisva prišla do Muljave. Na armaturi sveti neka lučka,... Pa daj no, lučka, prvi šok,... Prva misel, a moreš? Pol pa le malo bolje pogledam, pa vidim da sveti Ice alert. Temperatura 3°C. Jebemomilomater (to mora biti napisano kot je), a grem na Nordkapp ali proti obali?! Do Črnomlja je bilo tako, pol pa počasi po stopinjo navzgor. Malo me je hladilo po komolcih, pa v palca in kazalca je malo ščipalo, kljub gretju ročk Karmen je sredi mraza pogruntala, da ni oblekla zgornjega dela zimske pod obleke. Na nek način sem jaz kriv, ker je nisem dal iz omare. Ko sva zajahala AC, je temperatura hitreje naraščala, to pa zato, ker sva se bolj hitro približevala obali. Po Sv. Roku je malo šejkalo, enkrat veter z leve, drugič z desne, pa še malo vmes. Ker vrtenje koles daje motorju stabilnost, dvigneš hitrost za 20km/h, pa gre. AC je dolgčas, vmes sva se igrala s komunikacijo, kdo bi to doma sprobaval, saj je na poti čas. Do cilja, sva jo že skoraj usvojila. So še malenkosti, pa kdo bi se ubadal z njimi. Naredila sva tudi 3 krajše postanke za dolivanje goriva, to pa je bilo to. Tranzit je tranzit. Dolina Neretve vedno očara. Nekako sem tam dojel, da sem na dopustu. Vedno rabim cca 400 do 500km, da dojamem. Nekateri bi rekli, "kasno paljenje". Prehodi meja gladki brez težav, tako kot mora biti. Malo se zgužvaš naprej, kao v senco. V Pločah je temperatura dosegla odličnih 25°C, erotika. Naj kot zanimivost povem tudi to, da sva šla do konca v zimskih cotah, za ziher. Boljše da nama je vroče, kot da zmrzujeva. Na cilj sva prišla ob 17.00. Sonce je bilo še visoko, glih prav za ogled Kotorja. V nekih trenutkih naju je spominjal na Piran. Ozke ulice, trgovinice, restavracije itd. Prav lep je stari del. Drugače pa, v nekih trenutkih ob pogledu na mesto vidiš, da se je čas malo zaustavil ali pa gre počasneje kot pri nas. No, to ni nujno slabo. Bolj ali manj imam v mislih arhitekturo itd. Imajo pa nekaj podobnega kot mi, to je plačilna valuta (€) in tudi cene hrane v restavracijah nekako ne zaostajajo za našimi. Če to bere nekdo iz Ljubljane, bo rekel poceni, če kdo iz MS, bo rekel drago. 30€, dva navadna menija s pijačo, ki tudi količinsko nista bila ne vem kaj. Ampak, ok, ne jamram, samo povem. Jutri jo mahneva v Albanijo. Malo čez hribe. Proti večeru napovedujejo ploho, takrat bova že pod streho. Četudi naju preseneti prej, bova nataknila kondome, pa bo. To je za danes to. Menda se zgodba nadaljuje.
Start
Nekaj orodja in pripomočkov za morebitne nevšečnosti.
Dolina Neretve.
Most na Pelješac.
Dubrovnik
Dubrovnik.
Kotor
Skënderbeu tour - 2.dan Noč je hitro minila. Zbudila sva se v toplo jutro, termometer je kazal prijetnih 20°C, sonce se je prebijalo čez hribe. Postregli so nama zelo dober zajtrk, bil sem brez pripomb. Ja, včasih rad kaj pokomentiram. Tom-Tom je za danes naračunal skromnih 175km. Ok, naj mu bo. Ko sva pojedla in se res ležerno spravila v smeri Nacionalnega parka Lovćen. Takoj iz Kotorja na prelepe serpentine, s krasnimi razgledi. Ko sva se malo povzpela, je bil pod nama Kotor, malenkost dalje Tivat,... Erotika. Vidljivost je bila odlična. Težko to opišem, poglej slike. Ob vstopu v Nacionalni park Lovćen naju je zaustavil mlad fant in nama razložil, da je potrebno plačati vstop 2€ po osebi. Itak, saj sva ga videla že od daleč, vse nama je bilo jasno, samo ceno sva se čakala. Plačava in gas do vrha. Cesta zelo lepa. V daljavi sem videl, da se oblaki počasi združujejo, začelo se je temniti, kar ne pomeni nič dobrega, no, dež je na poti. Na hitro se odločiva, da greva pogledat Njegošev mavzolej. Super, plačava vstopnino, pol pa se je začela hoja navzgor po stopnicah. No, koliko jih je? 461 stopnic v polni moto opremi. Juhu, vam povem, da sva kljub nizki temperaturi švicnala ful. Splačalo se je iti gor, zelo lepo urejeno, kljub bližanju dežja, je bilo še malo razgleda. Pogledava, poslikava in pobeg v dolino, preden se vlije. Par kapljic je bilo že na vrhu, nič hujšega, malo več sva jih fasala pred Podgorico, ampak,... Kaj češ, tako je življenje na vozilu brez strehe. V Podgorici sva dolila gorivo, saj cene vedno bolj rastejo (Hrvaška skoraj 13 kun, Črna gora 1.73€, Albanija pa bo še malo dražja. No, pa sladoleda se mi je zaluštalo, posledično je treba tudi tankat. Iz Petrola sva se odpravila proti meji. Tom-Tom je našel eno res jebačko pot čez hrib, cesta glih za en avto, ponekod se je čez asfalt prebila tudi trava. Žive duše nikjer, razen kakšne domače živali, skritih policistov, ki so se verjetno začudili kaj tam počneva. Priključek na glavno cesto proti meji je bil kaka 2km pred mejo. Prehod meje nič posebnega, šlo je hitro skozi. Itak sva se zgužvala naprej, saj bi pri 26°C v zimski opremi crknila. Oblečena sva bila za hribe, kjer nama je to prav prišlo. Na Albanski strani mejnega prehoda sem se slekel,... Vrgel ven vse odvečne podloge in noro užival v gatah ob pihljanju vetra. Karmen bo menda jutri dala ven zimsko podlogo iz hlač, menda še zna prav priti. Bomo videli. Dokler še uporablja gretje ročk, nisem ziher, da bo odvrgla kako zimsko podlogo. Vidno bolj zadovoljen sem vodil v smeri SH-20. Motoristi itak veste o čem pišem, za ostale pa,... Baje je to ena taka erotika od cest v Albaniji. Če si tu, nisi naredil nič, če se nisi zapeljal po njej. Pa sva morala še midva. Prve serpentine so bile obsijanje s soncem, ampak kaj, to še niso prave, do pravih se je potrebno še malo zapeljati. Bolj kot sva se bližala pravim, bolj je bilo oblačno. Začelo je tudi deževati. Kaj češ, tu sva, dež ali ne, to bova prevozila. Tu in tam kak avto, motorja nobenega, le midva v dežju po znamenitih serpetinah na SH-20. Iskreno, ni bilo prijetno, po cesti je tekla voda, bilo je tudi dokaj spolzko. Ni bilo možnosti za izživljanje. Ko sva prilezla nazaj gor, se je zjasnilo, narediva par slikc in gas proti Skadarju. Malo zaokroživa okoli hotela, ker ga pač nisva takoj opazila. Treba se bo navaditi na promet, ki me sicer spominja na Kosovo. Na hitro pod tuš in v mesto. Želela sva na promenado, nekam ob jezero. Hotel ponuja tudi free kolesa. Vzameva dve kolesi. Moje je bilo približno ok, od Karmen pa brez zavor. Ker je navajena z motorja da zavore primejo, sva zamenjala kolesi. Brž ko jih zamenjava, ona začne jamrati, da je vseeno če goniš naprej ali nazaj, to se vrti v prazno. Zopet zamenjava in se odločiva, da to kložno vrneva v hotel. Zjeban bicikel sem uporabil kot poganjalček. Ja nič, vzela bova taxi, ta naju bo sigurno dostavil. Midva mu razloživa v angleščini kaj želiva, on reče OK in gremo. Hitro sva ugotovila, da naju pelje kontra po cesti, po kateri sva se midva pripeljala v mesto. Vozi in vozi, midva se gledava,... Verjetno že ve, kam pelje. Ja boš, zapeljal naju je pred neki kamp. Tam ni nobene promenade, restavracij itd. Midva ga čukasto gledava in nočeva iz avta. Tu že ne bova izstopila. Ko je dojel, da nekaj ni ok, je poklical neko žensko, ki je govorila angleško. Le ta mu je razložila, kaj midva hočeva in pol je rekel, da naju mora peljati na drugo stran jezera, nazaj čez mesto. Aleluja. Taxi meter je veselo nabija cifro, jaz tuhtam, kako se vsaj delno izogniti stroška, za katerega nisva kriva. Pelje naju nazaj. Odločiva se, da greva pogledat grad in naju je odpeljal do gradu. Sprinta račun,... In pokasira le vožnjo od centra do gradu, ostali izlet v neznano je odbil. Pošteno, kaj naj druga rečem. Na hitro sva pogledala ruševine, naredila par fotk, pol pa lepo peš v stari del mesta. Strogi center lepo urejen, ko greš pa malo ven, pa je milo rečeno, zelo bogo. Ogromno smeti, potepuških psov, mačk, raznih iztrebkov. Fajn je iti malo levo desno od glavne ulice, da vidiš še kaj pristnega. Po večerji sva se vrnila v hotel, kjer spodaj pod oknom veselo kikirika petelin. Če se že sredi noči dere, kaj bo šele zjutraj. Mogoče samo protestira, ker sva mu v mestu pojedla bratranca.
Višje kot se vzpenjava bolj zimske so razmere.
Njegoš
Stopnice, stopnice
SH20
Parking v Skadarju
Uh, kolesa, vsakemu nekaj manjka.
Grad
Vsaka hiša ima eno kravo, ki jih "kosi" travo.
Skënderbeu tour - 3. Dan Danes bo zapis malo krajši, ker morate jutri v službo. Danes sva imela malo daljši plan, vendar sva ga prilagodila vremenu. Ko sva vstala je deževalo. Ni bil glih hud naliv, saj veste, prijeten dežek, če nisi na motorju. Posledično sva jo pihnila direkt v Tirano. Tomek je pokazal 100km, malo manj kot dve uri vožnje. Super, to bo šlo brez postanka. Pojeva soliden zajtrk in gasa. Nisva razvijala nekih hitrosti, saj promet tega ne dopušča, pa tudi vreme ne. Občasno sva vozila v koloni, bili so tudi odseki, ki so dopuščali hitrosti do 100km/h. Na mnogih mestih je bila omejitev 50 ali pa tudi 30km/h. V Tirano prispeva v predvidenem času. Sama pot nič posebnega, promet pa pač del kulture. Prvič sva videla semaforje v Tirani. V Skadarju se jih ne spomniva. Veliko sem prebral o obupnem in nevarnem prometu v Albaniji. Res je, če kdo stoji na stranski cesti, je zelo velika verjetnost, da bo ležerno potegnil ven. Če to predvidevaš, nekako gre. Po drugi strani, kar počneš, počni s konstantno hitrostjo, da koga ne presenetiš, pa zopet nekako gre. Tudi vožnja čez mnoga krožišča gre v tem stilu. Rini, ne bodi agresiven, pa bo šlo. Res je, občutki so občasno neprijetni, navaditi se je treba. Pri nas bi ob taki vožnji folk znorel, še posebej, če gresta dva pasa v isto smer, pa se na desnem kdo zaustavi in skoči po kruh, sadje itd. Tukaj se pač vozniki zgužvajo naokoli, vse mirno. Tirana,... V dežju najdeva hotel, ki ima malo čuden dostop, parkirava v kletno garažo in motorja sta na varnem. Nato hitro odvihrava v mesto. Zanimivo mesto. Vidi se, da je prestolnica. Po glavnih ulicah so koši za smeti, ogromno dreves, res zeleno mesto. Res je tudi to, da par ulic iz samega centra, tudi mesto spremeni svojo podobo. Poiskala sva par znamenitosti, kupila tudi dva mala zložljiva dežnika in hodila cca 6 ur sem ter tja. Glede na Skadar, pozitivno presenečena. Obiskala sva stadion Air Albanija stadion, zanimiv objekt, ki ima 21.690 stolov. V samem centru Tirane se gradijo ogromni objekti. Tudi kakšen izven strogega centra, vendar večina v centru. Čez kako leto ali dve bo mesto v popolnoma drugi podobi. Ljudje so prijazni in ustrežljivi. Za zdaj nimava slabe izkušnje. Tudi policist, ki se je pripeljal z V-stromom, ga je dovolil poslikati. V mestu sva opazila zanimive prometne znake. Slike bodo povedale vse. Tudi semaforjev v takšni podobi še nisem nikjer videl. Meni so všeč. Kar se tiče plačevanja po gostilnah, hotelih itd,... Zelo dobro je, da imaš s seboj gotovino. POS terminali so prej sreča kot pravilo. Ob povratku v hotel sva srečala Matica iz Žirovnice, ki je na poti že tretji teden in se počasi prebija iz Grčije proti domu. Izmenjali smo par besed, izkušenj in spili skupaj pir. Prav paše srečati koga domačega. Zdaj je zopet začelo deževati. Zgleda, da bo tudi jutri takšen dan. Midva greva naprej, proti jugu.
Novogradnje
Tirana zvečer
Skënderbeu tour - 4. dan Včeraj pred spanjem gledam vremensko napoved. Bemti, dež bo. Tisto ko si rečeš, ok, pa bo pot v kondomu. Zjutraj se zbudiva, zunaj sončno. Takoj je bil nasmešek na licih. Hitro na zajtrk, pospravit stvari in greva na pot. Kljub temu sva se nekaj obotavljala, štartala komaj ob pol desetih. Ni bilo dolgo sončno. Po kakih 50km sva že morala natakniti kondome. V mislih si rečeš, še 250km, pa sva na cilju. Ko sva prispela v Vlöre je zelo močno nalivalo, hudič je, ker so luknje na cesti polne vode in ne vidiš kako globoka je. Promet se je zelo upočasnil, nikamor ni šlo. Ni vetra, da bi odpihnil kapljice iz vizira čelade, plus kapljice na veterni zaščiti motorja, vse skupaj bi po domače rekli, en kurc se vid. Pod temi pogoji je opevana SH-8 izgubila svoj čar. Bolj sva se vzpenjala na hrib, slabše je bilo. Temperatura je vidno padala, dež se je počasi spreminjal v meglo, saj smo dosegli bazo oblaka. Hvala bogu je spredaj vozil en avto, da sem imel orientir. Na navigacijo sem kukal, kakšen ovinek je pred nami, Karmen pa sledila moji zadnji luči, avto pred menoj je občasno videla, pa zopet ne. Sam sem vozil za avtom cca 10m. Pa naj še kdo reče, da meglenke niso za na motor. Danes so svoje oddelale. Iz megle smo se prebili na koncu serpetin. V daljavi je bilo videti sonce. Prav lep pogled. V kondomih sva vozila vse do plaže. Porto Palermo, slačenja ni dopuščalo ne vreme, ne temperature. Tam pa začuda sonce. V istoimenskem lokalu sva naredila krajšo pavzo, nabila cuker in gasa proti cilju. Začela se je začela poezija na cesti. Toplo, sonček in uživancija. Iz severa so še vedno grozili temni oblaki, pol pač gledaš na jug. V Ksamil sva prispela ob cca 16.30, poiskala hotel, motorja pospravila v garažo, tuš, poiskala hrano. Po kosilu sprehod po mestu, ob plaži, po vmesnih ulicah,... Če pogledaš na googlu slike, pa primerjaš z videnim, je kar nekaj razlik. V bistvu, da se narediti zelo lepe slikce, ampak,... Ogromno je novih, zelo lepih hotelov. Recimo, da imajo kapaciteto cca 20 sob, lepo urejenih, le slabe ceste vodijo do njih. Moje mnenje je, da investitor postavi hotel na neki parceli, pol pa ni koga, da bi uredil še cesto, pločnik itd. To manjka. Če bi se našel nekdo, ki bi to uredil, vključno z električnim omrežjem, bi pa bilo kot na googlu. Videti je, da se počasi pripravljajo na turistično sezono. Nekateri nekaj popravljajo, eni zidajo, renovirajo, ena ekipa moških je celo zasipala dve veliki luknji na cesti z betonom. Lokali so že v večini odprti, natakarji radovedno gledajo na cesto, če bo kdo prišel. Jutri še ostajava tukaj, pa kaj ne bi, saj sva edina gosta v hotelu z zunanjim bazenom. Treba tudi skočiti v morje, druge ni. Res je, kopalcev še nisva videla.
Parking v garaži, kjer sva tudi posušila obleke.
Sva tik pod bazo oblaka.
Na drugi strani se obeta sončno vreme.
Hotel Aleksander v Ksamilu.
Odvisno v katero stran se obrneš in izbereš motiv.
Skënderbeu tour - dan 5 Danes sva pojedla zajtrk ob bazenu, saj je bil lep sončen dan. Kot sem že včeraj napisal, za danes ni bila načrtovana menjava lokacije. Odpeljala sva se le do Blue eye, ker je to bila ena od načrtovanih destinacij. Lokacija je res vredna ogleda, če si v teh koncih. Vse slike so brez uporabe filtrov. Filtrov tudi drugače ne uporabljam, če kdo hoče barvno malo bolj navite slike, vnesi v Google Blue eye Albanija, pa boste našli še več fotografij. Popoldan sva šla preizkusit morje, predvsem svežino vode. Voda je imela 17°C, kopali so se eni Skandinavci in midva. Onim je itak bilo vroče, nama od začetka malo hladno, pol pa se navadiš. Lastnik hotela je povedal, da je Ksamil bolj množično poseljen v zadnjih 30tih letih po padcu komunizma. Prej bi naj tukaj bilo malo pod 2000 ljudi bolj kmetijsko usmerjeno. Gradili so vsak po svoje, kjer mu je pasalo in kako mu je pasalo, zato infrastruktura ni sledila tem gradbenim podvigom. Govora je bilo o cestah, komunalni infrastrukturi itd. Ker je mesto dokaj novo, nima nekega starega mestnega jedra s promenado, kjer bi lahko zvečer užival. To malo pogrešam. Jutri se bova premaknila naprej, do zdaj še nisva točno definirala kam, bova pa sigurno, ko neham pisati.
Zajtrk
Pot do naravnega bisera Blue Eye
Vitamin sea
Bbbrrrrr
Skënderbeu tour - 6. dan Po zajtrku sva zapustila Ksamil in se odpravila proti Beratu. Do Blue Eye sva se peljala po isti poti kot včeraj, nato vzpon čez hrib, lepi razgledi, primerna cesta. Asfalt v glavnem ok, tu in tam je bilo malo turbolentno hahaha. Kakorkoli pogledaš, navigacija hoče naokoli, midva pa bi malo čez hrib. Tomek pove, da je na tej relaciji makedam. Pa si misliš, ok, malo makedama, nič hujšega, še vedno lahko obrneva, če bi bilo preveč. Vseeno je treba imeti v mislih, da MT-07 s tremi kufri ni najbolj primeren motor za makedam. Za nameček je tudi znižan, da Karmen stabilno seže dol. Takoj za Memaliaj zavijeva desno, se vstaviva in odločiva, da greva po tej poti, ki je noče preračunati ne Tomek, ne Google maps. Cesta kar fajn, govorim o prvih par km, nato se je zožila, nato je manjkal kakšen del, lep asfalt je postal sama flika ali pa neka mešanica med makedamom in asfaltom. Hitro sva se vzpenjala, razgledi božanski, temperatura 23°C. Vse ok. Ko sva se pripeljala do Buzë, je bilo gor par hišk, avtomobilov, nekaj ljudi. Na hitro se odločiva, da bova naredila postanek, spila v prvem lokalu Coca colo. Tam se je res čas vstavil. In moraš iti ven iz turističnih destinacij, da doživiš to pristnost, prvinskost. Starejši gospod nama postreže pijačo, zmenili smo se itak z rokami in nogami haha. Izkorostiva še gostilniški WC (glej slike) in gasa naprej. Preden sva štartala, me stric vpraša:"Berat?" Ko mu prikimam, mi reče: "No asfalt." Koliko km asfalta manjka, tega ni razumel, pa sva šla naprej. Na hitro ugotoviva, da so v tej mali vaši 4 gostilne, pri zadnji je zunaj sedelo eno simpatično dekle. Pa zajamram, da sem se glih v prvi gostilni moral vstaviti, pa mi Karmen pove, da nisva mogla vedeti da jih bo več. Saj je vedela, kaj sem imel v mislih, če ne bo pa tukaj prebrala. Konec vasi, konec asfalta. Upala sva, da manjka kak km,... Ampak... Začela sva dojemati, da asfalta več ne bo. Cesta je bila makedamska, slab makedam, za MT-07 muka. Karmen se je zelo namatrala. Od Buzë do Berat, to je zadnjih 50km poti, sva potrebovala 3 ure. Od tega je bilo nekje 45km makedama. Vse kar je tukaj odtehtalo, so bili čudoviti razgledi, narava, popolna tišina in mir ob pavzah. Srečala nisva nikogar, nihče naju ni prehitel,... Občutek, kot da si sam na svetu. Sem rekel Karmen, tukaj če naju pojedo, ne bo nihče vedel, kam sva izginila haha. Intercom dobro dela, točno vem, ko je Karmen v krizi, ko zajamra ali pa ko zaganja motor, to slišim. Pravi, da je ene 4x nasedla, oz malo popraskala z raufnkom po tleh. Sem jo potolažil, dokler ne razbiješ karterja, je vse OK. Če si kdo res želi avanture, je cesta SH74 glih prava. Imaš kaj za delat in razgledi so res nori. Saj vem, to sem že povedal, pa vendar, res je lepo. V Berat sva prispela ob 15.30. Hiter tuš, pospravljanje motorjev v garažo in gas v mesto. Itak sva rinila na grad, od koder je zelo lep razgled. Mesto je pod zaščito Unesca. Turistov kolikor hočeš. Moram priznati, da mi je mesto zelo všeč. V gostilni, kjer sva jedla, je natakar poznal besedo hvala. Danes sva jedla in pila za 15€, hotel imava za 20€ (nočitev z zajtrkom), kar se tega tiče, nama gre dobro. Sprehod po mestu gor in dol, levo in desno, pa v starem delu po ozkih ulicah itd. Kar nekaj km sva prehodila. Všečno mesto s promenado, itd, priporočam, če bo kdo tukaj. Gledava vremensko napoved, baje bo jutri deževalo. Midva spreminjava azimut na 045°. Navigacija je za danes pokazala zanimivo statistiko: Prevožena razdalja: 172km Čas efektivne vožnje : 4.48 ur Povprečena hitrost: 32km/h Max. hitrost : 112 km/h. Vse skupaj sva bila na poti za 172 km celih 6 ur, vštevši tankanje in pavze, brez ogledov. Zanimiva izkušnja.
Ko so odločiva, da ne bova poslušala navigacije.
Postanek za pijačo, kjer nas je gospod opozoril, da do Berata ni asfalta.
Gostilna na vrhu.
WC v gostilni.
Umivalnik na wc-ju.
Potem pa se je začel teren.
Pazi pešči! Midva skoraj 50 km nisva videla žive duše.
Najin hotel v Beratu.
Soba.
Berat.
Pogled z gradu.
Zanimivo odlaganje smeti.
Ulice v starem delu mesta.
Promenada.
Skënderbeu tour - 7. dan Kot sem včeraj napisal, sva jo danes potegnila v smeri 045°, to pomeni Skopje. Štartala sva ob devetih in naredila en postanek ob prestopu meje, kjer sva tudi dotočila gorivo. Na prvi črpalki sploh bencina niso imeli, ta druga je imela E95. Zanimivo je to, da hodijo Albanci tankat v Makedonijo. Pa ne samo avte, tudi različne plastenke polnijo z gorivom. Najbolj zanimiv primer je tankanje mercedesov, na pumpi imajo kar en klocen, da se zapelje gor, avto se nagne in gre več goriva v rezervoar. Naštudirana tehnika. Makedonijo sva izbrala, ker se izogibava dežju. Hitro sva dobila tudi idejo, da se dobiva z najinima srčnima prijateljema iz Sofije, ki sva ju spoznala 3 leta nazaj v enem od kampov v Sieni. Oboji smo takrat potovali naokoli, midva sva obdelovala Toscano, onadva pa malo daljšo turo po Italiji. Najin predlog, da se dobimo danes v Skopju, sta takoj sprejela in prišla s svojima KTM v Skopje. Midva sva bila malo prej, ko sta prišla še Iskra in Atanas, smo šli skupaj v mesto na kosilo, nato še po mestu, klepet itd. Skratka, prijetno smo proslavili našo tretjo obletnico prijateljstva. Samo Skopje je zelo lepo, nekako smo bili vsi 4je pozitivno presenečeni. Res je, na obrobju ni tako kot v centru, to je v vseh mestih podobno. Turistov je en kup, prireditev pa tudi, mesto živi. Naredil sem par fotk, večino časa pa smo posvetili druženju itd. Upal sem tudi, da se bomo srečali še z radioamaterjem iz Skopja, vendar nam danes to ni bilo naklonjeno. Še bodo priložnosti. Jutri se bomo odpeljali par km skupaj proti severu, nato se bomo ločili. Iskra in Atanas v smeri Sofije, midva pa še malo bolj na sever.
Da gre več v tank.
Ulica v Skopju.
Skopje.
V dobri družbi.
Skënderbeu tour - 8. dan Noč hitro mine, še posebej, če greš pozno spat. Po zajtrku smo se skupaj odpravili proti Vlasinskemu jezeru, kjer smo se poslovili. Atanas in Iskra sta nadaljevala pot proti Sofiji, midva pa naprej po stari cesti do Niša. Atanas je vodil kolono, punci na sredino in gas. Bolj smo se bližali meji, bolj se je TomTom drl, zavij levo, zavij desno, obrni ko bo mogoče itd. Ok, naj se dere. Atanas suvereno pelje, mi pa lepo za njim. Dohitimo policijski avto, ga prehitimo in gasa naprej . Nato se nam tip zalepi na rep in lepo vozi za nami. Kaj češ lepšega, policijsko spremstvo proti meji. No, zdaj pa najde policaj prostor za prehitevanje, prehiti, potegne naprej do križišča in nas zaustavi. Vodečega kolone vpraša, kam gremo?! Atanas mu pove, da v Srbijo. Ko pridem bližje, na hitro popričamo, se nasmejimo. Policaj nas je preusmeril na mejni prehod, naša prejšnja pot je vedno bolj dišala po ilegali haha. Rokovanje s policajem in gas naprej. Današnja pot je bila cela po stari cesti, skupaj 5 ur efektivne vožnje za 250km. Pri Vlasinskem jezeru naredimo postanek in se poslovimo. Nadaljujeva pot proti Nišu. V redu cesta, skoraj brez vsakega prometa. Proti večeru prispeva v Niš, tuš in gas v mesto. Lastnik hotela je priporočal kam iti, kar nama je olajšalo situacijo. Sam center Niša je lepo urejen, poln ljudi in dogajanja, mesto živi. Hrana v gostilni je bila res dobra, pivo tudi, pol pa sprehajanje gor in dol, da pač nekaj vidiš. Priznati moram, da me je mesto zelo pozitivno presenetilo. Slike bodo povedale še kaj več. Jutri pa naprej, še vedno se izogibava dežju. V prvotnem planu ni bilo ne Skopja, ne Niša. Tudi jutrišnja destinacija ne.
Krajši postanek, da vdihnema svet okoli sebe in napolnima dušo.
Parking v Nišu.
Niš
Podobna fontana kot v Mariboru.
Skënderbeu tour - 9. dan Niš, še vedno pod pozitivnimi vtisi mesta, zjutraj ob 8.00 na zajtrk. Pač, za to uro sva ga naročila, ker pol se nekje do 9.00 spraviva na pot. Sinoči sva se odločila, da bo današnji cilj Novi Sad. Ko sem jaz pisal objavo, je Karmen zaspala. Tako sem tudi današnjo nočitev izbral sam. Dobro sem izbral, sva čisto v centru. Zjutraj pred odhodom vržem oko na zemljevid, prometne informacije so pomembne. Preletavam kraje in vidim, da bova šla tudi čez Jagodino, saj sva se odločila, da za današnjih 320 km ne bova uporabila AC. Jagodina!!! V Jagodini je doma Isidora. To je dekle, ki sem ga spoznal nekje 20 let nazaj na packet radiju (1200 baudov). Ob večerih smo chatali na tem radioamaterskem omrežju, prav zabavno je bilo, glede na hitrost prenosa podatkov. Takrat je imela pozivni znak YT1FCI. Packet radio je po moje najstarejše družabno omrežje na svetu, čeprav je omejeno zgolj na svet radioamaterstva. Hitro jo poiščem na Facebooku (tukaj sva prijatelja), napišem sporočilo,... In glej ga zlomka, po 20 letih virtualnega prijateljstva, sva se srečala v roku 2.5 ure po poslanem sporočilu. Prav prijetno je bilo po klepetati, se objeti in obuditi nekaj spominov. Z njo je prišla še njena prijateljica Svetlana, pa smo bili že kar fajna družba. Jaz blažen med tremi ženami. Še se bomo videli. Po srečanju v Jagodini sva nadaljevala pot čez vasi in polja v smeri Novega Sada. Promet je bil redek, le na relaciji Beograd - Novi Sad je bilo malo bolj pestro na cesti. Efektivne vožnje brez odmorov je bilo danes dobrih 5 ur za 320 km. Res je tudi to, da od Jagodine do Novega Sada nisva nič stala. Videla sva različne vasi in življenje v njih. Nekako se mi zdi, da država manj vlaga v podeželje, kot pa v mesta. Hotel je odličen, saj sem ga jaz izbral. Motorja na zaklenjenem dvorišču, soba odlična, lokacija top. Malo se moram pohvaliti. Receptor nama je predlagal gostilno Sokaće. Če domačin tako pravi, pol pa ja. Ni nama bilo žal. Ko sva se okrepčala, sva lahko v miru začela ogled mesta. Novi Sad je letos Evropska prestolnica kulture. Jutri se začno ceramonije, že danes pa na trgu generalka orkestra z različnimi pevci. Prav pasalo je malo postati in priskuhniti. Kasneje sva se odpravila na Petrovaradinsko trdnjavo, od koder je super razgled na mesto. Mesto je polno ljudi, mesto živi. Lokali so polni tudi ob 23.00. Dan se seveda zaključi s sladedom. Tudi tukaj je cena za kepico še krepko pod 1€. Pač vzameš 3, da dosežeš ceno kepice v domovini. Jutri se bova zopet držala stare ceste. Najin Skënderbeu tour se je nekako sprevrgel v Balkan tour. Pa kaj čmo, lepše je vozit po soncu kot po dežju, pa se izogibaš dokler gre.
Srečanje v Jagodini z Izidoro.
Novi Sad
Balkanska hrana.
Generalka pred koncertom.
Skënderbeu tour - 10. dan Dopust se bliža koncu in potrebno je proti domu. Odločitev je padla, relacija Novi Sad - Haloze, stara cesta. Navigacija je pokazala, da bo 6:30 efektivne vožnje za razdaljo 380km. Pa še res je bilo. Prehodi meje, 2x pavza itd, pa je celotno potovanje trajalo 7:30h. Vstop v Hrvaško je trajal cca 20min, sonce je lepo pripekalo. Ko sva bila čez mejo, je šlo gladko. Lepa vožnja, dolge vasi, hiše oddaljene od ceste cca 20m, omejitve čez vasi v glavnem 70km/h. Prva pavza v Osijeku, nato gas naprej. Glej ga zlomka, črn Audi, modre lučke, loparček čez okno. Kaj češ, ustaviti bo treba, vedel sem, da ne bo zastojn. Pristopi mož v modrem, kontrola dokumentov in prometa, klasičen pristop. Pol me povabi, da si pridem pogledat posnetek. Nekako me ni zanimal, pa je bil vztrajen. To če bi videl ali ne, kvaliteta zelo slaba. Vmes razloži prekršek. Izven naselja, omejitev 90, midva sva vozila malo pod 90, vendar je bila omejitev 60 v razdalji treh kilometrov, zaradi poglobljenih kolesnic. E, tu sva prekoračila hitrost. Zbil je 10km/h in izdavil ceno, 500 kun na motor. Lahko pa plačava polovičko na licu mesta. Kun itak nisva imela, pol pa policaj ponudi POS terminal. Še drug policaj je bil presenečen, da ga imata s seboj. Izpolnimo obrazce, malo poklepetamo o varnosti na cesti, potovanju itd. Na koncu sem ju vprašal, če gremo na pivo, pa da onadva častita, ker sta pravkar zaslužila?! Zopet smo se nasmejali, plačat rundo sta se izogibala z besedami, da to gre direkt v proračun, ne njima. Jebi ga, bo treba brez te runde naprej. Kar je bilo lepega ob poti, so bila širna polja žita, oljne repice in polj kamilice, ki jo že kombajnajo. Kamilični čaj bo, verjetno od Podravke. Tudi dežja sva se uspešno izogibala, kar je bil plan, saj sva Albanijo spremenila v Balkan tour. Jutri še 155km do Ljubljane. Potovanje se konča, ko zalaufa pralni stroj.
Postanek
Trenutek, ko te obravnava organ.
Skënderbeu tour - 11. dan - doma Ta povzetek je bolj namenjen motoristom in vsem, ki se nameravate podati v te kraje. Prvomajsko potepanje po Albaniji, ki se je zaradi vremena razširilo še na Makedonijo in Srbijo. Tako je nekako nastal Balkan tour, pa kaj češ. Bila je dobra odločitev, saj naju je samo en dan namakalo v Albaniji. Relacija: Ljubljana - Kotor - Skadar - Tirana - Ksamil - Berat - Skopje - Niš - Novi Sad - Haloze - Ljubljana = 3.100km Kje sva spala in za kak denar? Vedno vzameva nočitev z zajtrkom, lastna kopalnica, klima, parkirišče, če dobiva za primeren denar še kaj več, je čisto ok. Kotor: Hotel Galia, 40€, motorja pred vrati hotela, zajtrk zelo dober, tudi omleto ti spečejo. Od centra je oddaljen cca 1.5km. Skadar: Hotel Kaduku, 31,50€, motorja zaklenjena na dvorišču, zajtrk OK. Praktično v centru mesta. Tirana: Belux Hotel, 33,6€ v centru mesta, motorja v kletni garaži, zelo prijazni, zajtrk OK. Ksamil: Hotel Aleksander, 36€, 5 min od plaže, motorja v kletni garaži, hotel v obratovanju komaj drugo leto. Verjetno najsodobnejši hotel z bazenom, kar sva jih obiskala. Zajtrk odličen, Aleksander zelo prijazen, zelo ustrežljivo osebje. Berat: Hotel Ajka, 20€, 5 min od centra, motorja zaklenjena v kletni garaži (prostora za 4 motorje), dober zajtrk, soba bolj majhna, za prespati čisto dovolj. Skopje: Sultan Modern hotel, 36€, 5 min od starega dela mesta, motorja pred vrati hotela, varnost zagotavljajo s kamero. Zajtrk je bil OK. Niš: Guest Accommodation Majesty, 37€, motorja izza hotela na varnem, zajtrk odličen in tudi gostitelj Vlado. Tukaj pa lahko rečem, da je bila največja soba na tem potovanju. Od centra Niša par minut hoje. Novi Sad: Arhiv Boutique House, promenada se začne izza vogala, noro dobra soba, 43€, dober zajtrk, motorja na varnem na dvorišču hotela. Haloze: No, pri mami pa nisva rabila plačati ne nastanitve ne hrane. Hvala Marta. Lahko rečem, da me na celotni poti ni nikjer skrbelo za motorja, vsi zgoraj našteti hoteli so motoristom prijazni z varnimi parkirišči. Skupnega stroška nisva potegnila skupaj, pa tudi ne vem ali ga bova. Predvidevava, da je nekje polovica celotnega stroška padlo na gorivo, ki se je od zadnjih potovanj kar podražilo. Kar se prometa tiče, nisva imela nobene situacije, da bi morala zavirati v sili. Najbolj hektičen promet je bil v okolici Beograda. V vseh ostalih mestih zelo sproščeno. Zelo gost promet je bil v Skopju, zahteva malo več pazljivosti. Težav s policisti ni bilo nikjer, le Hrvati so naju skasirali, pač, bila sva prehitra. Korekten postopek. Albanci so merili s pištolami, ko je videl motorista je radar spustil. Vsaj 3x sva to videla. POS terminali: V Albaniji in Makedoniji je dobro imeti v žepu kaj lokalne gotovine, tudi za rezervoar goriva. Ni mus, da boš na pumpi plačal s kartico. Hrana: Nimava pripomb. Pač, rada degustirava lokalno hrano. Yamaha & Suzuki: Yamaha malo nizka za SH74. Težav in skrbi nista povzročala. Zdaj sta že "stuširana" s sveže namazanima verigama. Če je še kakšno vprašanje, bom z veseljem odgovoril. Vsem, ki ste spremljali najino prvomajsko potovanje, hvala za vzpodbudne komentarje. Vesel sem, da nekaterim kratim čas na WC, nekaterim ob jutranji kavi, nekateri pa so objave prebirali tudi med službo.
See you soon.