TURČIJA
1. danTranzit v smeri Turčije uspeva po načrtu. Prvi dan Ljubljana - Sofia. Par km več, zaradi zaprte ceste (prometna nesreča), vse druga brez težav. No, kar nekaj časa se izgublja na mejah, to mi glih ni bilo najbolj všeč.V Sofiji se druživa z motoristoma, ki sva ju spoznala med prvomajskimi prazniki v Sieni, sva njuna gosta. Lokalno pivo je dobro, hrana tudi. Imela sva to čast, da sta naju peljala v eno res domačo restavracijo. Po vožnji, dobri hrani in pivu, paše postelja Ja, pa tudi panoramo Sofije sta nama pokazala, izvrstno
Priprave na pot.
Pripravljena na pot.
Zastoj na cesti zaradi nesreče.
Kratek postanek pred vstopom v Sofijo.
Nočni pogled na Sofijo.
V dobri družbi z Iskro in Naskom v tradicionalni bolgarski restavraciji.
2. dan Nekoč so Turki vpadali na naše ozemlje, danes sva midva v padla v Turčijo. Sam vpad je bil kar dolgotrajen, meja je vzela uro in pol. Ko misliš, da si končno na konju, te pošljejo nazaj na prvo okence, itd. Skratka, 3x pregled in pretipkavanje potnega lista, isto za prometno dovoljenje od motorja. In ko zaj*** prvi uradnik, se kasneje vrneš k njemu. Skratka, tečna situacija. Po Bolgariji sva malo bežala pred nevihto (par kapljic naju je ujelo). Ob urejanju birokracije na meji, naju je ujel tudi dež, pred katerim sva "bežala" v Bolgariji. No, probala sva tankat na dveh črpalkah takoj za mejo, nimajo bencina, samo dizl. V tretje gre rado, dobila sva tudi bencin. Prijazen stric nama je na črpalki prinesel tudi kavo, ko sva čakala, da se zlije. Pol pa gas gas skozi lepo a zelo vetrovno pokrajino. Pa kaj če piha in buta, glavno da si suh. Istanbul, pa recimo že zadnjih 30 km pred ciljem, ful prometa, hitrost niha med 60 in 120, termin varnostna razdalja, ne obstaja. Naporno. Bi rekel, da so Italijani manj agresivni. Ker je garmin car, naju je zvlekel direkt pred hotel, kjer se prvo vprašaš o parkiranju. No, se je dalo zmeniti za parking pred vrati. Jutri bosta motorja počivala, midva verjetno ne.
Bolgarsko-turška meja
Streha je glih za glih prenesla dež.
Zaloge iz domače torbe.
V Turčiji sva...
Razgled iz hotelske sobe.
Najboljši parking v mestu.
Tudi to je razgled iz hotelske sobe 🙂 Stric je na terasi zakuril roštilj. Kadilo in smrdelo je za znoret, ampak ok, on je to jedel.
Ulica v Istanbulu.
3. dan Istanbul, peš sem ter tja, gor in dol. Žuljev nimava, kar je ok. Prometna ludnica po ulicah, vsi rinejo sem ter tja, da bi se vsedel na motor in peljal na drug konec mesta, mi ne pade na pamet. Par slik, razgledov, dobra hrana, dobra kava. Tisti, ki me osebno boljše poznate, veste, da je kava in hrana bistvenega pomena za zbijanje tečnobe. Ko me pa majster vpraša ob hrani, če bi mogoče pivo, pa je bila zmaga popolna. No, še nekaj sva ugotovila, prej nisem nikjer zasledil. Booking znotraj Turčije ne dela. Od doma sem rezerviral ta hotel, za jutri ne morem rezervirati hotela v Ankari. No, lahko rezerviram hotel kjerkoli izven Turčije. Prvo malo panike, pol si omislim VPN, ampak... Ko sem zagnal VPN, mi internet več ni deloval. Wow, jeba. Pol pride na vrsto kolega, ki je za naju rezerviral hotel iz Slovenije hotel za jutri. Hvala. Alternativa za booking je najdena, če ne bo delovala, bom še enkrat prosil za rezervacijo od doma. Hm, razmišljam če sem mu kdaj kaj ušpičil, da me namesti v kakšno beznico. Zdaj ko je vse urejeno, hladen Becks hladi dušo in telo.
Promet v Istanbulu.
Teh vozil v različnih nadgradnjah je po mestu koliko hoces 🙂 Če bi bili v rumeni barvi, bi mislil da je to taxi s prednostjo
Eeee, ta upgrade mi je pa všeč 🙂 Tudi na motor bi šlo 🙂 Serijsko vgrajene hupe na motorju so prešvoh 🙂
Zgoraj most, spodaj gostilne.
Na sprehodu po Istanbulu
4. dan Premik iz Istanbula v Ankaro brez posebnosti. Močan zajtrk, hitro pakiranje, mokra motorja od dežja, slaba vremenska napoved. Receptor je dal kos rjuhe, da sva osušila sedeže, pol pa gasa. Po kakih dveh kilometrih policijska kontrola v spremstvu vojske itd. Koga če ustaviti, če ne naju. Itak je mislil, da imam prižgano rumeno rotacijsko luč, ko je videl mojo čelado. Potni list, vozniško dovoljenje, to je to. Pol je zaustavil promet, da sva se skobacala nazaj na vozni pas, drugače ni šlo. Med vožnjo tuhtam, kako se bo razvilo vreme glede na napoved. Več gledam po zraku kot po tleh. Če povzamem, 2x naju je nežno poškropilo, 1x malo močneje. Nič kaj takega, v smeri vožnje se je videlo sonce, se bova že posušila, tako je tudi bilo. Razgledi s ceste fenomenalni, prometa skoraj nič, cesta široka, vse bp. Misli me ponesejo v Ankaro, kjer nama je kolega rezerviral hotel. Le kaj naju čaka? Ob teh mislih ti ni dolgčas na motorju. Tik pred Ankaro cestninska postaja, peljem skozi, vklopi se alarm. Karmen za menoj, zopet alarm. Fack. Prva misel, nimava več dobroimetja na avtocestni kartici. Malo naprej je bila mešana kontrolna točka, žandarmerija, policija, vojska. Kar sama sva se ustavila, sprašujem policaja kaj naj, itak ni govoril druga kot turško. Potem sem skušal iz sebe spraviti zvok, kot se je oglasil na cestninski. Pa nama pokaže, kje naj parkirava motorje, nato naju napoti peš na drugo stran avtoceste, da preveriva, kaj je s cestnino. Možakar je vzel kartici, na obeh je še denarja, pravi "problem jok", lahko greva. Bom videl ali je bil problem ali ne, ko bova zopet na turški meji. Prihod v hotel,... Najin kolega - car si. Super hotel, super soba, sami superlativi. Nisem mogel verjeti, kaj vse imava, dokler se nisem spomnil, da si plačal z mojo kartico hahaha. Hecam se, saj me poznaš. Še enkrat hvala. Istanbul vs Ankara, tu mi je bolj všeč. Za moj okus bolj urejeno, bolj civilizirano, ženske niso pokrite, tu pa tam kakšna, vendar res zelo malo v primerjavi z Istanbulom. Tudi promet se nama je zdel bolj kulturen. Celo mahajo nama, verjetno z mislimi, glej ju norca.
5. dan Danes je bil na vrsti premik iz Ankare v Kapadokio. Včeraj nisem povedal, da so nama v Ankari pospravili motorje v klet hotela, baje je bolj varno. Moram priznat, prijazna gesta. Tudi nisem povedal, da mi je kolega dal v uporabo svoj osebni VPN, tako da zdaj tudi booking dela. Jaz njemu vse podatke od Vise, on meni admin pravice od njegovega VPN. Ali je menjava vredna in pametna, presodite sami. Hvala Romeo. Današnja pot... Po zajtrku in pakiranju je sledil en ornk sex. Ja, Garminu sem jeb** vse po spisku. Iskal je satelite kot pes brez vonja tartufe. Ker jih ni našel, se pač odločiš in štartaš po občutku. Ko te zjebe garmin, pol še občutek,... Ja, pol se je garmin zbudil, da sva videla tablo Ankara prečrtano, je trajalo eno uro. Naporno. Vremenska je bila dokaj ugodna, napoved je bila po celotni trasi, 30% možnosti neviht. Je pa nekaj, če ne najdem satelitov, nevihto ziher najdem. Prvi tuš je bil nekje po 50km, nadaljujeva vožnjo, ker po dežju vedno posije sonce. Ja, pa ne za dolgo. Gledam naprej v smeri vožnje, zgledalo je kot da stoji siv zid čez pokrajino. Nevihta. Ustaviva, natakneva kondome (dežna obleka, ki nima v kompletu brisalca za vizir) in gasa. No, pa se je začelo. V nekem trenutku sem se spraševal ali potrebujem izpit za čoln, naslednja misel je bila, letenje brez zunanje vidljivosti. Jeba, ampak, pametnejši odneha, nehalo je deževati. In res, sonce je posijalo, nekaj časa vožnja v kondomih, potrebno jih je bilo posušiti, pa še fajn toplo je bilo. Slano jezero, ok, je pač slano. Osebno nisem tam doživel nekega razodetja. Ja, so pa lepe slikce, v rdečkasti barvi itd. No, cilj je Kapadokija, ki sva jo tudi dosegla. Ja, tudi v zadnji uri je bilo tuširanje. Ko je do konca samo še 30km, se ne sekiram več, saj veš, da se boš kmalu slekel, stuširal itd. Ja, po vsem dežju paše tuš. Danes je spanje v jami, cave room. Romeo, ko rezerviram sam, spim v jami, tak to je. Sama Kapadokija je lepa, tako da tukaj podaljšava še za en dan in jutri sledijo turistične vožnje po okolici. Yamahi še predeta brez težav, naj tako ostane.
Motoji pridejo z dvigali iz podzemne garaže.
In greva.
Pokrajina, požeta polja žita.
Sušenje dežnih oblek in mazanje verig.
Pospravljanje.
Tuz Golu
Slano jezero v vsej svoji lepoti.
Prispela do prenočišča.
Prenočišče - jama v Kapadokiji.
6. danDanes je bilo na programu KTMO (kar tako malo okrog). Ta KTMO je na koncu znesel 250 km. Prebujanje se je začelo z baloni, vreme je bilo ugodno za polete, nebo je bilo polno. Malo pred šesto, to je v Sloveniji še uro prej, je bilo nebo polno balonov. Lepo za pogledat, barve niso bile tako lepe kot na reklamnih fotografijah, pa ok, baloni so bili v zraku.Ker je to za moje luksuzno telo vseeno zgodaj, je treba še nazaj spat, s tem nimam težav.Po zajtrku pa gasa na pot. Pridem do motorja, skoraj me je kap. Neznano drevo, neznanega lastnika se mi je lepo zmedilo po motorju. Ne vem ali sem bil jezen ali žalosten, verjetno oboje. Ampak, čistilo za vizir + krpa sta rešila tudi to težavo. Ne bom delal reklame Motulu.No, pol pa res gasa v neznano. Osnovna orientacija je bil zemljevid, ki nima merila itd. Pač, neke razdalje so, pa naj bodo.Obiskala sva muzej na prostem, podzemno mesto Kaymakli, Ihlaro, vasi katerih ni na zemljevidu, zlezla sva 1600 nmv na neko veliko planoto, kjer je zgledalo kot v našem Prekmurju. Vse ravno, le posevki so malo manjši, verjetno ker je gor hladneje, pač moje ugibanje.Peljala sva se čez vasi, kjer človek dobi občutek, da se je čas ustavil. Ljudje na njivah z motikami, nikjer državne zastave (v mestih jih je ogromno), nikjer nobenega policaja, nobene bencinske črpalke, skratka, za vse te storitve je potrebno vsaj 50km vstran. Ko se pripelješ v takšno vas, te gledajo, kot da si padel iz neba, ni jim jasno, kaj te je prineslo tja. Fotografij od tam nimam, ker preprosto nisem imel srca obračati telefona proti ljudem, proti njihovim hišam itd. Skratka, stisne te pri srcu.Kar je zanimivo, zelo veliko je novogradenj. V predmestjih se gradi na veliko, na določenih območjih nastajajo kar nova mesta, itd. Zvečer sva obiskala še Avanos, prelepo majhno mestece v bližini, kjer je utrip življenja bistveno živahnejši od prej obiskanih vasi, pa vseeno bolj umirjeno od Istanbula in Ankare. Res prijetno. Našla sva tudi eno luštno slaščičarno, misli me zanesejo k sladkosnedim prijateljem doma. Saj vem da sem baraba.Jutri je načrt v smeri morja, kam točno nimam pojma, pač nekam. Trenutno dežuje, motorja bosta zahtevala zopet svojo nego.
Kapadokija je znana po poletih z baloni nad kamnito pokrajino.
Pa se zapeljeva malo naokoli.
Mesto v nastajanju.
Račun za kosilo.
Mmm...
Kaymakli podzemno mesto so vklesali v mehko vulkansko kamnino v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem. Mesto je služilo kot zaščita pred arabskimi muslimani med arabsko-bizantinskimi vojnami (780–1180 n.št.). Mesto je bilo povezano z drugim podzemnim mestom Derinkuyu skozi 8–9 km predore, ki so jih prebivalci razširili v globoke večnivojske strukture in dodali kapele.Podzemno mesto v Kaymakli se razlikuje od Derinkuyuja po strukturi in postavitvi. Predori so nižji, ožji in bolj strmo nagnjeni. Od štirih nadstropij, odprtih za turiste, je vsak prostor razporejen okoli prezračevalnih jaškov.
7. danDanes, tako kot včeraj, bujenje s pomočjo gorilnikov od balonov. Itak, celi zalepljen vstaneš, gledaš v zrak, se čudiš sam sebi, a mi je tega treba?! Zajtrk, pakiranje, mazanje verig in gasa proti jugu. Baje je Sirija na jugu, torej je treba na jug . Kondoma sta v bojni pripravljenosti, ker nekako vsak dan okoli 14. ure vlije. Tudi danes je. Kaj naj rečem, pol ure vožnje v dežju. Danes je bil en prav poseben dan, tekmovalni dan Garmin vs Karmen .Skupaj nastaviva ruto, točke, kakorkoli temu rečemo. V glavi moškega je zadeva končana, izračun in gasa, bo že povedal kje levo, kje desno, kdaj tankat itd. Ampak,... Ne, to bi bilo prelahko za mojo dušo. Karmen želi desno (gledala je zemljevid in cesta obstaja), pa se vdam, pač, božji mir. Zavijem desno, voziva, garmin bi nazaj na glavno cesto, midva še bolj desno itd. No, končno prideva do želenega mesta, utirim se na pot garmina, srečen, saj se je cesta izboljšala,... Torej čas, da razbremenim dušo. Rečem si, mimo je, cesta je lepa, dežuje ne, niti ni prevroče, skratka, relax in 100km/h pod rit. Ne mine 5 km, ko me prehiti, zaustavi in reče, da greva v napačno smer. Jebo mater, od kod zdaj ta ideja. Ja, Mitja je zelo slabe volje, pokaže, da greva prav. Ona je imela še vedno v mislih cesto videno na zemljevidu, katere garmin ni vzel za primerno, glede na nastavitve. Nadaljujeva, sledi zopet umirjanje duše. Torej, kdo je boljši, Garmin ali Karmen? Bom zloben in rekel da sem to jaz. Zakaj? Ja, na cilju sva.Prideva pred hotel, parkirava, zgleda nobl. Soba kot bi jo rezerviral Romeo.Motorje sva parkirala čisto ob recepcijo, umaknili so par miz, da sta na očeh. Res prijazno od osebja. Vse skupaj stane 35€ z zajtrkom. Drugače pa zopet lepa pokrajina, dež je vsak dan, tako da nič posebnega. Boris Podlogar, dežjaka sta ok , zaloga ketn špreja pa še tudi za enkrat dobro kaže.Če rečem še kako na temo voznega parka. Tukaj je zelo veliko Fiatov, Renaultov in Hyundai vozil različne starosti. Impresivni so Renault 9, 11, 12 SW... Človek bi rekel, da je pred davnimi leti bil tukaj renault 12 SW avto leta. Skratka, morje je toplo. Kar mi je zelo všeč, je urejena obala za sprehajalce, kolesarje, tekače, zelenica za piknike, nato cesta in bloki. Tudi izposojo biciklov imajo. Z motorjem se ni dovoljeno vozit po teh površinah. No, razen za policaje na motorjih. Tukaj sta kar dva na enem motorju. Pač, malo bolj racionalno kot pri nas.Jutri je nov dan, gasa naprej.
Hotel v Mersinu.
Najin parking.
Renault 12 SW
Promenada ob morju.
A v Radencih imamo takšne klopi?
Na vseh blokih en kup parabol in "bojlerjev".
8. dan Bemti internet, pa še kaj. Sem že lepo sestavil, pa itak internet crkne in gre vse v maloro. Ker nimava s seboj opreme za Sirijo, sva se odločila za zahod, cca 350 km, pa vendar, burna vožnja ali pa vsaj naporna, kakor za koga. Štartala sva malo po osmi zjutraj, da se izogneva najhujši vročini. Pot je vodila čez hribe in doline, ovinki (kar ni slabo), luknje, vzdolžno sfrezana cesta itd. Skratka, težko se prepustiš uživanju, vmes pa še kaka kamikaza domačega porekla. Zopet me ustavijo žandarji, sprašuje od kod sem, kje sem bil, kam bom šel, če je Karmen z menoj itd. Če bi me včeraj isto vprašal (po navigacijskih zapletih), bi rekel, da je ne poznam hahaha. Danes naju ni pralo, razen švica, motivacija za kopanje je bila velika, gas gas. Tukaj je vse prirejeno za evropskega turista, pristne Turčije s severa ni več. Na poti sva videla tudi "mesto rastlinjakov", tam gojijo banane. Zelo so dobre, preizkušeno, ni po pripovedovanju. Hotel je carski, iz sobe čez kafano v vodo, to je to, vmes še možnost bazena. Nekako čutim, da bo jutri podobno. Sledi premik za cca 250km.
Parking pred hotelom.
Iz sobe - čez bazen -
- skozi restavracijo -
- peščena plaža - in že plavava v morju
Vask na svoji frekvenci 😉
Tja greva.
Alanya od zgoraj.
9. dan Danes nič kaj posebnega kar se tiče vožnje, dobrih 200km, Cesta lepa, sicer dokaj toplo, kljub zgodnjemu štartu. Kaj je za koga zgodaj, je drugo vprašanje. Rada v miru pojeva zajtrk, nato odrineva. Včasih je davek vročina na poti. Opravičilo? Seveda, ne morem prej pojesti zajtrka, kot ga hotel postreže. Jutri bo to komaj ob pol devetih. Za jutri načrtovanih cca 230 km, tako da ne pričakujem kakih hudih težav z vročino. Danes sem imel možnost pobližje spoznati tukaj legendarni Renault 12. Si upaš na tehničnega pri nas? Aja, ta je na plin. Ko sem lastnika vprašal, če ga lahko slikam, se je nasmehnil in rekel :"Antika, antika". Današnje bivanje je pa nekaj posebnega. Ni hotelov, ampak vse skupaj zgleda kot robinzonske počitnice. Ful različnega drevesja, grmičevja, rož,... Vmes so hiše, apartmaji, kamp, trgovinice, stojnice, restavracije, vse je prepleteno z drobnimi potkami, pa tudi en kup stare krame za smetišče. Za trenutek mogoče dobiš občutek, da si pri ciganih, le da te nihče ne gleda kot na nepovabljenega gosta. Skratka, zanimiva lokacija, krasna plaža. Šla sva pogledat tudi eno od znamenitosti, Chimaera. Na hribu izhaja iz skale zemeljski plin in to lepo gori. Vzameš vžigalnik, roko v luknjo in prižgeš (to se je trudil en obiskovalec). Na slikah so vidni plamenčki. Všečna zadeva. Ljudi pa tudi veliko, čeprav je treba malo peš garat na lokacijo. Ja, tudi jedla sva. Moram reči, da so se malo pokvarili s ponudbo. Ni bilo predjedi, pa nekako še bolj prilagojeno na Evropo. Moram priznati, na severu mi je bila hrana bolj všeč. No, tu dobim pa kak pir. Danes sem gledal etiketo, prav všeč mi je bila. Kolikor sem razumel slikce iz etikete, jih moraš spit vsaj 18+, tega ne smeš početi v avtu, ker lahko pride do nosečnosti (glej sliko). To je to, nedelja je mimo, jutri pa naprej. Ja, ne v službo, na pot in poiskat novo plažo.
Parking pred rajskim vrtom in prenočiščem.
Hibiskus.
Plaža.
Kot kaže jih moraš spiti vsaj 18+, tega ne smeš početi v avtu, ker lahko pride do nosečnosti
Na poti do ognjčkov.
Večerni sprehod.
10. dan Današnjih 230km je bila popolna erotika, če odmislim 20km predigre po hrapavem in razritem asfaltu. Cesta je podobna recimo Jadranski magistralni, motoristi bodo vedeli o čem govorim. Torej, to je "turška jadranka". Moram priznati, da vožnja po hribih dobro dene, glede na temperature. Ob vsem tem sem dobil asociacijo, zveni pa nekako takole,... Večina moških ga hoče dati na toplo? Se strinjamo? Ampak, v tej vročini na motorju pa zelo paše, da ga daš na hladno. Kako to izvesti? Na bencinski naliješ do konca, gorivo je hladno, rezervoar je med nogami, hladi. Sicer ga nimaš dolgo na hladnem, paše pa. Naj priznam še to, danes sem zalutal. In to zaradi pauziranja na črpalki, ki je bila na nasprotni strani ceste od smeri vožnje. Pač, ko se človek sprosti, pozabi iz katere smeri je prišel. Štartam, gas,... Gledam v špegl, Karmen nikjer. Itak sem sam pri sebi bemtil kaj mučka, kaj počne. Ustavim, čakam, potem pripelje, zaustavi,... Jaz jo čukasto gledam, kaj je narobe, ona pa me vpraša, če je to ziher prava smer?! Fack no, itak da je, vsaj še 800m, tam se je dalo polkrožno obrnit (po garminu). Itak sva obrnila takoj hahaha. V desetih dneh že tudi komunikacija v prometu teče. Prst je pripravljen na hupi, ker tu vsi hupajo, pa moram še jaz. Za Karmen ne vem, ni zagovornik tovrstne komunikacije. Hupanje ima tu več pomenov: * bip - tu sem, če me nisi opazil * biiip - res sem tu, daj malo pazi * biiiiiip biiiiiip biiiiiip - to je pa celoten repertuar za kasnejšo spoved. Zvečer sva se zapeljala z ladjico čez zaliv do centra, skoraj smo trčili z drugo ladjico. Ta naš kapetan mi je bil sumljiv že na kopnem, občutek me ni varal. V mislih sem imel materiala za dve spovedi. Ob turški Jadranki sva naredila par slikic, nič kaj posebnega. Na cilju sva se vrgla v valovito morje, čudno mi je bilo, ljudi ni bilo v vodi. Voda je bila res zelo topla, super a, zgleda so jih motili valovi. Po morskem kopanju še malo plavanja v hotelskem bazenu, pa hrana in pivo (tudi pivo je hrana, a ne?). Rezervirala sva hotel na jutrišnji končni destinaciji,... Itd. Dela kolikor hočeš.
Postanek na slikoviti cesti na jugu Turčije.
Pot v center.
11. dan Danes pa po zelo dobrem zajtrku ob plaži, smer sever - Pamukkale. Cesta odlična, vreme odlično, prav tako tudi razgledi. Vožnja po hribih dobro dene, saj je temperatura glih prava. Termometer na motorju je kazal 23°C. Zdi se mi, da sva bila najvišje 1460 m, tam je bilo potrebno kak zračnik na jakni tudi zapreti. Na črpalkah dobiš brezplačen čaj, tega sva si danes postregla. Ima podoben učinek kot kava. Slika servirnega mesta je spodaj. Pač, zelo prijazni fantje na črpalkah, dekle je bilo samo eno, pa sva obdelala kar nekaj črpalk. Kar je drugače kot pri nas, je tudi to, da tukaj dobiš na črpalki za 8tl (turskih lir), kar je malenkost čez 1€ kar nekaj stvari (slika spodaj). Druga zanimivost so POS terminali, vsaka banka ima svojega, tako da se jih na pultu znajde okoli sedem. Prej sva šla mimo bankomatov, v vrsti jih je bilo osem (slika spodaj). Zdaj pa se odloči katerega boš potegnil ven in odpeljal domov haha. Pamukkale, res dobro za pogledat, vesel sem da sem to videl v živo. Res je, slike na internetu imajo kar močno poudarjene barve, govorim o zelenkasti vodi, itd. Tudi vse kaskade niso polne vode. Nivo vode po kaskadah umetno regulirajo, enkrat polnijo ene, drugič druge. Voda je topla, moje luksuzno telo je prav uživalo. Ljudi je ogromno, veliko le tranzitnih obiskovalcev z avtobusi. Skratka, vredno ogleda. Hotel imava tik pod vznožjem, tako da se iz restavracije odpira zelo lep pogled navzgor. Jutri je nov dan, zjutraj bova tankala, zopet bodo užitki. Nato pa cca 300km, sprva malo na sever, nato na zahod. Sem še kaj pozabil? Verjetno ne.
12. dan Danes je bil en prav lušten dan. Vreme nama je šlo na roko, prvih 100 km suho vreme, naslednjih 80 km v rahlem dežju, na koncu zopet suho. Temperatura od 22°C - 26°C. Moram reči, da so se začeli igrati z najinima želodcema. To kar sva danes dobila za glavni meni, sva prej dobivala za predjed, cena pa enaka. Skratka, lačna sva bila takoj po kosilu. To prilagajanje evropskemu standardu ali čemu že, mi ni všeč. Turška pristnost se izgublja. Vozila sva med ogromno vinogradi, tukaj so podobni našim. Na severu in vzhodu, so trte brez kolov itd, zgledajo kot grmički, tukaj je to urejeno po "naših standardih". Ljudje so še vedno prijazni in ustrežljivi, to pa je tudi to. Ja, malo sem se razvadil. Danes je prišel tudi trenutek, ko je bilo potrebno malo napeti verigo na MT-07. Če ne moreš odtegniti kolesa, tudi verige ne moreš napeti. Obiskal sem lokalno moto delavnico. Tam imajo ziher orodje, da bo zadeva popustila. Prvo pove ceno (4€), nato sledi storitev. Vse ok, vsi srečni. Težava je v tem, da se zelo težko zmeniš kaj bi sploh rad, pokažem mlahavo verigo, pa mu potegne (slika spodaj). Tukaj v bližini sva našla tudi plažo z imenom Kosova Plaja. Glede na to da sva v Foči, nato še Kosova Plaja, sem čakal še kaj "domačega". Težav z garminom ni bilo, tankala pa sva takoj zjutraj. Ja, to je ta užitek. Jutri pa v smeri severa. Zajtrk začno streči komaj ob 9.00, kar je prepozno glede na vremensko prognozo (vročina), tako da se ga bova tukaj v "Limonci" odpovedala. Ne morem nonstop stati na pumpi, da se bom hladil na rezervoarju.
Malo za popestritev.
Foca.
Najino prenočišče.
Potrebno je bilo zategniti verigo.
13. dan 13. dan je bil prav lep. Nič od vraževerja ne drži, v bistvu o tem niti nisem razmišljal. Zajtrka v Limonci nisva čakala, saj ga strežejo ob devetih zjutraj, to pa je bilo malo pozno, glede na napovedane temperature. Štartala sva malo po sedmi uri. Pot naju je vodila preko Troye, ker tega konja je treba videti v živo. Ja, videl sem velikega lesenega konja, nekih čustev v meni ni vzbujal. Pač, tam sva bila, to pa je to. Še pred Troyo je bilo potrebno nadomestiti zajtrk, ker moje "luksuzno izpopolnjeno" telo to rabi. Kot luksuz se pri meni štejejo viški, da si ne bo kdo kaj drugače predstavljal. Zavijem s ceste, garmin kaže vilco in nož, torej bo to to. Ampak, gostilne ni bilo, bila pa je komaj prebujajoča se mini tržnica. Tam so tri tete pekle gözleme, kar je prav pasalo. Itak so govorile samo turško, tudi najmlajša. Pokazala je vse sestavine, ko sem rekel OK, je spekla. Zraven še plastenka vode in to je bil zajtrk TO GO. Karmen je to hotela že prej probati, jaz se pač branim dokler gre. Danes izbire nisem imel. Iz Troye sva šla proti današnjemu končnemu cilju, to je Eceabat. Vmes sva koristila trajekt čez Dardanele, za katerega sva plačala 5€ za dva motorja in dve osebi. Ob tej ceni pomisliš, da boš moral na trajektu še veslati. Vožnja je trajala cca pol ure. Poceni. Če bo kdo z motorjem tukaj, karto dobiš samo za gotovino. Hotel v katerem sva, sva ga izbrala, ker je na bookingu imel slike motorjev, motoristov. Res so prijazni, motorje imava na hotelski terasi, lastnik pravi, da jih je imel na terasi že 25 kom. Nočitev z zajtrkom za oba znaša 24€. Spodoben hotel. Danes se je situacija s prehrano zopet malo popravila, približala se je turški pristnosti. Zadovoljen, pa še pivo so imeli. Itak je treba tudi sladkarije kupit, vedno je izgovor, da so za naslednji dan za na pot. Kup sladkarij in liter soka, 2.47 € Saj ne moreš da ne bi. V mestu, ob obali sva videla se eno zanimivo zadevo, to so vrtni paviljoni s kamini. Prideš, zakuriš, zapečeš in piknik je tu. Uporaba je prosta, kar je zanimivo, zelo lepo je urejeno, nič svinjarije. Jutri je nov dan, zajtrk ob pol osmih, od osme ure naprej pa je še vse odprto. Zadnja piksna "ketnšpreja" bo jutri šla v uporabo. Upam, da ne bo dežja in bo poraba malo manjša kot do zdaj.
Prebujajoča tržnica.
mmm dobre gözleme so naredile.
Trojanski konj.
Chanakale.
Čez Dardanele.
Podrepitev.
Na ulici.
Najbolj množična znamka motociklov tukaj v Turčiji.
A bi imeli piknik? Samo prinesi meso, kamin te čaka.
14. dan Če hočeš kam priti, moraš narediti kak km več. Danasnji cilj je bil Ohrid, seveda je cilj tudi dosežen. Potolkla sva malo manj kot 800 km, predvidenih je bilo cca 760km, ko obvoziš dva obvoza, pa zadeva malo naraste. Soliden zajtrk, natovoriva motorja, gasa na prvo črpalko, ker je bila Karmen že od včeraj na rezervi, koliko pa rezerva zdrži, ne bi probaval v Turčiji. Hladen bencin v rezervoarju me vedno razveseli. Do Turško - Grške meje sva imela cca 135 km, lepa cesta, tik pred mejo dotočiva gorivo, ker je v Grčiji 1.6€/l, v Turčiji pa 1.0€/l. Malo se pozna. No, pa dajmo probat srečo na turški meji. Ker iz naših prometnih mejni organi ne morejo oz. ne znajo prebrati registrskih številk motorjev, sva jih snoči napisala na listke in jih dala v prometne. Zadeva deluje. Na turški meji so bile tri kontrole, prva gladko skoz, druga tudi, a glej hudiča, na tretji se zatakne. Ker se to ne reši hitro, se komot slečeš in razkomotiš. Tip je govoril samo turško, vse kar je povedal je bilo: "System problem." V Google prevajalnik je vpisal, da naj dam motor na desno in počakam. Karmen je bila za mano, nje ni niti kontroliral, le pokazal ji je, da naj se postavi k meni, ker je tudi ona imela "System problem". To je čas, ko se odžejaš, poješ kako čokoladico in opazuješ, kaj se bo zgodilo. Naenkrat tip pride, vrne nama dokumente in zelo na hitro govori :" Go, go, go, go!!!". Takoj sva se pobrala, da si slučajno ne premisli. Občutek je bil tak, kot da naju je on spustil preko, k naju drugi ziher ne bi. Na turški meji sva zgubila dobre pol ure, lahko bi tudi več, tako da je bilo kar ok. Ko prideš v EU se počutiš domače, vsaj jaz. Grki nič komplicirali, samo gasa. Takoj za AC je bila delovna zapora in obvoz, tako da sva se malo spoznavala s severom Grcije. Sonce je bilo danes neusmiljeno, kar lepo je pripekalo. Termometer je največ pokazal 38°C med vožnjo. Karmen gleda temperaturo okolice, jaz temperaturo hladilne tekočine v agregatu. Pač, vsak ima svoje veselje. Grki na 250 km AC nimajo niti enega počivališča ali bencinske. Če hočeš tankat, zapustiš AC, najdeš pumpo in to je to. To mi ni glih všeč. Pri tej temperaturi bi tudi vodo pil, samo na odstavnem pasu na soncu mi glih ni za stati, pa tudi varno ni. Skratka, ko sva iskala pumpo, sem naklel za tri spovedi. Garmin me pripelje do pumpe, ki je bila podobna kaki pumpi iz vojnega območja. Vse razbito, itak ni bila v obratovanju. Pol sva po kakih 50 km le našla eno, Karmen je bila zopet blizu rezerve. Par sto metrov vstran je bila kvazi restavracija, glih prav za malo spočit, ohladit, najest in namazat verige. Kasneje se na eni pumpi me je Grk prepričeval, da naj tankam 100 oktanski bencin. Tri krat mu rečem da 95, pokažem ročko z 95, tip vztraja na 100 in mi razlaga koliko bom prihranil na gorivu. Tam pa mi je neslo varovalko. Sem mu razložil, da je moj motor, moj denar in hočem 95. Ročke mi ni pustil niti dotaknit, se je on matral s tankanjem. Sem bil tako nadrkan, samo čakal sem, da mi polije motor z bencinom, na srečo ga ni. Bi mu pol dal kak oktan okoli kepe. No, pa bencin po njegovem priporočilu stane 1.8€/l. Jebo mater, ful prišparaš. Prehod v Severno Makedonijo je bil brez problemov, tudi na bencinski prijazni. Bitola je modernejša kot pred desetimi leti, danes se mi je zdelo nekako veliko mesto. Pred desetimi leti je bilo polno jugecov, 101,128, razpadajočih R4, danes tega tam sploh nisem videl. Si rečem, pa so pospravili to kramo. Ja, krama pospravljena do naslednjega kraja. Tam pa je bilo tako kot pred desetimi leti. Cesta do Ohrida je pač taka, da moraš sam paziti nase, drugi ne bodo. Lepo lagano in z občutkom. Tik pred Ohridom je bila pri vsaki hiši ob cesti miza, prodajajo češnje, jagode in še neko zeleno sadje, katerega nisva identificirala kaj je. Ustaviva, zmenim se za plačilo v €. Za 2€ sva dobila kg češenj in 1/2kg jagod. Jagode so bile kao gratis. Jaz to pripisujem svojemu šarmu, ker je mlajša dodala jagode in se lepo smejala, Karmen pa to darežljivost pripisuje veselju dekleta, ker je videla žensko na motorju. Apartma kot se šika, glede na vremensko napoved sva se odločila, da bova tu bivakirala dva dni, pol pa nekam naprej. Mesto je lepo urejeno, polno ljudi, res ogromno. Tudi nahranili so me, 2x večerja s pijačo 10€, kepica sladoleda 50 centov, kaj češ boljšega. Jutri sledi raziskovanje okolice in mesta.
Mejni prehod.
Festival v Ohridu.
Promenada.
15. danA veste, danes pa ne bom nič na dolgo klobasal. Nič pretresljivega ni bilo. Brez polne bojne opreme sva se zapeljala okrog Ohridskega jezera, tvegala daljše postanke na meji, ampak je bilo vse nekako v mejah normalnega. Kaj češ lepšega, hitrost do 50km/h, vrtiš glavo naokoli in to je to. Takoj ko sva prečkala mejo z Albanijo, so bile luknje na cesti res ogromne Če padeš not z motorjem, se ven več ne skobacaš. Pol pa je bila cesta po albanskem delu fantazija. Po vožnji malo počitka, ker 99 km te res zmatra. Večerni sprehod po mestu, malo firbcanja, dobra večerja, to je to. Jutri pa gasa naprej, sever kliče.
Pogled na Ohridsko jezero.
16. danZapustila sva Severno Makedonijo, cilj Beograd. Dobrih 600 km vožnje, na motorju sva bila skupaj z dvema pauzama cca 8 ur.Prve tri ure sva porabila do Skopja, nikakor niso padali kilometri, le čas je tekel. Vsaj tak občutek sem imel. Cesta ni lih neki biser, na določenih delih lepa, na določenih pa totalna katastrofa. Delajo AC ali nekaj podobnega, upam, da jim čim prej uspe dokončati zadevo. Ko se pripelješ do cestninske postaje si nekako rečeš, zdaj pa bo. Ja, k**** bo. Dva vozna pasa v eno smer, brez odstavnega, zjahana pa konkretno. In kmalu sledi naslednja cestninska postaja,... Plačaš, greš naprej in nato spet cestninska. Počasi mi je začelo pihat izpod čelade, tudi preklinjal sem, ker na vsake 10 min plačevat cestnino, pobirat račune itd, tečna zadeva. Poglej sliko spodaj, pa boš videl-a kako pogosto in kake so vsote cestnin. Skratka, tega ne bom nikoli pozabil. Ja, pa na vsaki je malo guzve, na eni so se otroci sprehajali med avtomobili in prodajali breskve, folk išče denar za cestnino, pol se za breskve, sonce neusmiljeno pripeka, pa naj kdo reče da je neprimerno če pod čelado preklinjaš, razmišljaš o vseh njihovih sorodnikih itd. Postopki na meji so tekli gladko, ko sva se prebijala proti makedonskemu kiosku, so naju usmerjali mali cigančki, ki so tam prosili denar. Vmes še kaka mama z dojenčkom ki trka na okna vozil itd. Podobno sem doživel pred leti v Skopju, kjer so stali na vsakem križišču. Hočeš potegnit mimo kolone, pa froci skačejo vmes. Itak vsi trobijo, ko se pelješ mimo, samo jaz imam glušnike v ušesih in jih uradno ne slišim, ne trzam na to.Pot po Srbiji je lepša, prvih 200 km Srbije brez črpalke ali počivališča, v bistvu je bila prva črpalka za Nišem. Ustavila sva se na počivališču z dvema dixijema, se malo osvežila, sfrezala nekaj čokolade. Kamor koli si pogledal je bilo polno iztrebkov, senco nama je nudila cvetoča lipa, ki je malo nevtralizirala vonje. 100 km pred Beogradom je bila zelo resna deževna grožnja, padlo je nekaj kapelj, vendar je AC glih fajn zavijala vstran od nevihte. Juhu.V BG sva padla brez težav, tudi pretirane gužve ni bilo. Garmin naju je pripeljal direkt pred Hotel Jugoslavija, ki je res iz tistih časov, brez nekih hudih sprememb.Parkirava, vzameva robo, nato pa je konkretno vlilo, grmelo, bliskalo itd. Še zdaj dežuje, pa kar naj, se ne sekiram. Večerja v mehiški, prijeten natakar, priporočal glavno jed, sladico, kavo,... Bolj dolgo nisva čakala, nisem vedel kaj ima še za bregom. Mogoče bi bilo Karmen všeč, nisem pa ziher zase hahaha.Sam hotel, zunaj ne zgleda glih nekaj, ko prideš na recepcijo, zelo pozitivno preseneti, ko prideš v sobo, malo navdušenje pade, pa vendar si srečen, ko pogledaš čez okno kako lije, ti si pa na suhem, stuširan, sit itd. Sobo imava na koncu dolgega hodnika, "odukativno" izmerjeno cca 150 m dolg hodnik. Skratka, na tem hodniku je 49 sob. Poglej slikce, pa ti bo vse jasno. Čez noč bi se naj zlilo, jutri pa naprej.
17. dan Zadnja etapa, Beograd - Ljubljana, cca 540km, prvih 200km je bilo deževnih, nato sonce Saj brez dežja res ne gre Kaj naj rečem, bilo je lepo, polno doživetij, razgledov, okusov, dežja, sonca, hribov, morje, itd. Lahko rečem, da v 17. dnevih ni bilo kritične situacije na cesti. Motorja sta služila brez problemov, edino veriga na MT-07 ima rjav izcedek. Vemo, da rjavi izcedki ne prinašajo kaj dobrega, v tem primeru bo potrebno zamenjati verigo Vse skupaj sva prevozila nekje 6700 km, na ritih ni žuljev. Gel v sedežih je po moje kar oddelal svojo nalogo. Motorja sta takšna, da nista za gledat. Dež, prah, svinjarija v vseh možnih oblikah. Potrebno bo konkretno pranje. Hlače in jakni, to bo kmalu kot novo. Še enkrat hvala za ves suport tistim, ki so naj tej poti bili aktivno udeleženi. Okvirna pot je izrisana spodaj, malo sva še dodatno ovinkala sem ter tja.