HRVAŠKA - SRBIJA - MAKEDONIJA - GRČIJA - KOSOVO - ALBANIJA - ČRNA GORA
Prvi dan 1.maj je tu in z njim tudi prvi dan dopusta. Le kam bi se zapeljala za par dni? Sever, jug, vzhod, zahod? Za sever je prehladno. Ker imava rada zmerno tople kraje, sva se odločila, da se zapeljeva nekam proti jugu. Ja, beseda "nekam" ima svojo težo, saj nisva naredila podrobnega načrta. Snoči sva nametala na zemljevid nekaj točk, ki jih bova ali pa ne bova obiskala. Vse je odvisno od vremena in kako nama bo na poti všeč. Prvi dan, ja, ta je prav poseben. Na vsakem potovanju je prvi dan zelo drugačen od vseh naslednjih. Vzrok za drugačnost tiči malo v adrenalinu, malo v neprespanosti, pa še kaj bi se našlo. Včeraj je bil kar napet dan. Hudič ima mlade glih takrat, ko je to najmanj potrebno. Kaj narediš prvo, ko prideš iz potovanja? Cote direkt v pralni stroj. Ja, če dela!? Nama je crknil glih dan prej, hitra nabava novega, odvoz starega na smetišče itd. To vzame čas, čas na dan pred odhodom. "Jebemomilomater" Aleš, se enkrat hvala za pomoč. Danes sva pričakovala budnico, pa nič od tega. Pa sva, spala, malo dlje, kot sem snoči načrtoval. Od doma sva štartala malo pred osmo. Po AC sva drgnila 820 km do Leskovca. Ja, oni Leskovac, k piše na paketih čevapov. Treba probati original, pa ga tudi sva. Pot po AC je dolgočasna tako z avtom kot z motorjem. Tranzit je pač potrebno narediti, ni druge. Voziš, tankaš, voziš, tankaš,... Jutro je bilo dokaj sveže, Hrvaška malo toplejša, v Srbiji pa je že prav fajn toplo. Narava mi je danes omogočila, da sem preizkusil nov olagumi. Malo po Zagrebu je začelo rositi. Kasneje je začelo še pihati, nič kaj hujšega. Na meji s Srbijo sva se slekla in uživala ob turbolencah vetra. Takoj ko sva prišla v Leskovac, skok pod tuš, nato v mesto. Klasika, potrebno se je malo razhoditi. Nekateri deli mesta spominjajo na res stare čase, center zgledno urejen. Ljudje pa vsepovsod zelooo prijazni. To šteje. V Srbiji se dobijo tudi kake dobre arcnije, zato sva šla tudi v lekarno, ki je odprta tudi na praznični dan. Kot zanimivost, ena stalaža z ruskimi bolj ali manj prehranskimi dopolnili. Farmacevtka mi razloži, da so to najboljši izdelki na tržišču. Kaj češ, pa sva vzela ene ruske vitamine, upam, da so izdelani na osnovi njihove, nam ljube pijače. Ker lakota ne pozna meja, sva imela tudi vklopljen radar za iskanje gostiln. Identificirala sva Etno kuču. Hitro prehrano, pizze itd, to bi jaz v Leskovcu prepovedal. Jej čevape in pleskavice, kot je Bog zapovedal. Dobra hrana, domača pijača, super postrežba. Cena? 18€ v kompletu. To je to. Prijetno utrujena sva se zvalila se v restavracijo ob prenočišču. Karmen je imela ideje o koktejlu, končala pa na domači slivovki. Dezinfekcija mora biti. Z drugimi besedami, ti boš staremu Srbu nabijala s koktejlom - Pij rakiju i čuti. Okviren načrt za jutri je narejen, prenočišče rezervirano. Greva še malo bolj na jug.
Postanek.
Etno kuća
Rakija
Drugi danTo je dan, ki ni šel po prvotnih načrtih. Saj ne da je kaj hudega, pa vendar. Malo bom skočil na včerajšnji dan, mogoče komu pride prav. Torej, bencinske črpalke na Hrvaškem. Pumpe na AC, na tablah je bila cena za liter nekaj čez 1.9€. Ko si suh, naliješ, druge ni. Ampak, glej ga zlomka. Vzamem ročko, hočem naliti, pa Karmen reče: "Jaz imam za 1.56€/l, pridi sem." OK, odložim točilno ročko in se prestavim. Tankava na naslednji pumpi, zopet cena nekaj čez 1.9€/l. Karmen ponovi besede iz prejšnje pumpe. Jebemti. Kaj češ, zopet se prestavim k njej. Tokrat je bila fora v tem, da je tudi njej na začetku kazalo ceno nekaj čez 1.9€/l, nato pa se je točilno mesto resetiralo in dalo bencin po nižji ceni. Moje se je tudi resetiralo, vendar je bila cena še vedno ta višja. Hočem reči, splača se vam malo probavat. Jaz včeraj nisem imel srečne roke. Saj veš, ko je polna vreča pič*, jaz bom potegnil ven kura*. Danes zjutraj se spraviva na zajtrk, odlična hrana, kava skuhana v đezvi itd. Človek začuti neko domačnost, pristnost, kakorkoli želite. Po zajtrku pogledam telefon in na hitro tudi mejl. Glej, glej gospod booking mi je pisal. Odprem njegovo pošto in vidim, da sva postala na današnji načrtovani destilaciji brezdomca. Gostitelj nama je odpovedal bivanje, menda ima izlitje vode v kopalnici. Pa saj je normalno, da v kopalnici teče voda, a ne??? Ti Grki so res čudna bitja. Kaj češ, tja pač ne greva, greva pa nekam drugam. Odločila sva se, da bova rezervirala prenočišče popoldan, glede na takratno lokacijo. Odpravila sva se do prve bližnje načrtovane točke, to je Vlasinsko jezero. To jezero ima posebno zgodbo. Darko je nekoč bil tukaj, bilo mu je zelo všeč. Tako lepo je opisoval to lokacijo, da jo je Karmen dala na zemljevid. To pomeni, enkrat bova tudi na tej točki. Če sem v Leskovcu, nič lažjega, malo na jug malo na vzhod, pa sva tam. Štart. Na poti med Leskovcem proti makedonski meji, sva naletela na cvetočo akacijo. Pa to ni bilo eno drevo ali dve, akacije, kot je še v življenju nisem videl. Če mi dovolite čisto malo pretiravati, je to bil mešan gozd akacije z ostalim drevjem. Zaprite oči in si prikličite ta izrazit vonj akacije. Res noro. Moja prva misel je bil čebelar Robert in njegove čebele. Recimo, on bi peljal čebele sem na pašo, jaz bi mu pa pomagal. Tam ene dva meseca bi midva tukaj komot "pasla" čebele. Njim bi bilo super, nama pa tudi. Bolj sva se bližala Vlasinskemu jezeru, bolj je bilo vlažno ozračje, pa tudi cesta. Lepe serpetine so do tja gor, ni kaj. Vse super in prav. Tuhtava, da bova tudi mokra, ampak... Kar je Darko rekel, bova šla pogledat in pol je mir. Ko prideva na vrh hriba, zagledam tudi jezero. Takrat se mi je zavrtel film, da sva tukaj že bila. Po interkomu se derem Karmen, da smo tukaj bili skupaj z Iskro in Atanasom, da je to točka, od koder smo šli naprej vsak svojo pot. Karmen gleda okolico in ugotovi isto. Tukaj sva/smo bili dve leti nazaj. Res je, takrat to jezero ni bilo določeno kot cilj, ampak zgolj točka do koder gremo skupaj. Zato tudi ni ostalo v spominu. No, ko prideš na isto lokacijo, se ti spomin zelo lepo osveži. Glede na vreme, hitro obrneva in nazaj v dolino in proti makedonski meji. Takoj po prestopu meje natankava, pauza. Gledava zemljevid in se odločiva, da greva v Štip in kasneje še naprej do Strumice. Baje da Štip pomeni - Šuti, Trpi i Pati. Mesto je kar lepo, naredila sva obhod mesta, našla kafano, kar je povsem ok. Tukaj sva uspela priti tudi do interneta, da sva rezervirala sobo v Strumici. Pot iz Štipa v Strumico ni bila v direktu, saj se je Karmen vmes spomnila še Mantovo jezero. Ja dobro, pa greva. Ko prideva tja, ugotoviva, da je to umetno jezero itd. Pot nadaljujeva proti Strumici. Nekaj časa tudi po zelo ozkih in poškodovanih cestah. Tu in tam kak avto. Pokrajina pa je zelo lepa. Končno zopet na glavni cesti v smeri Strumice. "Tomek" naju privleče do hotela. Lastnik takoj ven, roka itd. Pokaže da lahko parkirava pred vrata. Kaj češ boljšega? Sledil je tuš in gasa v mesto. Mesto je očaralo s čistočo, urejenostjo itd. Resnično zelo lepo mesto. Preseglo je vsa pričakovanja. Kam iti na večerjo je najboljše vprašati domačine in tako sva tudi nardila. Upoštevala sva predlog in zelo dobro jedla. Ljudje so vsepovsod prijazni, ustrežljivi in preprosti. Ko sva vozila čez hribovske vasi, sva videla otroke, ki se igrajo z res preprostimi igračami. Na licih jim sije nasmešek, sreča. Med vožnjo na glas razmišljava o našem načinu življenja, ki nekako temelji na potrošništvu itd. Ali res to potrebujejo? Ali je res naš način življenja dober? Bodo s članstvom v EU srečnejši? ... Pa še mnogo misli je bilo. Moja misel na koncu dneva je le ena. Bodimo človek človeku. Jutri je nov dan. Se beremo. Lahko tudi vi kaj napišete, da ne bom samo jaz PS: 1. Počasi vstani iz školjke, noge so ti zaspale. 2. Kava je hladna. 3. Ja, se strinjam s tem, kar si misliš.
Zajtrk
Akacije, mmm diši.
Mantovo jezero
Parking pred hotelom.
Mesto Strumica.
Tretji danZbudil sem se pred budilko, po žlebovih slišim teči vodo. Pa ne no. To je trenutek, ki ti ubije dušo. Pa ne dež. Po domače, rečeš si, ko jebe vse skupaj, se obrneš in poskušaš zaspati. Nekako mi je uspelo tudi to. Pojma nimam kako dolgo sem spal, ko sem se naslednjič zbudil, je sijalo sonce. Pa to je to, zajtrk, sonček in ideje kam iti. Takoj možgani boljše delajo. Rekla sva, da greva do Kavale. Kje? Tam, kjer ne bo dežja. Dobra odločitev, a ne? Nekako lahko rečem, da s to Kavalo nisva imela sreče pred prihodom. Kot sem že napisal, so nama včeraj prvo rezervacijo odpovedali. Danes naredim na bookingu rezervacijo. V ponudbi recimo da dobra cena, ko sem plačal, je bila 30€ višja. Malo sem preklinjal, razmišljal o spolnih odnosih mame lastnika apartmaja in lokalnih psov... Pojeva, pakirava in malo pred deseto sva pripravljena za odhod. Ko se pakirava na motor, naju opazujejo policaji. Jaz jim ziher nisem bil všeč, motor pa so tudi že videli. Počasi odrineva v smeri Valandovo, saj sem sprejel izziv Vanja Prevolnik. Malo iz Strumice dohitiva policijski vozilo, ki je vozilo med 20 in 30km/h, polna črta. No, zdaj pa ga prehiti, če ga upaš. Ne čez polno črto. Tip je hladnokrvno vozil kake 3km s tem tempom, pol pa je le zapustil cesto.Pa da vidimo, kako cvetijo granatna jabolka. In res, cel kraj jih ima kar nekaj, v bistvu, kamorkoli pogledaš, cvetijo. Res je, niso v polnem razcvetu, se jih pa da najti. V glavnem, zelo lep kraj. Pot sva nadaljevala proti meji z Grčijo. Kratko pauzo sva naredila še na Dorjanskem jezeru. Tega sva imela že sama v načrtu, pa še Vanja je rekla, da je treba tja. Za kosilo je bilo prehitro, za sladoled pa glih prav. Vseeno hvala za predloge.V Grčijo sva padla v prelepem sončnem vremenu. Najin naslednji cilj je bil Kerkini nacionalni park, ki pa ima tudi jezero. Okoliški hribi so fajn kuhali, plohe na levi, na desni, zmeren vetrič. Dežja si res nisva želela.Ob jezeru je bilo kar nekaj ljudi. Moram priznati, da je bilo prav lepo. Iz mojega stališča, lepo za gledati, svojega luksuzno izpopolnjena telesa, pa tam not ne bi namakal. Vsa ta jezera me spominjajo na Blatno jezero, polno nekega rastja, verjetno tudi kakih živalic, k se merijo v metrih in so bolj tanke. Skratka, še ko sem bil majhen, mi je bilo zapovedano: "Mitja, pazi kam ga namakaš!", pa čeprav je to takrat bil lavor s toplo vodo. Torej, to je treba biti previden, zato ne v jezero.Glede na vremensko situacijo, tuhtava kam naprej. Sever, plohe. Na zahodu, plohe. Kar nekaj zanimivih zadev je vzporedno z bulgarsko mejo, ampak... Tam je zelo vlažno, plohe.Nič, namenila sva se proti Kavali, dokaj direktno. Pred nama oblaki, imel sem občutek, da jih dohajava. In res, mokra cesta. Zmanjšaj tempo, če ne boš moker tudi ti. V neki majhni vasici najdeva kao lokal, kjer narediva pauzo in upava, da se oblaki pred nama spraznijo. Prijazen natakar je kar klepetal z nama. Dal par informacij. Sicer drugega dela ni imel, bila sva edina gosta. No, greva naprej smer Kavale. Kakih 30 km pred ciljem, vidim cesto v hrib. Prva ideja je bila, malo se zapeljeva gor, da vidiva to panoramo. Tomek je kar preračunal novo pot čez hrib, dodal kakih 10km, pa nič ne de. Greva čez hrib. Zelo lepa cesta, še lepša panorama. Ja, saj bo kaka slikca tudi od tam. V Kavalo sva prispela malo kasneje. Zelo hitro ugotovim, da je to mesto Bog prislonil ob hrib. Poln kur*** zelo strmih ulic, pa to je živi labirint. Tomek reče, da sva prispela na cilj, midva ga ne vidiva. Iščeva apartma k papka po ulici gor in dol. Končno se pojavi starejši gospod, ki sem ga prosil za pomoč. Ne boste verjeli, vedel je, kje je ta hišna številka, ne pa, da tu kdo kaj oddaja.Kličem lastnika, itak se ne javi. Pol se celo javi, pomaga nama priti notri. Apartma odličen, vklopim bojler, malo počakava, tuš in gasa v center.Ne moreš hoditi po cesti, ker te z veliko verjetnostjo sname kak skuter ali avto. Ne moreš hoditi po pločniku, ker so na pločniku avti, motorji, električni drogovi,... Ni kar ni. Tudi površina ni ravna. Domov grede se naredil par fotk in razmišljal, kako bi šel domov, če bi bil recimo nabit. Hrib + oviratlon na pločniku. Ne vem, zakaj mi je po mislih skakal prijatelj Rok. Mogoče zato, ker če kaj malega spije, mu je vse smešno. In če bi tukaj šla skupaj nabita, se bi ful dogajalo.Mesto sva nekako prehodila. Itak ne moreš vsega, na grad pa lahko greš, a ne?No Google, povej mi, kje peš na grad??? Zapeljal naju je po strmih stopnicah. Nikak konec. Pa je bil tudi konec, ampak na privat dvorišču. Dušo sem spustil po teh štengah, Google pa mi pravi, da imam še 80m. Ja ja, 80m pa še nekaj polek, ker je treba nazaj dol in po drugi strani gor.Karmen je nekaj na glas razmišljala, v smislu, če bi ona predlagala to pot, da bi jaz pizduliral. Sploh ne vem, kaj bi delal, ker te besede ne razumem. Zdaj pa je kao vse ok. Pa ni ok, Google je zajebal, ne jaz!! Razmišljam, da bi jo dal za kak teden, fakultativno, malo na prevzgojo v kako bosansko družino, da se malo nauči manir. To glasno razmišljanje res nikamor ne sodi No, razgled na mesto iz gradu je prelep, tudi ljudi je kar nekaj gor. Ura je že pozna, treba je nekaj pojest. Ker podpiramo lokalno, bodo slike povedale več kakor tekst.Čez vse možne ovire sva se uspešno prebila do apartmaja.Kam jutri? Nekam na zahod. Baje bo vlažno. Treba bo voziti med kapljicami OK, dovolj za danes.
Četrti dan Deževno jutro. Jutro, ko ti ni za na pot. Malo sva zavlačevala, pol pa je vrag vzel šalo, nase sva navlekla olagumije in gas v smeri Soluna. Takoj v Kavali sva šla na AC. Ko na vsake nekaj km plačuješ cestnino, te to hitro mine, še posebej v deževnem vremenu, ker je potrebno dajat dol rokavice ali olagumije iz tank torbe, itd. Skratka, ni nama bilo všeč in sva jo po 4. cestninski postaji zapustila. Ideja je bila obiskati se kakšnega od "treh prstov" (Halkidika). Na prvega iz najine smeri ne moreš do konca, ker so gor menihi. Ker je začelo še bolj deževati, sva opustila tudi to idejo. Vmes v eni majhni vasici najdeva lokal, kjer so imeli kavo, prigrizke in slaščice. Tudi wc, ki je bil nujno potreben. Po olajšanju in okrepčilu sva nadaljevala pot v smeri zahoda. Ponovno dobim idejo, da bi recimo zavila na najbolj zahodni prst. Malo se je kazalo sonce, zakaj pa ne? Voziva nekaj km in v enem od križišč stoji policijska patrulja, cesta zaprta. Nekaj nama razlaga v grščini, midva ga gledava k butca. Pol le pogleda tablice in preklopi na angleščino. Razloži, da je na cesti razlito olje. Ker druge poti v to smer ni bilo, sva se ponovno odločila, da spustiva točko ven. Nekako nama danes ni bilo namenjeno obiskovanje prstkov. V Solun sva padla zelo hitro, parkirala pred hotelska vrata in dobila sobo v 7. nadstropju z zelo lepim razgledom. Po osvežitvi sva jo mahnila v mesto. AI (umetno inteligenco) sva vprašala, kaj nama priporoča za ogled, dobila sva nekaj predlogov in jih tudi v glavnem upoštevala. Na koncu, kot se spodobi, zvečer je potrebno nekaj pojest in spiti. Danes sva se odločila za ulico. Malo za počakat, ampak zelo dobro. Pojma nimam, koliko sva prehodila, ampak sva res ogromno. Oba čutiva noge. Jutri pa,... Pojma nimam, se še nisva odločila kam. Nekam.
Na poti do Soluna
Panorama
Oprema za dež
Pogled iz hotelske sobe.
Parking pri hotelu
Aristotelov trg
Rotunda
Zelišča na tržnici
Igra vode ob promenadi
Večerja
Peti danPeti dan sva namenila raziskovanju Halkidikov, dveh od treh prstov. Na najbolj vzhodnem so itak menihi, pa ne moreš tja. Baje tudi za meniha nisem primeren, posledično se tudi na tak način ne morem prešvercati tja.Tako sta nama ostala le sredinec in zahodni prst.Prvo sva se lotila sredinca. Kaj pa vem, nekako sredinca nočeš dolgo gledati, pa želiš hitro opraviti z njim.Lotila sva se za po vzhodni obali navzdol in po zahodni nazaj proti severu. Težko rečem kaj druga, čista erotika. Lepa vijugasta cesta, na levi prekrasno morje, plaže, borov gozd, dokaj prazne ceste, sonček in prijetnih 22°C do 25°C. Tu in tam se je prikazal kak avto, pa nič ne de. Tudi kolesarjev je bilo kar nekaj, ampak... Ceste so dovolj široke, četudi se kolesar ne pelje popolnoma za robom, se ga lahko varno prehiti, brez da prečiš sredinsko črto na cesti. Fajn, a ne? Ko sva končala s sredincem, sva se lotila se zahodnega prsta. Če ne bi bil danes tam, ne bi mogel reči, da sta si tako različna. Začenši s cestami, rastjem, poseljenostjo,... Zahodni prst je bolj poseljen, posledično so tudi ceste večje itd. S tem malo izgubi čar. Vseeno sva našla nekaj lepih kotičkov. Nekaj kar velja za oba prsta, bolj se premikaš proti jugu oz proti "nohtu", dražji je bencin. Če bo kdo potoval tod okoli, ne verjemite, da vse bencinske obratujejo. Nekaj je opuščenih. Predlog, nalijte na "dlani", v prstih pa samo kurite. Danes sva bila v sedlu več kot 8ur in prevozila sva 510 km lokalnih cest. Vsega skupaj sva bila aktivna 12ur. Res je bilo super. Ko sva se vračala nazaj, tokrat na zahodno stran Soluna, sva debatirala o tem, kako neurejene in slabo vidne so talne označbe. Po domače, črte, smerne puščice... Ali tega sploh ni ali pa so zelo slabo vidne. Ponekod so vidne tudi dvoje, troje... Te so ostale od preusmerjanje prometa verjetno zaradi del na cesti. Včasih se boljše vidijo, kot aktualne. Vozila sva čez center proti zahodu, sonce je bilo nizko, semafor, počasi zmanjšujem hitrost, ker je bila rdeča. Na cesti vidim, da vozni pas rahlo zavija levo in mu začnem slediti. No, tu pa je bilo sranje, ki se je dobro izšlo, saj sem zapeljal pred avto, ki je vozil po levem pasu. On pač ni sledil fake črtam. Hvala Bogu, je stric za volanom bil pozoren in močno zaviral, da me ni zbil. Sprva mi sploh ni bilo jasno, kaj sem zajebal. Karmen vozi zadaj in gleda to dramo, pa mi je pol razložila oz. takoj, ker interkom dela. Res je tudi to, nizko sonce v oči, utrujenost, fake črte, itd. Ko se pizdarije začnejo, se samo seštevajo. Hvaležen, nekdo tam gor me čuva.Jutri je nov dan. Ker sva izven Soluna, se bova rešila jutranjega prometa in jo mahnila nekaj v smeri SZ.Naj vam ponedeljek hitro mine.
Šesti dan Dan, ko zapuščava Grčijo in se pomikava na sever. Glede na količino ponujene hrane ob zajtrku, sva vstala zelo pozno. Mah, nisva vstala tako pozno, kot je bil izropan servirni pult. Z zaprepadeno faco se sprehajam okoli pulta, tuhtam,... Le kaj vzeti, če nič ni??? Nato pride mimo ena od zaposlenih in vpraša, če bova omleto s šunko. Ja, itak bova, samo naj jo nekdo naredi. Roparji zajtrka so se že veseli basali na avtobus, verjetno so imeli v torbah tudi sendviče,... Pač, razmišljam. Ko sva zmazala zajtrk, sva hitro spravila robo na motorja in gasa v smeri Edesse, če sem bolj natančen, tja sva šla pogledat slapove. S temi slapovi nikoli ne veš, kaj bo. Ali bo nekaj glih za glih curljalo, ali pa bo to slap kot se šika. Moram priznati, da nama je bil ta zelo všeč. Jaz itak pri podobnih destinscijah potiho bemtim, kaj mi je treba hodit gledat vodo, ki se preliva iz nekega hriba. Tu mi je bilo zelo všeč. Zadeva je zelo obiskana, lepo urejeno, brez vstopnine. Folk rije tja z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi, ene budale se peljejo tja tudi z motorji. Nataša hvala za predlagano destilacijo. Sem hvaležen, v prihodnje pa vseeno misli na mojo dušo ob podobnih predlogih. Saj veš, zadeva mora biti ornk. Danes je bilo ok, glej da v prihodnje ne bo šlo navzdol. Pot sva nadaljevala še bolj na sever proti zunanjemu termalnemu kopališču v Pozarju. Sonce je lepo kurilo, pol pa naj grem še v vročo vodo. Saj ne boste verjeli, lokacijo je zopet predlagala Nataša. Kasneje sem izvedel, da je poslala cel mejl lokacij. Danes sva torej del poti prevozila po "Spominih Nataše". V teh termah je bila gužva za znoreti. Motorja sva jedva stlačila med avte. Ljudje so v dolgi vrsti čakali, da lahko kupijo karto v vrednosti 3€, da namočijo rit v toplo vodo. Jebemti, naj probajo poleti sesti na motor, teče toplo po riti brez 3€. Tukaj izziva namakanja nisva sprejela. Gledal sem tiste kotanjice in notri folk... Pa tuhtam... Ali naredim bombico in tvegam, da kakega otroka vrže ven v hladnejšo reko, ali pa grem počasi notri, izpodrinem vodo in na hitro pobegnem ven?! Nekaj časa bi bil folk v kotanji na suhem. Ne vem, zakaj se Karmen ne strinja z mojimi idejami, res je čudna, pa tako zabavno bi bilo. Ker se nisva kopala, ne skakala v vodi, sva se oblekla in nadaljevala pot proti Bitoli. Že prej sva videla ogromne nasade češenj, namakalne sisteme, res vzorno urejeno. Karmen dobi idejo, da bi kako češnjo, saj so že lepo rdeče. Jaz na glas razmišljam o šibrah v riti, jodu, bolečini, gnojnih ranah. Za nekaj časa jo je minilo. No, pa zopet prideva do nasada, rdeče veje štrlijo na cesto. Prilika dela lopova in prilika ti lahko naredi svinčeno rit od šiber. Vstavim, ena češnja, slika in gas preden poči in zapeče. Na poti sva se peljala mimo jezera Vegoritida. Veliko jezero, okoli njega pa nobenega dogajanja. Če ne druga, lepa cesta, lepi razgledi. Mejo sva prečila hitro. Bitola nama je bila zelo všeč. Lepa promenada, lep park, dober sladoled, dobra hrana. Stara čaršija je bila danes zaprta, po vsej verjetnosti bova zjutraj skočila tja. Med raziskovanjem mesta sva naletela na živo glasbo, ko sva se vračala nazaj, sva videla, da je to predvolilni shod. Toliko lepega so obljubljali, tolkli po čustvih, da sem jim skoraj verjel tudi jaz. Sem še kaj pozabil? Aja, kako je bilo iti na šiht po praznikih? Lahko noč in dobro jutro.
Slap Edessa
Veliko ljudi pride pogledati slap
Termalno kopališče Pozar
Vrsta za karte
Dobre so bile
Predvolilni shod
Sedmi dan A se že, sprašujete kdaj bom nehal? Ne še kmalu. Torej,...ker je bilo včeraj več ali manj vse zaprto, sva se odločila za jutranji obisk Stare čaršije v Bitoli. Res, tisti jutranji utrip, pristnost. Danes je bila v mestu čisto druga dinamika. Prav všeč nama je bilo. Zmaga tržnica, te imajo vedno svoj čar. Seveda tudi vse druge "radnje".Drgač pa, nocoj sva zelo slabo spala. Krivo je bilo ležišče. No, pa ne samo to. Kdo pri milem bogu je videl, da je na francoski postelji samo ena odeja?!!?!?!? Žal, jaz se te igre z eno odejo ne znam iti. Nekoč sem nekje bral, kako se to gre pod eno odejo. Vse štima, ko pa pride trenutek, da bi spal, se ponoči obračal, brez da odkriješ koga ali da sam nisi odkrit, tu se pa romantika konča. Ena postelja, dve odeji, to je to. Sem čuden? Iz Bitole sva čez Prilep krenila v smeri Skopja in naprej proti Prištini. Na meji sva prvo kupila zeleno karto, ker naša tukaj ne velja. Vsak sva odštela po 10€. Karmen je prvič obiskala Kosovo, jaz sem pa tukaj že bil, samo ne z motorjem. Zelo slikovito sem ji opisal promet, ker je tukaj res na hard, še posebej, če si z motorjem, k si čisto brez oklepa. Vse nekako gre, dokler ne prideš v krožišče. Tu pa padejo vsi zakoni in predpisi. To gre en čez drugega. Oddahneš si, ko si preko. To, da se nekdo v krožišču ustavi, da spusti nekoga v krožišče, nič kaj takega.Prvo sem jo danes peljal v "Pariz". To je taka bolj poceni varianta, nato sva si ogledala Manastir v Gračanici, pojedla čevape v Skalinadi. To sva doživljala vsak na svoj način. Jaz sem obujal spomine na Gorana in Mitjo, za Karmen pa je to bilo vse na novo. Pravi ognjeni krst na cesti je Karmen doživela na cesti med Gračanico in Prištino. To je pa bilo naporno. V bistvu dobrih 10km vožnje. Malo se je potrebno ogreti, ker je jutri nov dan in novi km po Kosovu. Jutri bo manj naporno. Komentirala je nekako tako,... Bila sva v Istanbulu, ampak to se ne more primerjati. Kak Šved, Finec, Norvežan, bi tukaj obupal. Tam je kultura vožnje povsem drugačna.Po prihodu v hotel, je glede na vožnjo tuš zelo pasal. Nekateri bi rekli, da to paše tako, kot budali šamar.Malo sva se spočila, nato pa lepo peš v mesto. Center je le center. Obiskala sva trg Matere Tereze, Katedralo Matere Tereze, spomenik Billa Clintona, se sprehodila do Skupščine itd. Pol sva se dobila še z nekimi poznanimi facami, malo poklepetala in nazaj v hotel. Nocoj srkam Pejo, ker podpirava lokalno. Jutri pa še malo tukaj naokrog, pol pa bo potrebno bežati pred vremenom. Karmen prepričujem, da tudi sama kaj napiše, za zdaj nisem bil uspešen. Lahko noč in dobro jutro
Osmi danPo raziskovanju mesta sem preprosto zaspal med pisanjem, posledično se mi je vse zbrisalo. Zdaj sem buden, v pričakovanju sončka. Torej, po zajtrku sva dobila obisk slovenskih fantov in skupaj smo spili kavo. Prav fajn je bilo in se zahvaljujem za obisk. Nato sva štartala v smeri mesta Leposavić, promet začuda ni bil preveč kaotičen, lepo sva napredovala. Obujal sem spomine na vožnjo po tej cesti iz leta 2017. Albanski del se je v tem času zelo razvil, od cest, nove stavbe,... V srbskem delu pa ni nekih sprememb. V centru Leposavića sva se vsedla v lokal nasproti občine, naročiva pijačo in glej, ponovno Slovenci. Še s to skupino sva spila pijačo, se pogovorila in nato sva jo mahnila nazaj proti jugu, v smeri Mitrovice. Severno od Mitrovice je nov check point. Gor grede je šlo gladko, nazaj grede pa so naju zaustavili. Pokaževa dokumente in gasa naprej. Ker je Karmen geologinja, sem jo peljal v Muzej kristalov rudnika Trepća. Tam sva bila sama s kustusom, ki je tudi geolog, si je vzel čas za naju, vse pokazal, razložil itd. Najlepše presenečenje pa je bilo, ker ji je kot kolega iz branže dal za domov 3 primerke kristalov.Iz muzeja sva se odpravila v center Mitrovice, parkirala blizu zlogasnega mostu, ki povezuje južni albanski in severni srbski del mesta. Žal za promet ni odprt, sva pa se peš sprehodila preko. Kosilo sva pojedla na južnem delu. Lepo mesto. Tukaj bi rabila vsaj še dodaten dan. Lahko rečem, da sva ga zgolj malo povohala.Iz Mitrovice sva nadaljevala pot proti zahodu, v mesto Peč. Lepa cesta čez Istog. V Peči je bilo malo kaotično glede prometa, parkirala v centru, pokramljala z domačini, se sprehodila gor in dol, sem ter tja, našla slaščičarno. Taki, objekti so nujni v mestih haha. Štiri kepice sladoleda, Coca cola in plastenka vode, vse skupaj 4€. Tudi tukaj bi potrebovala še dodatna dva dni za raziskovanje okolice itd.Pot sva nadaljevala v smeri Prizrena. Prizren je bil končen cilj. Hotel v centru mesta, kar je pomembno za nadaljnje raziskovanje. Rezerviram sobo z ločenima posteljama, a glej ga hudiča, receptorka mi z navdušenjem pove, da za isto ceno dobiva gratis sobo z zakonsko posteljo. Pa saj ne veš, kaj bi ji naredil. OK, naj ji bo. Pomeni, zopet ena ideja. To je mesto, ki dejansko poboža po duši. Res slikovito, urejeno. V strogem centru polagajo nov tlak. Edino kar niso naredili je elektrifikacija. To ostaja v zraku, razpredeno med ogromno drevesi, ki so zasajena ob pločnikih. Čez mesto teče reka Bistrica in mesto ob reki rahlo spominja na Ljubljano. Nekako lahko rečem, da je lepše kot v Ljubljani, saj je več prostora med hišami promenado in mizami polnih ljudi. V mestu sva zabluzila pozno v noč. Pol pa že veste, kako je bilo. Zdaj pa bo počasi nehalo deževati in greva naprej
Muzej v Trebći
Most, ki povezuje severni in južni del Mitrovice.
Pogled z mostu. Desno je albanski del, levo je srbski del mesta.
Prizren
Elektrika
Zelo slikovito mesto, pravijo mu mali Istanbul.
Deveti danNekako se mi zdi, da budilka zvoni vsak dan bolj zgodaj. Danes so se ob budilki, slišale tudi dežne kapljice. Čist na nežno. Bemti, štart bo v dežju. Malo špekulirava s startom, da bova čim manj časa vozila po dežju. Kaj češ, zajtrk, pakiraš, olagumi gor in gas. Današnji cilj je Ulcinj. Nič kaj posebnega. No, midva sva si zadevo malo zakomplicirala, saj sva se odločila, da greva na zahod po cesti SH5. Baze oblakov so bile nizke, že itak je škropilo. Priznam, nisem bil navdušen. Karmen pa je rekla, kdor ne reskira, ne profitira. Bejž bejž,... Za mestom Kukes sva zapustila AC in se odpravila na SH5. Zanimiva cesta. V bistvu je sestavljena iz zelo kratkih ravnin in dveh ovinkov, ki se izmenjujeta zelo zelo pogosto. Zgleda je na tem območju bolj deževalo, saj je bilo na cesti ogromno kamenja, vode, blata, kar je za motor, zelo neugodna situacija. Cesta je tudi dokaj luknjasta. Našel se je tudi nek albanski inženir, ki je rešil odvodnjavanje ceste na svoj način. V vozišče je vrezal kanal približno 8cm širok in nekje toliko globok, da pobira vodo. Guma motorja bi šla komot notri, pol pa... Mam slikco tega projekta. Včasih poteka ta zareza po sredini voznega pasu, včasih zavija, včasih prečka cesto. Skratka, zajebano. Za mestom Pukë se je cesta izboljšala in je vožnja postala malo večji užitek. Do tu pa trdo garanje. Tudi sonce je odigralo pozitivno vlogo. Zgleda je tukaj tudi cestni inženir dobil prepoved dela ali pa odpoved. Mejo sva prestopila brez težav, tukaj imajo celo posebno špuro za motorje. Ulcinj... Je lepo mesto, vendar ni pustilo takšnega čara kot recimo Strumica ali Prizren. Mogoče komu bi, nama ga ni. Če sem iskren, mi je vrglo ven varovalke ob prihodu do hotela. Na bookingu zgleda čisto drugače kot v resnici. Po slikah na bookingu, ga v realnosti zelo težko najdeš. Gazda je povabil na pivo, tam sem se malo shladil. Danes sva dala čez 220 km v šestih urah. Jutri pa naprej, počasi proti domu. Lahko noč in dobro jutro.
SH5
Levo-desno-levo-desno
Uljcin podnevi
Uljcin ob mraku
Najin hotel v gradnji.
Deseti danDanes sva počivala pol ure več, kakor prejšnje dni. Zadala sva si kratko turo. Če že ne pauzirava kak dan, pa treba kak dan malo manj voziti. Po zajtrku sva se hitro odpravila iz gradbišča. Iskreno, sam Ulcinj naju glih ni prevzel, izkušnja s hotelom je zbila še kako točko. Lastnik hotela nama je razlagal, kako je Ulcinj boljši od Budve, da je Budva prenapihnjena s cenami itd, itd. Skratka, Ulcinj je po njegovo biser. Pa sva šla pogledat še Budvo. Sparkirala sva na tržnici, skok čez cesto in sva bila na plaži. Sprehodila sva se do starega dela mesta in si ga ogledala. Glede na to, da v nobenem od teh mest še nisva bila, lahko rečeva, da je Budva res zelo drugačna. To drugačnost štejeva v plus. Po najinem opažanju, je struktura gostov drugačna. V Ulcinju najdeš kakega domačina, veliko je Albancev in njihovih sorodnikov Kosovarjev. Ko se vse to zmeša, je res ena dinamika, ki vsaj naju ni pritegnila. V Budvi sva srečevala ogromno turistov, slišala sva veliko pravilne angleščine, nemščine, tudi francoščine. In če povzamem, tukaj sva se počutila bolj domače, bolj prijetno. Res pa je tudi to, da tudi v Budvo ne bi šel na glavni poletni dopust, ker to mora biti norišnica zaradi gužve. In še se gradijo novi hoteli, torej bo še bolj natrpano. Iz Budve sva nadaljevala pot do Trebinja. Mislim, da je nekoč rekel Darko Hudjek, da je to lepo mesto in ga je treba iti pogledat. Ker še nisva bila, pa greva. Lepa cesta iz Budve do mejnega prehoda. Vmes je bila tudi mokra, ker sva dohitela lokalno ploho. Mejne zadeve sva hitro rešila. Pred nama je bil en motorist iz Danske. On prvi, jaz za njim, Karmen za menoj. Tako smo tudi opravili mejne obveznosti. Danec se je na koncu sparkiral desno, jaz ob njem, čakam Karmen. Tip štarta, Karmen konča mejne postopke in gasa mimo mene. Počasi štartam še jaz, pogovarjava se, link med čeladama počasi slabi, pojavi se malo šuma, ropotanja. Dodam gas, vidim da ona kar zelo hitro vozi navzdol po hribu. Meni se res ni dalo. Ko sva se zopet malo slišala, ji povem, da je ne mislim loviti in da šumenja in ropotanja ne bom poslušal in da bom komunikacijo izklopil. In glej, ona skapira, da pred njo nisem jaz. Mene sploh ni videla, ko je peljala mimo mene, zagnala se je za Dancem in ga lovila. V bistvu sem bil neviden za cesto. Pri teh letih to težko verjamem. Ko je skapirala, da sem jaz dejansko nekje zaostal, je spustila gas in se smejala k kahla. Dobro, da ima čelada vizir, če ne bi solze špricale ven, sama je rekla, da joče od smeha. Prvo sem poslušal v čeladi šum, nato napad smeha. To, da se je spustila za drugim motoristom, tega ni naredila prvič. Hm,... Par km nižje se je nehala smejati, ko je izza ovinka en lokalni majmun priletel kontra po mojem pasu. Itak, zdaj je vozila za menoj in je to tudi videla. Priznam, zastal mi je dih, podrl sem motor v desno, kjer je bil še prostor. Tukaj polna črta ne pomeni nič, tudi dve ne. Še dobro, da nimam navade voziti ob črti ali pa da sem dovolj počasen, da lahko še manevriram. Ko sva prišla do današnje nastanitve, se je slika iz bookinga poklopila z dejanskim stanjem na terenu. Kmalu ugotoviva, da tukaj ni lastnika in da nimava šifre od omarice za ključe. Še enkrat pogledava mejl, nič ne piše. Malo bemtim in se otepam misli, da bi moral koga klicati v bosanskem omrežju. Nato dobim idejo, da probam odpreti kakšno od ključavnic. Yeeee, ena se je odprla, pomeni ni bila zaklenjena. Prazna, ključev ni notri. Hm, naslednja zaklenjena. Malo se igram in številko povečam za ena. Klik, odprta, prazna. Tako sem odprl vse boxe za ključe, v boxu št. 5 je bil notri ključ. Tega sva vzela in se vselila v apartma 5. Na hodniku vidim, da so v vseh vratih ključi, pomeni sva sama v celi bajti. Tudi prav. Po tušu in preoblačenje pa pičiva v mesto. Pogledava si stari del mesta, najdeva restavracijo, ker naju je napadla lakota. Zazvoni mi telefon, klic preko WhatsApp. Dvignem, itak sem bil na Wi-Fi od gostilne. Možakar na drugi strani me vpraša, kdaj prideva? Jaz mu odgovorim, da sva že prišla in da sva v mestu. Tip reče, da naj se javim, da nama da ključe. Meni je smešno in mu povem, da sva že vseljena, da sem ugotovil šifro in da sva v apartmaju 5. Nekaj časa tišina na drugi strani, pol pa reče:"Slušaj ti mene, ja ti ozbiljno govorim." Pa mu še enkrat povem, da i ja njemu ozbiljno govorim, da smo se več uselili. Ker ni mogel verjeti, mi reče, če sem govoril z njegovo ženo in mi je dala ključe?! Nikakor da mi verjame, da sem res odprl vse boxe od ključev. Na koncu sva se zmenila, da se vidimo, ko bova v apartmaju, ker živi blizu. Nismo se videli, prišla je žena in smo se malo nasmejali na ta račun. Drgac pa Trebinje, zelo prijetno mestece, cca dobrih 30.000 ljudi, prijazni. Če primerjam z Ulcinjem, tudi Trebinje zmaga. Ko je padal mrak sva se povspela do Manastirja Hercegovačke Gračanice, od koder je prelep razgled na mesto. Bemti, pol ure peš do gor in še pol ure nazaj. Verjetno sva prva motorista, ki sva šla gor peš. No, pleskavico in pir je treba nekako skuriti.Na koncu sva šla še na teraso nastanitve, pojedla en čips z okusom kajmaka, pa še en pir preko. Kajmak tudi na čipsu, pa naj kdo reče, da ne podpirava lokalnega. Lahko noč in dobro jutro. Ja, zate je dobro jutro
Plaža v Budvi
Novogradnja
Ozke ulice starega dela Budve
Nakup karte za trajekt
In že plujeva
Vse sefe za ključe sva odprla. V enem je bil ključ.
Kamniti most čez Trebišnjico.
Trebinje
Terasa
Monastir
Počasi peš do samostana.
Rastlinjak?
Enajsti danOdločila sva se, da se pomakneva bolj proti domu. Zopet gledava kraje, kjer še nisva bila. No, pa dajva do Bihaća Google pove, da bova za cca 420km potrebovala več kot 6ur. Dejansko sva bila v sedlu 6:20.Pot sva načrtovala iz Trebinj v smeri Stolac, Čapljine, Grude, Posušje, Tomislavgrad, Buško jezero, Livno, Drvar, Kulen Vakuf, Bihać. Vreme je bilo odlično, temperature so nihale od 19°C do 26°C. Cesta več ali manj prazna, lepa, prijetno vijugasta,... Tu in tam sva srečala kak motor, itd. Kar je bilo neprijetno predvsem za Karmen, so bile kače. Nekatere žive, nekatere povožene. Res jih je bilo kar nekaj. Kar je zanimivo, Karmen na vsako odreagira, jaz pa to slišim v čeladi. Tako točno vem, kje je hahaha. Ne vem sicer, kaj počne zadaj, sem pa skoraj prepričan, da ima noge na krmilu, ko pelje mimo. Res sva uživala v vožnji. Ta cesta je res ena erotika. Malo več sva pričakovala od Kulen Vakufa. Že kar nekaj sem slišal o tem kraju, vendar mi ni zlezel pod kožo. V bistvu zdaj lahko rečem, bil, videl in ne začutil. V Bihaću sva najela sobo pri zelo prijaznem gostitelju z dobrim parkingom za motorje. Gospod je takoj skuhal kavo, malo smo poklepetali, dal je nasvet, kam iti pojest itd. Danes sva si rekla, naj bo teletina izpod peke. Na jedilniku je pisalo, da je skupna masa mesa, priloge in solate 1kg. Če si pravično razdeliva, je to 0.5kg/osebo, pa še ziher bo kaj "odpada", pa se bo dalo pojest. Ko sva dobila to na mizo, sva se debelo pogledala, pa še pri sosednji mizi so kukali proti nama. Kar je treba, je treba. Sramote si ne bova delala. Za hrano in pijačo sva odštela 40KM, to je cca 20€. Po "kočerji" sva šla še na nujen ogled mesta. V centru sva opazovala dinamiko mesta, ljudi itd. To je vedno zamimivo opazovati. Jutri pa domov na domači kauč, v objem domače odeje. Aja, danes imava dve odeji, ima boga. Lahko noč in dobro jutro
Siva pot
Postanek
Reka Una
Pojedina v Bihaću
Bihać
Dvanajsti dan Pot k domačemu jogiju in svoji odeji, zadnja etapa - tukaj ni kaj posebnega za napisati. Razdalja je kratka, tudi tankat ni potrebe na poti, saj gre z enim rezervoarjem. Naredila sva en krajši postanek, to pa je to. Nekje malo po 14. uri sva bila doma. Vedno rečem, da si doma takrat, ko začne delati pralni stroj, pomeni fokus do zadnjega kilometra vožnje. Zelo nevarno je, če se na povratku iz potovanja prehitro sprostiš, hitro lahko pride do pizdarije. Imela sva še toliko energije, da sva oprala tudi motorja, saj sta izgledala zelo klaverno. Pesek, blato, prah, pa malo dežja preko itd. Če na kratko povzamem prvomajsko popotovanje... Bilo je "ludo i nezaboravno". Vse republike naše bivše Jugoslavije, Grčija in prečenje Albanije. Različni ljudje, različne kulture in pa tudi različna mešanica kultur, ki vsaka po svoje in vse skupaj dajo poseben mix energij. Kje je bilo najbolj prijazno? Slabih izkušenj z ljudmi nisva imela. Tudi balkanska kulinarika nam je domača. Zopet bom rekel isto, pa to je moj/najin osebni pogled... Ulcinj je bilo mesto, ki naju ni pritegnilo. Kako sva načrtovala pot? Iz dneva v dan, to je najbolj preprosto povedano. Vedela sva samo, da morava biti ne kasneje kot 12.5. doma. Spodaj je na sliki celotna ruta. Varnost: Nikjer se nisva počutila osebno ogrožena, niti ni bilo občutka, da bi lahko ostala brez mopedov. Ali priporočava to pot? Definitivno ja. Težko najdem kak razlog, zakaj ne. Koliko denarja sva zapravila? Tega podatka nimava, preprosto tega že nekaj časa ne seštevava. Bila sva pod streho, lačna in žejna nisva bila, tudi sladoled sem dobil. Statistika: Skupno sva prevozila 3.981km. Če bi naredila še en krog okoli Ljubljane, bi bilo 4000 km Tankala sva XY krat, pojma nimava koliko krat. Gorivo je bilo najcenejše v Makedoniji, najdražje v Grčiji. Cene nočitev: V povprečju 50€ z zajtrkom za oba. Danski motorist, si je plačeval sam, ne vem, koliko in kje. To je na kratko to. Hvala najinim "skupnim popotnikom", da naju spremljate, da daste vmes še kako dobro idejo itd. Tistim, ki ste trpeli in doživljali najine objave kot spam, žal vam ne morem pomagati. Jaz ne, lahko si sami. Kam naprej? Pojma nimam. Vse je odvisno od tega, koliko bo Karmen imela dopusta v enem kosu. Ko bova na poti, boste to vedeli.
Balkanski krog