Hrvaška - BiH - Srbija - Črna Gora - Albanija
1. dan - Po navdihu na jug Po napornem tednu, je potrebno prezračiti glavo. Baje je najbolje to storiti na motorju, pri povprečni hitrosti cca 90km/h. Odločila sva se, da jo pihneva z nekam v smeri JV, torej po naši bivši državi. Danes sva se znašla v Bijeljini. Zakaj? Ker še tukaj nisva bila. Pot do sem je bila v 90% dolgčas, saj sva vozila po AC. Posledično sva šla tudi od doma komaj ob 9.00 pri dobrih 20°C. Milina. V zastoje nisva padla, vse je šlo gladko. Na SLO/HR meji tudi dokumentov ni nihče gledal, kar je bilo presenečenje. Bolj kot se je ura bližala poldnevu, bolj je "kugla šajnala". Temperatura se je ustalila na 35°C, tu in tam kako stopinjo gor.Ob prvem postanku sva srečala kar veliko skupino italijanskih motoristov. Tako kot midva, so tudi oni iskali nekaj hladnega za spiti in senco. Zgleda smo imeli isti tempo in smo se kasneje še enkrat srečali.V Bijelnino sva prispela nekaj po 15. uri. Za najin občutek zelo hitro, saj je ostal še praktično cel popoldan. Hiter tuš in gasa ven.Ker me cirilica močno matra, nisem razumel kaj piše na tabli. Pisalo je nekako tako: "Етно Село Станишићи". Ker je bila radovednost močna, sva šla pogledat, kaj to je. Vsak izgovor je dober, a ne? Za hrano se tudi blefira. Res je, šla sva v Etno Selo Stanišići, se dobro najedla, sprehodila in odpeljala nazaj v hotel. Ko sva pospravila motor, pa še peš v center na pir.Kljub temu, da sva v mestu videla veliko slovenskih registerskih oznak, slovenske besede nisva slišala. Res malo čudno, a ne?! Bilo je še nekaj turistov iz Nemčije in Švice, vendar tudi tega jezika nisva slišala. Na koncu ugotoviš, da si v mestu v glavnem z domačini, kar je drugod dokaj težko. In to pristnost je potrebno ceniti.Kam naprej? Na jug, kjer bo še bolj toplo. Kakšen je načrt? Trenutni navdih.
2. dan - Po navdihu na jug Iz Bijeljine sva startala v smeri Zvornik - Srebrenica - Bajina Bašta - Perućac - Tarsko jezero - Mokra gora in končala v Zlatiboru. V večini po dobrih cestah sva prevozila cca 275 km. Zeblo naju ni, saj sva ob 9.30h štartala v 30°C, pol pa je temperatura le še naraščala. V dolinah tudi do 38°C.Kaj sva videla? Ob cesti se še vedno najde kak eksponat iz časa vojne. Naj si gre za tank ali pa zgolj staro kompanjolo. Drugače pa lepe ovinkaste ceste, niti ne preveč prometne.Srebrenica, o njej je bilo že veliko povedanega in napisanega. Pogledala sva si spomenik, ki je kar obiskan.Na Drini je v Bajini Bašti nujno za pogledati Kučico na Drini. V prvotni podobi je bila zgrajena leta 1968, nekajkrat jo je načela naraščajoča voda, a so jo vedno znova so jo popravili. Gre pa nekako takole,... Parkiraš, poslikaš, spiješ pijačko v bližnjem lokalu in gasa naprej. Čez Perućac sva začela vijugati v hribe, temperatura je malo popustila in odpirali so se lepi razgledi na dolino Drine. Itak ne moreš vsega poslikati in posneti, kdor ne verjame, naj pride pogledat.Nacionalni park Tara je zelo lep. Nekako podobno kot bi prišel na Pokljuko, le da ima ta še jezero. Na tablah piše Tarsko jezero, na zemljevidu pa piše, da je to Zaovine. Pa sploh ni važno, zelo lepo je. Ogromno ljudi, kopanje, lepe lesene vikendice in koče. Vse to obdajajo borovi gozdovi, ki pri teh temperaturah zelo lepo dišijo. Mmm...aromaterapija. Naslednja točka je bila Mokra gora. Prav nič ni bila mokra. Gre za en res lep kompleks, za katerega plačaš tudi vstopnino. Res so se potrudili, boste videli na fotografijah. Tukaj sva bila že pošteno lačna in sva si privoščila čevape in malo daljšo pavzo. Ker sva bila že krepko v popoldnevu, je bilo potrebno določiti tudi današnji cilj. Ko si sit, bi šel še samo ležat, ne pa na motor. Po številnih idejah sva se odločila za Zlatibor. Če sva že skoraj cel dan med borovci, pa naj bo v tem stilu se večer. V bistvu je zmagal, ker je bila manj kot ura vožnje.Sobo imava v centru. Moram priznati, da je oba kar zelo presenetil in to v pozitivnem smislu. Ogromno ljudi, ponudbe, dogajanja. Mogoče bi lahko Zlatibor primerjal z Bledom, le da imajo tukaj pločnike, kolesarske poti, avti ne vozijo čez center,... Verjetno bi se še kaj našlo. Aja, pa fuuuul cenejši je.Tukaj sva naredila krog po mestu, se posladkala, poslušala par komadov ob odru na trgu in jo popihala na počitek.Kam pa jutri? Še je nekaj navdiha za jug.
3. dan - Po navdihu na jug Zlatibor sva zapustila spočita, prijetne temperature, lepo vreme, lepa cesta, kaj še hočeš lepšega.Današnji cilj je dosežen in to je Podgorica. Po pričakovanju, naju je tukaj pričakala temperatura 40°C, stopinja gor ali dol, nima veze, vroče je.Pa da povem še to štorijo. Malo po prehodu iz Srbije v Črno goro sva naredila postanek. Grem po pijačo in želim plačati s kartico. Itak da nimajo POS terminala, samo gotovina. In jaz majmun vprašam, če lahko plačam z €? Prijazen poba mi pove, da lahko. Plačam in mi vrne €. Cel vesel pridem do mize in Karmen povem, da sem plačal z € in jih dobil tudi nazaj. Čudno me pogleda in pove, da je tukaj uradna valuta €. Sem majmun, a ne? Čisto mi je šlo iz glave, saj vsak dan živiva z drugo valuto.V Bijelem Polju sva zavila levo za Berane. Zelo hitro sva naletela na delovišče na cesti, kjer se je prašilo u 3PM. Na trenutke je bila vidljivost 10m ali manj. Res noro. Motorja in cote so se obarvali v belo barvo. Edina olajševalna okoliščina je res trd makedam, da se je dalo peljat med 30 in 50km/h. Ko sem imel že vsega dovolj, vprašam enega delavca, koliko še? Pa mi reče, da še 12 km. Celotna trasa je v izmeri 35km. Hm, človeka osreči, ker je vseeno napovedan konec makedama. Res pa je, da, bo ta, odsek noro lep, ko bo končan. Eden od današnjih ciljev je bilo Plavsko jezero. Ko sva se pripeljala tja sva ugotovila, da se ne bova kopala. Pač, ko vidim zaraščeno jezero, me mine. Glede na vročino, sva se osvežila s CocaColo in gas naprej proti meji z Albanijo. Ker sem danes zelo rad spraševal neumnosti, sem s tem tudi nadaljeval. Peljala sva v smeri Gusinje, nato sledi mejni prehod. Vse v redu, če ne bi zajebal v križišču. Pridem v center mesta, nekako ni bilo videti nekega izhoda, razen da obrneva. Pa za ziher vprašam možakarja, ki je srkal pir, v kateri smeri so Gusinje? Tip me začudeno pogleda in reče: "Pa tu si, u centru!" Jebemomilomater, pa kak?! Jah, obrneva in se spraviva nazaj na cesto v smeri meje.Mejo sva hitro prečkala, hitro je naraščala tudi temperatura. Albanski kotel je odlično grel. Ozka ovinkasta cesta naju je pripeljala do ceste SH20. Na SH20 sva bila pred tremi leti v rahlo deževnem dnevu. Danes je bila cesta suha k poper. Ko sva prispela na vrh do ute, sta tam vedrila dva Čeha. Srkala sta mrzli pir in čakala hrano. Jaz sem se zadovoljil z 0.0 pirčkom. Ni bilo fajn tam ždeti, saj je kljub temu, da je to vrh hriba, temperatura še vedno 37°C. V Podgorico sva prišla po 300 km vožnje dokaj izžeta. Tu sem naredil še eno štorijo. Kakšna dva km pred ciljem, me je začela gristi po vratu neka životinja. Podobno kot osa. Takoj ustavim in se začnem slačiti. Jakno dol, airbag dol, majico dol. Za cesto stojim "do pojasa gol", ko ugotovim, da sem pred cerkvijo in da je tam veliko ljudi, ki jim nič ni jasno. Še dobro, da ni bilo potrebe po slačenju hlač haha.Kljub temu, da sva veliko pila, je bilo še vedno premalo. Slačenje, dokaj hladen tuš in moje luksuzno telo je ploskalo od veselja. Oprala sva jakne, razstavila čelade in spucala ven prah, nato pa v center.Glede na to, da sva videla že kar nekaj prestolnic, naju ta ni nekaj očarala. Ajde, našla sva dobro gostilno in hrana je bila božanska.Drugače pa v pasu SZ-SV od mesta gori. Vije se ogromno dima. V zraku je bil helikopter Bell 412 in en Airtractor. Gašenje otežuje veter, sicer ne piha močno, ampak glih dovolj. Požar je velik in ta dva tega ne bosta omejila, če bo še pihalo.Jutri pa potegneva v smeri severa v hribe, da se malo ohladiva.
4. dan - Po navdihu na jug Kljub temu, da sva danes obrnila na sever, naslov ostaja še vedno enak.V Podgorici smo se zbudili v dokaj zadimljeno jutro. Vidljivost nična. Lokalni radio je opozarjal pred nevarnostjo vdihavanja dima in izdajal potrebna priporočila. Najina pot na sever pelje glih čez požare. Najbolj nisva bila prepričana ali bo to izvedljivo ali ne.Pojeva pozen zajtrk, spakirava in štartava v topel dopoldan. Helikopterja in airtractor so odmetavali vodo po hribih. Ko sva prišla dovolj blizu, sva videla, da ne bo težav pri prečenju požarišča. Nekaj časa je gorelo levo od naju, videli so se visoki plameni. Nedostopno območje, po moje so pustili da pogori, ker tam ogenj ni ogrožal nikogar.Pot sva nadaljevala proti Žabljaku. Lepa cesta in ovinkov na pretek. Na cesti tudi veliko okrušenega kamenja, kar zahteva previdnost. Karmen je videla tudi kačo, ki je jaz nisem opazil, ker je bila na drugi strani ceste.Narava je prelepa, razgledi veličastni. A se da vse poslikat in posneti? Ne, se ne da.V Žabljaku sva poiskala nastanitev raztovorila motorja in na prvi črpalki oprala motorja. Prah in vsa svinjarija mi ni všeč, še posebej ne na hladilniku za vodo. Na črpalki sva tudi delala načrt kam naprej, saj sva imela pred seboj še cel popoldan. In glej, kako je svet majhen. Sprva slišim dva Slovenca, nakar ugotovim, da enega poznam. Malo smo poklepetali in vsak v svojo smer. Midva po asfaltu, Roman in Aljoša pa po brezpotjih. Zapeljala sva se do mostu na Tari. Pogledala ta lep most, pol pa... Jaz bi šel naprej, Karmen pa bi se kopala. Kje ji pade na misel kopanje v hribih!? Sprejela sva kompromis in se odpeljala do Vražjega jezera.Tam je bilo kar nekaj ljudi v vodi. OK, pol se že da kopati. Zapeljeva se na drugo stran jezera, se preoblečeva v kopalno opremo in v vodo. Hm, voda sveža, to je OK. Mivka in kalna voda, to mi pa ni všeč. Stojiš do kolen v vodi in ne vidiš niti približno do dna. Gledam Madžara, ki je kakih 20m od obale glih do riti v vodi. Skakanje odpade, sledi nežen potop luksuznega telesa v vodo. Kjerkoli daš noge dol, vse mehko. Nato ugotovim, da če stojim, se pri mojih kilah pogreznem malo čez gležnje v pesek. Karmen nerada taca po neznanih tleh haha. Malo sva plavava in se ohladila. Ne rečem, ful je pasalo. Če pa bi bila bistra voda, bi bilo še lepše.Od tam sva jo mahnila na večerjo. Že popoldan sva videla eno gostilno in sva jo nekako določila, da jo obiščeva. Jaz sem šel na ziher in naročim teletino izpod peke, Karmen pa je šla na blef in je vzela Kačamak. To so neke vrste žganci s sirom in kajmakom. Zelo okusno. To postrežejo z mlekom, ki se ga je odpovedala. Po moje bi pasali gor tudi ocvirki.V bližini je tudi Črno jezero, do katerega sva šla peš, recimo kake tri kilometre v eno smer. Ker sva prišla do jezera v temi, je bilo jezero res črno. Malo hitre hoje ne škodi.Jutri bova hitro pripravljena na pot, saj je gazdarca rekla, da bo zajtrk ob 7.15h, torej bo treba vstat. Potikala se bova po Durmitorju. Mogoče naju pot zanese še kam. Bova videla.Nekaj vem, kopal se ne bom.Danes sva pridelala dodatnih 300km.
5. dan - Po navdihu na jugZajtrk, kot je bilo dogovorjeno, 7.15h. Moram povedati, da sva snoči spala v sobi, iz katere se familija čez poletje izseli. V bistvu oddajajo vse sobe v hiši, razen ene, kjer biva 4 članska družina. Tako je bilo včeraj v hiši 7 gostov. Družila sva se s tremi motoristi iz Bitole in še dvema Srboma. Prijetna družba. Tudi zajtrk je bil skupni. Gostitelj je z družino takoj po zajtrku nekam odšel, tako smo ostali v hiši zgolj še gostje, na koncu midva sama. Ko je gazda šel, je samo rekel, da naj ob odhodu zapremo vrata in ograjo. To sva tudi storila. Zanimiva izkušnja. Pot iz Žabljaka sva nadaljevala v smeri Plužin, preko Sedla. Lepa cesta, nori razgledi. Res za dušo. Dohitela sva tudi makedonske sostanovalce, jih prehitela in tako še ene dva krat. Na Slemenu sva naredila par fotk in naprej. Upoštevala sva nasvet Konrada in v navigacijo dala tudi Kapetanovo jezero.Ob spustu v Plužine sva uživala ob razgledu na reko Pivo. Prelepe barve, pogled od zgoraj.Malo pred Šavnikom sva zavila v smeri Kapetanovega jezera. Nekaj časa je še šlo, pol pa nekako ne več, saj naju je navigacija obračala in enkrat poslala tudi na dokaj nezgleden makedam. Držala sva se asfalta in tako po hribih prišla skoraj do Nikšiča. Ozka cesta, iz ovinka v ovinek, zelo nepregledna, luknje, kamenje na cesti. Nič kaj sproščena vožnja. Ko sva se priključila na cesto, ki pelje iz Nikšiča do Kapetanovega jezera je bilo boljše. Kaj češ, nova doživetja, nove izkušnje. Teh 30km je bilo lažjih. Skratka, če bo kdo šel na Kapetanovo jezero, je edina prava smer iz Nikšiča, razen če želiš offroad.Ko sva prispela na cilj, je le ta odtehtal vse muke. Že prej, ko sva prišla nad gozdno mejo, so bili nori razgledi. Težko vse opišem, treba je videti.Ko sva se razgledala in ko je Karmen namočila noge, sva se odločila za pijačko in hrano. V lokalu sta delala dva možakarja zrelih let. Ker ni bilo neke gužve, je bilo obilo časa za klepet z njima. Tam sva zadržala dobri dve uri.Jaz sem se odločil za golaž, Karmen je vzela Cicvaro. Zopet nekaj podobnega žgancem, le da je osnova sir. Zadeva je tako sitostna, da ni mogla pojesti cele porcije.Par besed bom napisal še o gospodu pri 70ih letih, ki je govoril o preprostosti življenja. Le-ta je naredil na naju močan vtis s svojim razmišljanjem. Preprost možakar, ki večino poletja preživi ob tem jezeru na 1700m. Pogovarjali smo se o ljudeh, življenju in o tem, kaj človek dejansko potrebuje. Dotaknili smo se tempa življenja, sodobnemu suženjstvu časa. Lepo je povedal, če želiš dolgo živeti, moraš živeti umirjeno življenje. Pomembni so tudi medčloveški odnosi, prijateljstva itd. Kar nekaj je tudi prepotoval, v glavnem države bivše skupne države. Zdaj si želi obiskati Mongolijo, obiskati in živeti v njenih vaseh z domačini, ne v kakšnem mestu. Samo z ljudmi, pristnimi ljudmi, le tako se spoznava njihova kultura.Karmen mi je rekla, da je govoril, kot bi bral knjigo, le da je on to knjigo pripovedoval. Se strinjam. Tudi sama ugotavljava, da ti na popotovanju dajo največ ljudje. Po tem se spominjaš držav. Ja, tudi razgledi štejejo, pa ogledi mest itd. Pa vendar, kaj si na dolgi rok najbolj zapomniš? Vsaj midva si najbolj zapomniva pristen stik z ljudmi na poti.Na koncu koncev, bodimo samo človek človeku. Saj ni tako težko.Zvečer sva si ogledala Nikšič. V Nikšiču se pije Nikšičko pivo. Mislim, da je tako najbolj prav. Jutri še par km na jug, pol pa bo v glavnem SZ.
6. dan - Po navdihu na jug Kot sem že včeraj napovedal, sva dopoldan obiskala Manastir Ostrog. Pri 38°C sva se počasi vzpenjala navzgor, saj sva vozila v koloni. Gužva za popi****. Hvala bogu naju je pri rampi spustil preko in sva se pripeljala dobesedno do vhoda. Sledil je hiter ogled, osvežitev in spust v dolino. Zanimiva zadeva, vsekakor za pogledat. Pot sva nadaljevala proti Bosni. Odločila sva se, da mejo prečiva na mejnem prehodu Krstac, smer Gacko, saj sva imela v načrtu ogled spomenika Bitke na Sutjeski.Impozanten spomenik in kar nekaj ljudi iz različnih koncev. Sonce je lepo grelo, midva pa v moto opremi po stopnicah navzgor. Priznam, čelo se mi je orosilo. Pijača, ki sva jo spila ob sestopu, je bila kot kapljica v puščavo.Tu je bil tudi čas, da se odločiva, kako dolgo bova še danes vozila. Imela sva nekaj idej, pol pa je mene začelo vleči v Sarajevo. Ne znam povedati zakaj, ampak me je. Karmen je sprejela idejo, bukirava hotel dokaj na robu mesta ob postaji tramvaja. Ko sva iskala sobo, so bile cene nore. V centru tudi 250€/noč. Ni nama bilo jasno zakaj. Sva kar hitro skapirala, saj se jutri začne 31. filmski festival.V center sva se odpeljala z zelo starim tramvajem. Med vožnjo v center, sem dobil priporočilo prijatelja, kam iti na čevape in kasneje na pir. Saj malo poznava Sarajevo, če pa predlaga človek z dobrim okusom za hrano in pijačo, se nisva upirala. Če ga malo citiram, je rekel nekako takole: "Ti so level up od Željota." Edini problem je nastal, da danes nisva šla tudi k Željotu, da bi primerjala. Iskreno, spomnim se, da so bili dobri, za primerjavo pa bi moral probati oboje. Pa vendar, bili so dovolj dobri, da je pir ful pasal. Mesto je polno ljudi, toliko ljudi še v Sarajevu nisem videl. Res je, da nisem pogosto tukaj, pa vendar. Mesto je živo, terase polne, ulice nabite, iz lokalov se sliši glasba. Jelena Rozga pa je imela koncert na enem od trgov. Res všečno.Za pot do hotela sva ponovno izbrala tramvaj, tokrat je bil čisto nov, sodoben, klimatiziran in nabito poln. Priguncala sva se do najine postaje, pol pa še 5min peš. Dan sva zaključila z cca 245km. Glede na kategorije cest in temperaturo, glih prav.
7. dan - Po navdihu na jug Zdaj pa sva že krepko nazaj na severu. Iz Sarajeva sva jo najprej ocvrla v Jajce. Mogoče se malo smešno sliši, pa vendar je resnica. Tam sva prvo obiskala Muzej II. zasedanja AVNOJ-a. Malo sva obnovila zgodovino. Muzej v stilu tistega časa. Tudi ta lokacija je dokaj obiskana.Druga lokacija v Jajcu so bili Slapovi Plive. Pogledala sva jih iz vseh kotov, tudi od spodaj, kjer naju je lepo osvežilo. Od tod pa še par km vstran na ogled Mlinčićev. Je za oko vreči, če si že tam.Ko sva vse to pogledala, je bila ura že tri popoldan. Malo naju je že napadala lakota, zato sva izbrala eno gostilno ne daleč stran. Ko sva prišla je bilo kar nekaj ljudi. Natakar naju opozori, da bo za čakati vsaj pol ure. Sprejmeva, ker sva lačna in ker morava določiti še končno današnjo destinacijo. Odločiva se za Banja Luko. Rezervirava v centru prenočišče in veselo čakava na hrano. Čakala sva celo uro. Glede na to kar sva naročila, bistveno preveč. Dobil sem dodatno free 0.0 pivo, grozdje, dve kavi, samo hrane ni bilo od nikoder. Pol končno dobiva in gasa proti Banja Luki.Ugotavljava, da polna črta ne pomeni nič. Danes je bilo kar pestro na cesti. To da folk seka ovinke na polno, to se nekako navadiš in se držiš fejst desno.Izza ovinka sta pridrvela tudi kombi in tovornjak. Nič kaj takega, če tovornjak ne bi prehiteval kombija. Tu pa je hitro zmanjkalo prostora. Zaviranje in umikanje. Hvala bogu, voznik kombija je zelo močno zavrl, da se je tovornjak umaknil nazaj na svoj vozni pas. Karmen pravi, da je bil tovornjak rdeče barve, jaz pojma nimam. Spomnim se, samo linije, kje bi se peljal, če se tovornjaku ne bi uspelo umakniti.Banja Luka, lepo mesto, polno ljudi in zvečer tudi glasbe. Luštno.Za jutri je še ostala etapa do doma.
8. dan - Po navdihu na jug Danes je bil dan povratka domov. Torej tranzit iz Banja Luke do Ljubljane. Strahu za slabo vreme ni bilo, tudi za mraz ne. Malo je bilo gužve na meji BiH/HR (Gradiška), kjer sva se uspešno prebila naprej. Karmen se je pogovarjala s starejšim parom, ki naju je prijazno spustil v kolono čisto ob "kiosku" policije, da sta v koloni že 4 ure. Midva sva skupaj z mejnimi postopki in prebijanjem naprej potrebovala 20 min. Vsega skupaj sva v teh dneh prevozila 2300km. Bili so lepi, slikoviti in polni doživetij. Tokrat nisva niti enkrat oblačila dežjakov. Kar se tiče varnosti, je bilo vse ok, le eno malo močnejše zaviranje. Tu in tam preseneti kakšna večja udarna jama na cestišču, pa živali itd. Da polna črta ne pomeni nič, sem že napisal.Zopet imava zelo pozitivne izkušnje z domačini, kjerkoli sva že bila. Vsepovsod topli in prijazni ljudje. Ko pozabimo doma predsodke, je vsepovsod lažje. Če jih nimamo, je odlično. V naših bivših republikah smo dobrodošli. Če koga mikajo hribi, jih je na pretek. Ker je bilo lepo in je mnogo tega še za pogledati, se še sigurno kdaj vrneva. Veliko je še točk na zemljevidu, ki so označene in še neobiskane (govorim o najinem zemljevidu). Hvala vsem, ki ste z nama potovali. Uživajte v poletju.