MAJ 2023

Prvomajski potep

BOSNA IN HERCEGOVINA - HRVAŠKA: Ramsko jezero - Konjic - Neum - Mljet - Makarska

Dogodivščine do Ramskega jezera

Neznano kam - 1. del
Ko res ne veš kam ali je za kaj resnega premalo časa, potem si določiš nek cilj, ki bo pobožal dušo. Ta cilj je za danes Ramsko jezero. Le to sva že dolgo gledala, zdaj je prišel čas, da se odpraviva sem.
Start iz Ljubljane malo pred pol deveto, to je ura, ko se soseda Tatjana odpravlja na Rožnik in se smehlja z besedami, da bo zopet brala o najinih dogodivščinah. Na hitro sem jo seznanil, da bodo letos te vsebine plačljive, pa se še bolj nasmeji. Dal sem še zadnje varnostno opozorilo, da teh vsebin naj ne bere v postelji, da si mož ne bo kaj mislil. Skratka, pri temperaturi pod 10°C sva krenila od doma. Nič kaj prijetno, je pa bilo sončno, vsaj nekaj. Srečala sva nekaj natovorjenih motoristov, vsak v svoji smeri, pač, cilji so različni. Dokaj hitro sva ugotovila, da se bo potrebo dodatno obleči, saj mi je tekočina v komolcih začela počasi kristalizirati. Z dodatno obleko je bil občutek bistveno boljši in nadaljevala sva v smeri Velike Kladuše, kjer je bil načrtovan prvi postanek. Kolona pred mejo je bila kar dolga, lepo počasi sva jo prehitela in se zapeljala skoraj do mejne kontrole. V bistvu sva za razliko od avtomobilistov bila hitro preko. V centru sva našla ob Robni kuči lokal z velikim parkiriščem. Kava, Coca cola in to je to. Wifi je bil nedelujoč, vendar je prijazna natakarica ponudila svojo Wi-Fi dostopno točko. Tega nisva sprejela, ampak moram reči, zelo lepa gesta. Ker punčke lulajo bolj pogosto, je bilo naslednje vprašanje, kje imajo wc? Seveda ga niso imeli, nato je ponudila pomoč druga natakarica in Karmen peljala na služben WC Robne kuče. Res lepo, a ne? To se mi je zdelo tako lepo, da sem tudi sam pomislil, da je potrebno iti na malo potrebo.
Pot sva nadaljevala do Bosanske Krupe. Tukaj je nastopila tudi lakota. Našla sva ornk restavracijo, bodo slike povedale več. Skratka, pot ob vodi, prelepi razgledi. V bistvu se počutiš kot doma, saj je vsako drugo vozilo slovenskih registrskih oznak.
No, zdaj se pa začne. Ko je človek sit, nekako ni siten, to je OK. Pot nadaljujeva v smeri Ključa. Slediva TomTomu, ki naju zapelje dol z glavne ceste. Cesta sicer malo ožja, pa nič ne de. Za nama zavijeta še dva motorja. OK, občutek je boljši, torej vsi vemo, kam gremo. Dokaj hitro je zmanjkalo asfalta. Tuhtam, če imam v nastavitvah navigacije nastavljeno, da vozim tudi po makedamu, ker ni bilo nobenega opozorila na to temo. Ajde, malo makedama ne škodi. Vsi 4je drvimo po prelepi dolini, sonček sije, poezija. Midva se ustaviva, narediva fotko, ostaneva zadaj. Čez nekaj km makedama dohitiva motoriste, ker so bili na čik pauzi. Še midva se zaustaviva, izmenjamo par besed in nadaljujeva pot.
Cesta je vedno slabša, razmišljam o obračanju, pa se mi je vseeno zdelo že krepko daleč. Nadaljujeva. Vedno večja,... Kako se že reče tam, kjer se volkovi onegavijo? Vukojebina , e to, Vukojebina. Na križišču gozdnih poti, nisva izbrala prave, navigacija je tudi kazala kao pravo pot. Vzpenjala sva se dokaj strmo po ornk zjebani cesti. No, pride žalosten trenutek, ko navigacija pokaže, da je potrebno polkrožno obrniti. Kaj?! Ok, pogledam, kam gredo ceste od tam? Nikamor. Prišla sva do oddajnika, to pa je bilo vse, kar je bilo tam gor. Do križišča kjer sva zajebala ali pa sem zajebal, kakor hočete, je bilo dobre 4km. Ok, ni druge, greva nazaj. Ko sva prišla do križišča, ponovna orientacija. Ok, najdeva cesto, ki jo je našla navigacija. Startava,... Pa ne za dolgo. Po 200m Karmen reče, da je ta cesta preveč v moškem spolnem organu, da bi lahko bila prava. Ne samo da je bila zelo slaba, tudi zelo spolzko je bilo. Ok, ponovno obračava. Tokrat je tako ozko, da je bilo potrebno počasi na roke, mic po mic. Nič, nazaj na križišče, kjer izbereva še zadnjo možnost, cesto po kateri se še nisva peljala. Vodila je navzdol. To je glavno. Ni bila najlepša, je pa kazala upanje, kljub nekaj globokim lukenj, ki so bile zalite z vodo. Take zadeve so za znižano
MT-07 kar velik izziv. Mene ni strah, da bi nasedel, Karmen pa je zelo hitro na tleh. Na tej cesti sva se pošteno namatrala. Z vsemi zablodami skupaj sva na makedamu preživela cca dobrih 25km. Ko sva prišla v dolino in na asfalt, takrat nama je odleglo. Karmen mi je opisovala, da so v trenutkih groze šla čez njo vsa čustva. Podrobnosti nisem spraševal, ker prej ko je mimo, prej je mir. A ni brezveze spraševati in pogrevati zgodbo? Mir je zlata vreden. Pot sva nadaljevala v smeri Ramskega jezera, sonce je bilo vedno nižje, posledično tudi temperature, ki so se nekako poistovetile z jutranjimi. Večerno sonce je pričaralo neverjetno lepe barve pokrajine. Res čudovito. Ujela sva ritem še z dvema motoristoma s Finske. Kar lep čas smo vozili skupaj, pa se vmes malo izgubili in se ponovno našli. Seveda, brez dogovora. No, vprašajte me, kje bivata? Imata sosednjo sobo.
V blagem mraku sva prispela na cilj. Skoraj 3 ure kasneje, kot je bilo prvotno predvideno. Vroč tuš je noro pasal, občutek, da si iz sebe spral vse muke dneva. Da je očiščenje telesa res v redu, je to potrebno potrditi še s hladnim pivom. E, to je to. Pa se malo cukra preko, bi rekel Mišo. Palačinke z nutello so bile odlične.
Danes sva na motorju preživela skoraj 10 ur efektivne vožnje in naredila malo pod 600km.
Kam pa jutri? Neznano kam - 2. del.
Uživajte v postelji, WCju, kjerkoli že to prebirate. Glede na dolžino teksta, previdno vstanite iz školjke, ker obstaja velika možnost, da so vam noge zaspale in lahko padete.
Pač, nekateri so priznali, da je moje pisanje najbolj prebavljivo na WCju.

BiH

Od Ramskega jezera do Mostarja

Neznano kam - 2. del
Po včerajšnjem vratolomnem kolovratenju po nepremišljeno izbranih cestah, se je dalo prav kvalitetno zaspati.
Jutro je bilo obsijano s soncem, pogled iz balkona veličasten. Hitro na zajtrk, kjer sva srečala koga drugega, kot najina soseda Finca. Ob zelo bogatem zajtrku smo zopet izmenjali nekaj besed na temo potovanj in nadaljnih načrtov. Onadva ga pospešeno mahata v smeri Grčije, midva pa kot fliper kugla, malo levo, malo desno.
Prvo sva se zapeljala malo naokoli Ramskega jezera, pol pa gas do naslednjega cilja.
Danes sva se namenila v Konjic, na ogled skrivnostnega Titovega bunkerja, ki je res impozanten objekt. Ljudje so res imeli domišljijo, sredstva in cilj. Le tako lahko nastane kaj tako kompleksnega in veličastnega.
Sprva sva mislila, da bova sama, pa sva se motila. Prihrumela je velika skupina motoristov, pa še avtobus in veliko posameznikov. Ljudi je bilo ogromno in v glavnem sami Slovenci. Ogled bunkerja je trajal dobro uro in pol, prijazna vodička je bila kar podkovana s podatki in razumevanjem situacije. Malo sem jo potipal na temo komunikacij, anten, pa mi je kar hitro razložila, da so bile komunikacije preko RR linkov itd,...
Po ogledu bunkerja sva si zaželela privoščiti kosilo. V prvem lokalu totalno nezainteresiran natakar, kar me je popolnoma odbilo. Greva naprej, najdeva naslednjo na oko primerno gostilno. Za začetek čakava kar dolgo, kar me niti ni preveč zmotilo. Odločil sem se za čevape, saj me je Gogi že včeraj zasliševal o njih. Ko sem jih dobil, mi je bilo žal, da sem sploh kaj naročil. Lepinja trda kot kamen, ko si jo v ustih malo zmehčal, je postala čigumijasta. Karmen je dobila malo bolje pripravljeno hrano, pa še vedno ne tako, kot bi moralo biti ali bi vsaj lahko bilo. Zadnji šok sem doživel, ko sem želel plačati s kartico, pa mi reče, da ne morem, ker nisem gost hotela. Res me je skoraj kap. Na hitro sva zapustila to gostilno in gas proti Mostarju.
V smeri Mostarja je kar nekaj del na cesti, tako sva bila več na levi špuri kot na desni. Tako sva tudi srečala policijsko vozilo, na katerega sva šla čelno in se mu umaknila v kolono. Na hitro me prešine misel, da bova dobila kazen. Verjetno naju sploh ni videl, ker je med vožnjo brskal po telefonu.
Takoj po prihodu v Mostar, sva se odpravila na razgledno točko. Tabla Vidikovac mi je vedno všeč, še posebej, če tja vodi lepa cesta. En motor sva pustila pred motelom, z mojim pa sva se peljala na hrib. Res točka, vredna obiska.
Po razgledih z višav, sva se vrnila v staro mestno jedro. Lani nama je ostalo še par stvari za pogledati, pa sva to naredila danes. Na koncu sva se vrgla v kafano, naročila pijačo in opazovala okolico. V kafani naročiva pijači, jaz pivo, Karmen pa Campari tonic. Čez nekaj časa se vrne natakarica in mi začne razlagati, da Camparija nimajo. Jaz jo začudeno gledam, kaj to meni razlaga, jaz sem naročil pivo, o tem naj se pomeni s Karmen. No, saj sem pol dojel, da ji moram odobriti drugo pijačo.
Ob opazovanju okolice mi pred oči pade Danijela s familijo. Če se že nekaj let nisva srečala v Sloveniji, zakaj pa se ne bi v Mostarju, a ne? Malo smo pokramljali, spili eno pijačo in vsak po svoje naprej. Prav pasalo je.
Kam naprej? Neznano kam.

Ramsko jezero

Titov bunker Konjic

Mostar

Otok Mljet

Neznano kam - 3. del
Karmen je obrnila kompas na jug. Če je šla babica na jug, pa greva še midva. Zakaj Mljet? Nisva še bila, pa je rekla, pelji me na Mljet. Lahko bi si zmislila kaj hujšega. Zjutraj na zajtrk, vključen v ceno nočitve. Malo presenečen, ker so mi kavo zaračunali. Verjetno sem imel "pogled telečih oči", pa ok, kava ob zajtrku je pač vredna 1.5KM, kar podeliš z 2, in dobiš €. Nič kaj pretresljivega, bolj presenečenje. Vse je 1x prvič.
Pot sva izbrala preko Metkovića, pa "Pipenbaherjev" most in trajekt na Mljet. Hrvati se res gredo šengen, kolona u PM. Če bi bila z avtom, bi verjetno stala kake 3 ure, motor je pa malo ožji, pa gre hitreje. Do trajekta prideva ob uri, zelo hitro so začeli nakladati. Nekako so bile doslej izkušnje, da prvo nabašejo motorje ob rob ali čisto naprej, pol pa avte po sredini itd. Danes ni bilo tako. Malo avtov, malo motorjev, skratka, bili smo razmetani po celem trajektu. Član posadke - kondukter, si je celo privoščil zapirati bočno tačko na motorju od Karmen. Kar nekaj je brcal v njo, ona motor na tački,... Nisem vedel ali ga naj 1x čoknem ali kaj mu naj? Skratka, čudna izkušnja 2x na tem trajektu. Tudi vplutje na Mljet je bilo malo hecno. Nikakor da se privežemo in fiksiramo. Saj ne da sem "moreplovac", opazim pa stvari, ko ne gredo gladko. Ko smo se končno privezali, sem bil hitro dol, Karmen pa na koncu. Pač, tako se je kondukter odločil, kdaj bo koga spustil dol.
Apartma sva hitro našla, vrgla dol kufre in se zapeljala po Mljetu. Gostiteljica nama je povedala, da Mljet nima mest, da so to zgolj kraji ali vasi. Baje ima tudi eno samcato bencinsko črpalko, ki je nikjer nisva opazila. Na celem otoku so 3 manjše trgovinice z živili, nekaj gostiln, ne spomnim se, da bi kje videla kak hotel. Zapeljala sva se praktično v vse kotanje, kjer je bila kakšna tabla, da nekaj obstaja.
Naletela sva tudi na cesto, ki je bila tako valovita, da če bi kupil v trgovini smetano, bi bila do apartmaja stepena. Tudi za lastna jajc* nisem bil ziher kakšna bodo na koncu poti, naravna ali umešana.
V kolikor kdo želi res mir na dopustu, je po moje Mljet idealen. Tudi urejajo ga, v vsakem kraju se odvijajo neka gradbena dela, da bo do začetka sezone tipi topi.
Midva jutri otok zapuščava, kompas obračava na SZ (NW).

Mljet

Pogled z MT-07

Mitja pravi, da je danes moj dan, da napišem objavo in podam svoj vidik na najino kruzanje.
Baje je dobil nekaj zs glede zamolčanih čustev ... Ni mi težko voziti po neasfaltirani cesti, res pa je, da nimam pravega motorja za takšne podvige,...naked, pa še znižan zaradi prekratkih stegnenic je kar koncentracija, da ohranim motor nepoškodovan. ..zato pa piham, kot ekonom lonec, ko me vleče čez štrleče kamne in mlake, katerim ne vidim globine. V križišču navigacija predlaga kolovoz in midva direkt tja kot teličeka,... Začelo se je pred tem nekje ob pol treh po kosilu, kjer sva ugotovila, da imava še 220km do cilja in greva brez ogleda dveh mest, ker nimava časa, saj nekaj je treba pustiti za drugič...in potem zabluziva dve uri in pol za slabih 40 km... Pa vse bi pogledala pa še na zipline bi lahko šla vmes...
Bosna nama je lani zlezla pod kožo, veliko je še neodkritega, zato se bova še vrnila...nikakor pa se ne moreva navaditi, da je plačilo s kartico redko možno,...in ko že najdeva gostilno, ki ima na vratih označeno, da sprejema vso plastiko...Mitji nasmešek vzame natakar, ki mu po kosilu reče, da ne gre plačati s kartico, ker nisva gosta hotela...njegov izraz na obrazu je neprecenljiv za ostalo je mastercard.
Titov bunker, ki nikoli ni služil namenu...je izjemen arhitekturni dosežek, narejen v tajnosti, čeprav so ga izdelovali/gradili 26 let. Moja naloga je bila nakup kart in ker nekako nisva vedela, da se lahko do vhoda pripeljeva z motorjem, sva ga pustila na zunanjem parkirišču in šla peš do njega in ga zgrešila. Dobro so ga zakamuflirali...
Na vidikovac nad Mostarjem sem bila iz neznanega razloga sopotnica na motorju... Uh uh, če še niso izumili vožnjo na dih, potem sem jo jaz...vsak ovinek sem zajela sapo in čakala, ali se bo izšlo. Enkrat svoj motor, vedno svoj motor.
Danes sva prevozila celoten otok Mljet, vse vasice, razgledne točke,...razen na makedamsko cesto ga danes nisem dobila,...hm le zakaj. Poenostavljeno povedano je otok Mljet en kup karbonatnih kamnin, na katerem je razporeno ogromno zelenih, cvetočih, drevesnih in grmičastih bilk... Raj za botanike in bicikliste ter tiste, ki želijo mir...
Evo to je to, grem spat in novim dogodivščinam naproti...

Mljet - Makarska - Šibenik

Neznano kam - 4. in 5. del
Neznano kam, je v zadnjih dveh dneh postalo znano. Počasi sva se odpravila domov.
Včeraj sva se zbudila na Mljetu v sončno jutro. Čeprav sem bil mogoče malo skeptičen glede tega otoka, je včeraj zjutraj zasijal v popolnoma novi podobi. Dobil je lepe barve, svežino. Dan prej je izgledal dokaj turoben. Otok sva zapustila z isto posadko trajekta. Trajekt je bil skoraj prazen, tokrat smo lahko parkirali po trajektu po mili volji.
Za cilj sva si izbrala Šibenik, nekako iz dveh razlogov ... Nisva ga še spoznala in drugi razlog, v kolikor se vreme poslabša, je to dobra iztočnica za AC in hitro pot proti domu. Pravijo da ni naključij, pa jih nekako res ni.
Proti Šibeniku sva se podala po magistrali, lepo čez ovinke, prav fajn je bilo. Sonček je ozračje segrel na prijetnih 22°C, glih prav.
Ko sva bila še na trajektu, sem se spomnil na Ozrena, radioamaterja iz Makarske, ki sem ga spoznal nekje na začetku mojega ukvarjanja s tem hobijem. Dokler sem še skakal po dopustih po otokih, smo se nekako vsako leto videli, zdaj pa že kako desetletje ne. Na hitro mu napišem, da se bom peljal mimo Makarske, če ima čas za kavo ... Odgovor je bil zelo kratek in jasen,... DA. Ob prihodu v Makarsko, sem mu poslal lokacijo, v katerem lokalu sva in ... čez 15 min se je pojavil v lokalu. Prav prijeten občutek, po tako dolgem času. Človeka ne vidiš tako dolgo, pogovor pa steče, kot bi ga nazadnje videl prejšnji teden. Vmes se je vlilo, pa kaj ... Pač, mi smo na suhem, čebljamo, 2 uri sta hitro minili ... Sledi slovo in nekako obljuba, da se naslednjič srečamo kaj prej.
Po mokri cesti, ki se je hitro sušila, odrineva v smeri Šibenika. Tam nekje pred Splitom, naju dohiti V-strom rdeče barve, CE registracije. Kar lep čas smo se vozili skupaj, nato naju prehiti, sopotnica pomaha, ... Nekaj časa jima slediva, nato smo se zgubili v prometu. V Šibenik prideva pozno popoldne, se razkomotiva, odvihrava v mesto, pač, potrebno je še kaj videti. Zunaj sva bluzila kar dolgo. Ker sva prišla do apartmaja pozno, se mi ni dalo nič pisati. Pač, tak dan. Pa saj, nihče ni plačal naročnine, tudi če nič ne napišem, je popolnoma v redu.

Danes pojeva zajtrk, preveriva vremensko ... Vreme je ugodno, sonček sije, pojedla sva na balkonu, prav toplo je bilo. Malo pred deseto odrineva v smeri Senja, ki sva ga določila za točko počitka. Izbrala sva staro cesto, ki je bila dokaj prazna. Vijuganje ob morju je bilo pravi užitek, dokler nisva dohitela vozil, ki so se izkrcala iz paškega trajekta. Takrat je ta užitek malo uplahnil, nekaj časa sva prehitevala, pol pa je Karmen rekla, da se ji več ne da. Ok, če se njej ne da, pol se tudi meni več ne da, četudi se mi da, ker sva team in se mi ne da, ... Ker če se meni da in se njej ne da, se razdalja preveč poveča, nato pade komunikacija med čeladama. In ko se komunikacija ponovno vzpostavi, tudi brez čelade, se meni to ne da. Saj to ste razumeli, a ne?
Parkirava v Senju, tam kjer je največ motorjev, naročiva pijačo, nato se čez par minut pripelje rdeč V-strom. Rečem, to pa sta onadva od včeraj. Karmen se vstane in gre iz lokala pogledat, če je CE registrska. Itak je bila. Tudi onadva sta spoznala najina motorja. No, tako sta minili naslednji dve uri v Senju, klepet, obujanje spominov, doživetij, ... Ugotovila sva, da sta glih toliko odbita kot midva. To če nas dobi kaka ploha, se nihče ni sekiral. Mi smo debatirali in se smejali, tista gužva motorjev pred lokalom je že zdavnaj izginila. Prav prijetno je bilo. Nato smo se skupaj odpravili čez Velebit, midva v smeri Vinice, onadva še malo bolj vzhodno.

In če povzamem zadnja dva dni, o tem sem tudi razmišljal po poti domov. Včeraj srečanje z Ozrenom, danes sva spoznala prijeten moto par. Razmišljal sem preprosto o človeku, času, minljivosti le tega, v končni fazi o prijateljstvu in vsem kar sodi zraven. Včasih si je potrebno vzeti čas za nekoga, ki ga že dolgo nisi videl, včasih si je potrebno vzeti čas za neznance, včasih za brezdomca, veliko krat pa tudi za samega sebe. Če ne drugega, ljudem nameniš lepo misel, nekaterim nasmešek,... Nekateri tega tudi ne bodo razumeli, pa nič ne de. Vsak ima na to svoj pogled in prav je tako.
Da ne dolgovezim ... sva doma, brez nevarnih situacij, prevozila 1650km, raziskala za naju nov otok Mljet, spoznala zelo prijeten moto par, obiskala starega prijatelja, na koncu koncev, zelo zadovoljna s tem prazničnim popotovanjem.
To pisanje zaključujem v mislih na Šifrerjevo pesem ... "Za prijatelje" ... si je treba čas uzet, ...