Poljska - Litva - Latvija - Estonija - Finska - Norveška - Švedska - Danska - Nemčija - Avstrija
... in odpujsala sta na sever - 1. dan Tako kot piše, pomikava se na sever. Danes sva se premaknila od Ljubljane do Varšave. V glavnem sva bila na AC, razen tam nekje po 800km, naju je Tomek zvlekel z AC, saj naju je reševal zastoja. Ceniva. Štart je bil pri svežih 13°C in megla. Megla samo do Trojan, pol pa kot ptičakovano sonce. Temperature čez dan so dosegle do 25°C, parkirala sva pri 21°C. Za mojo dušo zelo ugodno. Karmen sem vmes prepričal, da je iz jakne snela zimsko podlogo. Jutri nadaljujeva po AC, dokler bo, pol pa lokalne, ki so nama mnogo ljubše. Po kilometraži bo nekaj podobnega kot danes, časovno pa več. Nekega dogajanja ni bilo, dolgčas na AC. Voziš, tankaš, malo pretegneš noge in naprej. No, vseeno je potrebno biti pri stvari. Od doma sva startala malo po sedmi zjutraj, parkirala ob pol devetih devetih zvečer. Sicer Google in podobne aplikacije računajo čas vožnje, glede na omejitve. Midva sva se vozila lagano sportski, zgornjo omejitev hitrosti sva redko dosegla. Zato sva imela čas vožnje daljši. No, nekaj dogajanja je vseeno bilo. Češka, dva primera, ki sta vredna omembe. 1. Voziva in voziva. Že nekaj krat smo se prehiteli, dohiteli itd z eno avtovleko s Poljske. Možakar začne trobiti, maha, se postavi desno, mi maha naj pridem bližje, kaže da je nekaj padlo iz motorja. Fuck, kaj bi lahko padlo iz motorja?! Po naslednjih kretnjah ugotovim, da bi naj nekaj padlo Karmen iz žepa. Sprašujem jo, kaj bi ji lahko padlo?! Itak, sprva nima ideje. Možakar spusti okno in se dere, da so padli dokumenti. U jebemti?! Kje je imela dokumente?! Nato Karmen ugotovi, da to niso dokumenti. Ugane kdo od vas, kaj je padlo? Ker je na motorju potrebno biti praktičen, si robo razporediš tako, da prideš do nje čim prej. Zgleda je predvidevala, da je potrebno priti do dnevnega vložka hitro, zato ga je dala v žep jakne, žep odprt... Pol pa se je zgodila izguba "dokumentov". Možakarju verjetno ni bilo jasno, kako se lahko tako brezskrbno peljeva naprej. Nisem imel ideje, kako mu razložiti, kaj je padlo iz žepa. 2. Bencinska črpalka. Karmen čisto suha, pa zavijeva na pumpo, ker bolje malo več krat tankat, kot pa presušiti. Kot po navadi, vsak na svoje točilno mesto. Karmen natanka, meni ne teče. Ne teče, da ga j**** Rečem Karmen, naj vpraša, kaj je narobe, ker ona je že plačala, jaz pa nisem dobil niti kapljice. Ženska ji reče, da če želim tankati, da moram sneti čelado. Kaj?!?! Pri milem bogu, zakaj? Karmen je tankala s čelado na glavi, isto kot jaz, plačala s čelado na glavi, jaz pa jo moram sneti, da mi vklopi točilni mesto?! Karmen me je tolažila, da si me je punca želela ogledati. Na srečo nama je to gorivo zdržalo do Poljske, ker me je bilo že strah, kaj bo na naslednji pumpi. Sem razmišljal, da bi kar hlače slekel, da bi bilo čim manj komplikacij. Še malo statistike - današnja razdalja 1054 km, - povprečna hitrost 96km/h, - max hitrost 133km/h, - efektivni čas vožnje, 11h 10min. Tako, moto čtivo za wc imate.
... in odpujsala sta na sever - 2. dan Malo zamujam vašo jutranjo toaleto, kavo itd, pa vendar, včeraj je bil malo prekratek dan. Kakorkoli, cilj sva dosegla, Talin. Od Varšave do Talina se kar vleče, 1000km, 14 ur na poti, 12 ur čiste vožnje. Ko sva prečila mejo Poljska - Litva, sva naletela na veliko gradbišče. Litvanci se z AC povezujejo s Poljaki. Res ogromno strojev, delavcev, projekt teče. V Litvi je bilo še nekaj km AC, v Latviji in Estoniji le te ni bilo. Torej, tempo je manjši. Vseeno sva poslušala biti hitra, kolikor se je dalo. Vmes sva spremljala vremensko napoved ob vsakem postanku, oz. tankanju. Moram reči, da sva se lepo izogibala dežju. Na začetku naju je le ta lovil, v Latviji sva pa midva lovila njega. Tako sva naletela na mokro cesto, oblekla olagumije, nato naju je malo poškropilo od zgoraj. Bog že ve kaj rabiva. Vsega skupaj za 50km vlage. Če primerjam 50km z 1000km, popolna zmaga. Na cilj sva prišla dokaj pozno, saj sva na meji z Litvo stopila tudi v drug časovni pas. To je tisto, ko zgubiš uro, pa nisi nič naredil. Pa vendar, ko sva se razpakirala, sva se sprehodila do centra. To je bilo ob 23.30h, glih pravi čas za iti na pir. Posledično je bila noč zelo kratka in zdaj veste, zakaj snoči nisem nič pisal. Tudi fotografij iz poti ni, ker sva preprosto samo vozila, vozila in vozila. Par fotk je iz očarljivega Talina. Nekako se mi zdi, ko ga enkrat doživiš, te vleče nazaj. Prav poseben občutek je bil sinoči na trgu. Težko opišem. Zdaj bova tempo upočasnila, saj sva pretranzitirala, kar sva mislila. Finska, Norveška,... Zdaj bodo nastale tudi kake slikce. Verjetno ste že uganili, sva na poti na Nordkapp. Nordkapp, veliko sem o tem poslušal, prebral, pogledal en kup filmčkov. Za veliko večino motoristov to pomeni kraj, ki je neki mejnik, oz. ko si to dosegel, si nekaj naredil. Jaz, midva, tega ne čutiva tako. Ja, je ena trasa, en ornk izziv, saj se spopadaš z veliko km, velikimi nihanji temperature, v veliki verjetnosti tudi z veliko dežja. Če imaš srečo, je čisto na severu brez dežja, lahko pa je tudi takšna megla in dež, da ne vidiš ničesar, temperatura pa pod 10°C. Ja, je izziv, takšen in drugačen. Priprave na pot,... Poznam ljudi, ki so to načrtovali leto, dve, tri. Midva sva se pred leti pogovarjala, da bova enkrat šla tja gor. Dober mesec nazaj je Karmen rekla, psihično sem pripravljena za Nordkapp. V redu, si pripravljena. Kaj naj ji druga rečem? Nato je začela s programiranjem mojih možganov, da mi to počasi vcepi v podzavest. Vsak dan je to omenjala. Saj veste, kako to poteka na TV. Počasi sem ugotovil, da je to resna namera. Ja nič, treba pripraviti motorja za ta podvig. Ker bo verjetno vsega skupaj cca 9000km, je treba štartat s svežim oljem itd. Ko prideva domov, bo zopet servis, verjetno tudi gume za v kanto itd, vsaj moje. Ker neka športnika glih nisva, tudi v fitnes nisva hodila za ta namen. Potrebno je pripraviti glavo, pol tudi telo sledi. Res je, poznava drug drugega, veva kaj zmoreva, kako reagirava, kdaj je dovolj. A bi šel na to pot s kakšno skupino? Ne, zagotovo ne. Preveč idej, razlik in posledično slabe volje. Midva imava svoj tempo, včasih tudi vratolomen, pa vendar sva usklajena. Če bi recimo včeraj imela koga zraven, bi naju nekam steral, saj 12 ur čiste vožnje je naporno, zelo naporno. Več kot je za teboj km, bolj pada koncentracija, več je potrebno stati itd. Hidracija in grickanje sta zelo zelo pomembna. Opreme imava s seboj en velik kup. Potrebno je imeti opremo za mraz, toplo, dež, za kampiranje, kako suho salamo za hude čase, kaj za razkužiti, domačo lekarno itd. Nabere se. Tako imava zraven vsak svojih treh kufrov na motorju, še vsak eno nepremočljivo torbo na sedežu. No, zdaj veste še malo ozadja tega potovanja. Saj Karmen ne bere vsega. Moram jo pohvaliti. Z naked motorjem, MT-07 premaguje velike razdalje ob dejstvu, da ljudje nekako ta motor uvrščajo za mestni motor in se sprašujejo, če bo šlo iz Ljubljane do Zadra?? Vse gre, le odločiti se je potrebno. Naju kaj boli? Ne. Čuti se dobrih 2000km v dveh dneh. Nekateri imajo išias, pa verjetno tisto bolj boli. Skratka, sva OK. Bustava se z vitamini, to pa je to. Nič, greva naprej. Trajekt,...
Zajtrk v Varšavi.
Naselje, kjer sva prespala.
RTG = ready to go
Pavza.
Snack
Večerni Talin
... in odpujsala sta na sever - 3. dan Še vedno se pomikava proti severu, danes glih toliko, da sva prispela v novo državo Finska, tukaj sva. Dan se je začel takole,... Mitja, ura je 6.46h!!! 15 minut imava, da zapustiva sobo!!! WTF?!?!? Zavem se, da sva zaspala, karte za trajekt sva imela plačane, trajekt odpluje ob 8.00h, vsaj 45min prej je treba biti tam, se pripeljati do trajekta,... Skočim iz postelje, vse kar sem rekel je bilo, da bo vse v redu, da bova uspela in začel pakirati. Itak, vse sva imela razturano. Brez besed sva pospravljala vsak svojo robo, znosila na motorja, pritrdila še torbe in dejansko zapustila nastanitev v slabih 20 min. Da bova res hitro tam, nastavljam navigacijo,... Vprašam, na kateri terminal morava, saj je Karmen kupovala karte. Odgovori, da ni nič pisalo. Pogledam port, kliknem in gasa, greva. Prideva na terminal D, juhu, pravi je terminal A. Kot nalašč, tam je med terminaloma delo na cesti, tega sva se ful veselila,... Če verjamete. Do terminala A naju je ločilo le dolgih 1.5km vijuganja med različnimi kegli na cesti. Končno naju Tomek pripelje na pravi terminal, avti so že vozili na trajekt. Zadnjih 20min pred izplutjem, vozil ne nalagajo več. Ujela sva ga za mišji k**** Kako je do tega prišlo? Spat sva šla ob 01.30h, ker v center pa bova ja šla. Pir in lepota Talina, erotična kombinacija. Night house je zgolj za tiste, ki ne pijejo piva ali jim Talin všeč. Za vse normalne, pa je erotika, kot sem jo opisal prej. Preden sva šla spat, sem nastavil budilko, 6.00h. Vse lepo in prav, če bi se jaz spomnil, da je potrebno vstati v soboto. Alarm je nastavljen od ponedeljka do petka. Moj zajeb. Na trajektu sva pojedla zajtrk, ki sva ga imela v načrtu pred odhodom. Napisal sem tudi zgodbo za včerajšnji dan in kontaktiral Arija. Ari je radioamater, s katerim sem vspostavil prvo zvezo nekje v letu 1999, 2000. Pač, nekje tu. Takrat je bil popularen tudi packet radio. V tistih časih smo se to šli na hitrosti 1200 baudov. Danes to ne bi bilo za nikamor, takrat pa sva s Srečkotom prijateljem iz tistih časo, kar šarala po packet radiu. Tako smo se v tem radijskem omrežju srečali z Arijem, OH2HEJ (to je njegov radioamaterski pozivni znak). Kar nekaj smo pretipkali. Kasneje sem se spomnil in ga poiskal na Facebooku. Ker je doma blizu Helsinkov, sem ga obvestil kaka 2 tedna nazaj, da bova potovala tod mimo. Dogovorila sva se, da se srečamo, spijemo skupaj kavo, poklepetamo tudi v živo. In zgodilo se je. Ko sem ga že na trajektu obvestil, da se približujeva Helsinkom, se je vsedel v avto in se pripeljal v mesto. Res lepa gesta, sem zelo hvaležen. To je bila posebna ura druženja. Prijetno je bilo. Mogoče tega ne razumete, vendar je bil res poseben občutek spoznati radioamaterja, s katerim si klepetal 23 let nazaj. Ari, hvala, da si si vzel čas za naju. Ko smo se razšli, sva šla po mestu, malo sem, malo tja. Motorja sta ostala parkirana v garažni hiši trgovskega centra, kjer smo se dobili z Arijem. Morava reči, da so Helsinki res lepo mesto. Naredil sem par fotografij, vsega pa tudi ne moreš pofotkati. Najin sprehod in raziskovanje po mestu je prekinil dež. Vlilo se je. Zatočišče sva našla na železniški postaji, ker sva pač bila tam. Treba je pogledati, kako poteka public transport .To je bil tudi čas, da najdeva neko nočitev. Odločila sva se, da potrebujeva zgolj streho, posteljo in tuš. Najdeva na bookingu hotel za primerno ceno. Karmen je predlagala, da se zapeljeva direktno do hotela, brez predhodne rezervacije. No, pa dajva prevozit teh 15km po dežju v mestu. Ta hotel je na robu industrijske cone. Ni kaj posebnega, manjka pa mu tudi nič. Gledava, kaj čeva pojesti. Blizu ni nič pametnega. Hm,... Karmen prevaža torbo, v kateri je veliko robe, vse je užitno. Verjetno bova še kaj pripeljala domov. Pojedla bova nekaj toplega. Ok, sestavim gorilnik,... Jota, ta bo taman. Segrejeva, pojeva, to je to. Zraven se smejiva, ker je to nekako namenjeno za kampiranje. Pa saj sva odprla okno na stežaj, občutek je bil, kot bi bila zunaj. To je to. Ko je nehalo deževati, sva šla na sprehod, pa v trgovino po 1 pir in par drobnarij za zajtrk. Jutri se zbudiva, ko se zbudiva. Do kod greva? Glih do tja, k se nama bo dalo. Veliko je odvisno tudi od dežja, imava čas, ni potrebe riniti v dež, če to ni nujno. Sem še kaj pozabil? Verjetno ja, pa nič hudega. Danes je bil en res krasen dan. Ari hvala.
Pravočasno sva ujela trajekt.
Slepi potnik.
Domač zajtrk na trajektu.
Parking v centru Helsinkov.
Midva z Arijem.
Raziskovanje Helsinkov.
Veliko hrane sva imela s seboj, za kar sta bila dva razloga, prvi ker sva imela namen kampirati in drugi ker je na severu zelo drago jesti zunaj v gostilnah.
... in odpujsala sta na sever - 4. dan Še vedno pujsava na sever. Danes sva bolj pozno štartala, ker je pasalo spanje. Pač, če nimaš točno določenega cilja in si rečeš, do kod bo šlo, bo pač šlo, potem ni težav. Iz Helsinkov sta startala nekje ob uri, ko ste vi začeli kuhat nedeljsko govejo župco (10:30). Tomeku sem prepovedal vožnjo po AC, in mu vnesel par točk, ki jih je predlagal finski motorist Michael. Michael, res lepa cesta, hvala za idejo. Michael je tukaj doma in pozna še kako bolj stransko cesto. Žal ni imel časa, da bi se dobili na kavi. Spoznali smo se letos med prvomajskimi v Bosni. Prvi postanek je bil v Lahtiju, pol pa sva samo nadaljevala proti mestu Oulu, kjer sva zdaj, upoštevajoč Michaelov predlog. Ceste, narava, hiške, polja, res božanski razgledi. Žitna polja, obsijana s soncem,... Rahel vetrič,... To morate videti v živo. Ne morem narediti tako lepe slike, videa, da bi vi to lahko doživeli. Temperature so bile prijazne do naju, tam do 25°C. Vmes sva prišla v deževen pas, tam je bilo malo bolj hladno, pa nič ne de. Po dežju vedno posije sonce in tudi danes je bilo tako. Pralo naju je ene 3x, vendar nič hujšega. V Oulo sva prispela ob 21.30h, sonce je bilo še visoko. Rezervirano nisva imela nič. Na aplikaciji najdem en kamp, pa sva šla pogledat, če je kaj fraj. Kabina bi bila super, če ne pa tudi šotor vržem narazen, da ga ne bom vozil za brez veze s seboj. Dobila sva kabino, v bistvu nama je kar všeč. Vožnja je danes trajala več kot 8 ur za dobrih 600km. Pač, omejitve so kake so, malo greva preko, preveč ne upava. Ob vseh teh lepotah narave sem razmišljal o točki povratka, Nordkappu. Nekako v tem trenutku ne čutim, da je to kaj posebnega, pač, neka točka, od katere se bova približevala domu. Razmišljam o drugih, kako to dojemajo. Nordkapp, Nordkapp, to je to in nič druga. Jaz prav hudo uživam v trenutni poti. Mislim da Karmen tudi. Verjetno bo počasi kaj sama napisala, da ne bom jaz govoril v njenem imenu. Ko sva se utaborila, sva se najedla in šla na večerni sprehod oz. raziskovanje okolice. Tukaj pri kampu je prav lepa peščena plaža. Svetlo je, ura čez polnoč, tako da ni nobene panike hoditi okoli. Pa ne zaradi varnosti, ker je svetlo ne razmišljaš, da bi šel spat. No, to se pa zjutraj fajn pozna. Karmen je hotela namočit roko v morje,... Wow, skoraj je padla v vodo, saj je na skali drselo. Tako je prej namočila nogo v morje, kot roko. Še odgovor na vprašanje,... Koliko boli rit po 1000km? Ne boli. Zna bolet, če imaš čuden sedež na motorju. A veste, da me zjutraj včasih vse boli, pa ne od motorja, od slabega jogija. Ponedeljek je, bejžte delat. Midva, ko vstaneva, pa naprej proti severu.
Pa greva naravnim lepotam naproti.
Lahti, kje skačejo tudi naši orli.
Sezona borovnic je na vrhuncu.
Obala Oulu.
Najina hišica za prenočiti.
Kamp
... in odpujsala sta na sever - 5. dan Zopet pozno vstajanje. Hudičevo se nama pozna, da je svetlo tudi še ob polnoči in ne greva spat. Glede na to, da se polni tudi luna, pa če vse malo seštejemo, smo blizu kakšnega kratkega stika. Kaj češ, to je življenje. Sva se prej pomenila in bova prej hodila spat. Ne vem še od kdaj to velja, ker ura je 00.20h in sva še oba pokonci. Danes sva jo mahnila iz Ouluja v smeri Inarija, kjer se nahaja največje Finsko jezero. Jezero pogledava jutri. Prevozila sva dobrih 520km, v malo manj kot 7 urah. Cel dan naju je spremljajo sonce, temperatura dopoldan 19°C, čez dan v glavnem 23°C, zvečer po 20.00h pa je temperatura zopet padla na cca 17°C. Imam občutek, da bo počasi potrebno dati toplo podlogo v jakno. Sama cesta je bila božanska. Vsaj meni so take ceste všeč, ki so obdane z gozdom. Cesta, drevesa, sonce,... Sam s seboj. Popolna zmaga. Pogledala sva Santa Claus village, videla en kup daril, ki se že pripravljajo za decembrske praznike. Ob cesti sva opazila veliko jelenčkov, ki se veselo pasejo ali pa sprehajajo po cesti. Vse to verjetno šteje v priprave, da bodo decembra močni in bodo Božička popeljali po celem svetu. Z Božičkom se nisva pogovarjala, saj je bil zaseden. V svoji pisarni je sprejemal otroke in se z njimi fotografiral, starši so bili veseli in presrečni, saj so v njegovi pisarni v ta namen lahko prislonili bančno kartico. Tukaj sva tudi prečila Arktični krog. Ja, preko sva. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi šel odčitat koordinat. Za 1" mi je kazalo navzkriž Božička nisem vprašal za razlago, saj bi verjetno želel kreditno kartico. Ne me spraševati, kaj sva tam kupila, ker nisva nič. To je to. Prideš, vidiš in greš naprej. Kam naprej? Karmen je rekla, da je sonce še visoko, ura je bila 17.30h, da 300km še lahko narediva. Pa sva šla. Prenočišče sva našla v kampu, kabino. Prvo je receptor jamral da za dve osebi nima, da ima samo za 4 osebe. Pa gleda uro, ta je bila 21.00,... Nekako se je sprijaznil, da ne bo nihče več prišel, da bi to oddal, zato sva začela barantati za ceno. Malo gor, malo dol, roka. Imajo pa en smotan način zaklepanja, to sva videla že včeraj. Bog ne daj, da zapreš vrata od zunaj in nimaš s seboj ključa, ker notri več ne moreš. Včeraj se nisva zaprla ven, danes pa. Ura 23.00h, midva pa pod milim nebom. Jebemomilomater. Pol mi Karmen pove, da je reševalna intervencija vredna 60€. Pokličeva za pomoč, dobiva kodo omarice pred vhodnimi vrati, kjer je rezervni ključ. Me zanima, če nama bodo res zaračunali pomoč, saj je teta povedala samo številke 2 4 6 8. No, saj bom kmalu izvedel. Ja, polna luna, trenutek nepazljivosti, pa si zunaj ali pa vsaj ob 60€. Kaj se je še zgodilo? Živalce na cesti, ta prave, božičkove. Jutri (danes) se bova približala Nordkappu. Pač, toliko blizu, da bova lahko prišla gor ob vseh vremenskih pogojih, razen v poledici. Aja, pa še to. Danes sva 2x vozila po improviziranem letališču. Všečna ideja. Cesta se razširi, na obeh straneh zapre, pa imaš letališče za hudo silo. Tudi en par F-18 sva videla. Uživajte in se beremo. Naj bo lep torek.
Paša s čelado na glavi.
Borovnice.
Severni jeleni.
Obisk božičkove dežele.
Nekaj daril je že pripravljenih.
Albino jelenček.
Najino prenočišče.
... in odpujsala sta na sever - 6. dan Jutro, dež, turobno. Kaj češ, tudi to paše zraven. So popotniki, ki jih pere vsak dan, midva imava prvič mokro jutro na tem potovanju. WC, zajtrk, pospraviti vso kramo itd, vzame kar nekaj časa. Pa kaj, ne mudi se. Itak dežuje. Teh dobrih 340km bova naredila v vsakem vremenu. Recepcija,.. Ta je bila uganka. Prideva notri, mladenič vzame ključ, zaželi srečno pot in... Gasa, greva, dokler se kdo ne spomni, da bi nama vzel še dodatnih 60€. Spraviva se na motorja, dež, bljak, 12°C. Od začetka do Inarija je bilo kar nekaj prometa. Ko sva zavila levo v smeri Alte, pa sva bila skorajda sama na cesti. Zalo lepa cesta. Gor, dol, tu in tam kak ovinek,... Če bi bil sonček,... Če bi bil, pa ga ni bilo. V dežju sva drgnila kilometer za kilometrom. Cilj se je približeval, vendar zelo počasi. Vmes sva dolila gorivo, malo pokramljala z motoristoma iz Švice in gas naprej. Norveška, malo drugačne omejitve, vsaj tu ožja cesta, kar nekaj razkopanih odsekov. Motorja sta taka, kot bi vozila po brezpotjih. Danes je imela ključno vlogo oprema. Doma vse narediš, da te ne bo premočilo, da te ne bo prepihalo itd. Ko prideš v kruto realnost, ugotoviš, da si kakšno stvar tudi pozabil. Pa vendar, oprema je v glavnem zdržala. Tu in tam kak preboj vode, kar sva že uspešno posušila. Kar se tiče temperature, še nisva vsega navlekla nase, kar imava s seboj, pa zgleda tudi ne bova. Preveč oblačiti se nima smisla, postopoma dodajaš, če je res treba. Če ti je preveč toplo, se spotiš, pol se začneš hladiti, zebe,... Do včeraj sem vozil brez rokavic, danes sem nadel, tiste, ki ne premočijo. Na cilju sem jih ožel. Fotografij danes ni, vsaj s poti ne, ker je toliko deževalo, da se nisva ustavljala in vsa elektronika je bila na varnem - suhem. Ko sva prislela do nastanitve, ki sem jo zererviral že včeraj, sva prvo dala vse sušit, ker je bilo potrebno sušenja. Soba zgleda k cigansko selo, ampak... Jebi ga, nujno zlo. Preventivno sva stresla malo Jägermajstra. Ziher je ziher. Telo ti je hvaležno. Nato sva skuhala še kosilo, pojedla, pomila, Karmen je šla počivat, jaz pa malo pešaka naokoli in na pir. Ponoči, ko boste vi spali, bova midva krenila do Nordkappa, do tja imava še dobrih 80km. Želiva videti polnočno sonce, priti z motorjem do globusa in nato nazaj v sobo še malo odspat. Čez dan ne moreš do globusa z motorjem, ponoči, ko je vse zaprto, pa udri brigo na veselje. Ko doseževa vrh, pomeni, da se bova nato počasi spuščala proti jugu Norveške. Odločila sva se, da nama bo vreme naklonjeno. Tukaj ne popuščava. Prilimal sem še par fotk iz večernega sprehoda. Malo sem šel naokoli. Ko se Karmen zbudi, bom verjetno šel še 1x, ker samo s slikami ne bo zadovoljna.
Inari
Sušenje v sobi. Ciganija...
Nekaj je treba pojesti.
Okolica.
... in odpujsala sta na sever - 7. dan Prav sem imel. Ko se je zbudila je bila polna energije in idej. Jaz sem mislil, da bi malo zalegnil, saj sva načrtovala polnočni Nordkapp. Ma klinac, ona bi se sprehajala. Fajn, pa greva, po isti poti, kot sem že šel. Karmen navdušena, jaz prisoten, oba srečna hahahaha. Ko sva prišla nazaj, ni imelo smisla it spat, ker naju je ločilo do odhoda na Nordkapp le še pol ure. Ok, bom preživel tudi brez spanja. Do Nordkappa sva imela dobrih 80km. Res se mi ni dalo, pa malo poležavam itd. Klinc, če sem že tu, greva gor. Zunaj je bilo itak svetlo. Pa dajva. Zunaj prijetno svežih 10°C, prometa na cesti kar veliko, v glavnem kemperji. Vsi na sever, pa greva še midva. Ura odbije polnoč, midva še na poti. Upam, da bo vmes delovala edina bencinska pumpa, ker če ne, bo Karmen presušila. Gor grede jo vidiva, itak, bova tankala nazaj grede, tolko še je. No, jaz sem predlagal tankanje že prej, ko sva se premikala proti najini nastanitvi, sredi dneva. Karmen reče, to bova reševala, ko bo sonce, ker takrat je res močno deževalo. Ob taki izjavi pomislim, ko bo presušila, bom to jaz reševal. Zdaj imam celo zraven "šlauh", da bi lahko potegnil iz svojega rezervoarja, samo tudi tam notri ni bilo kaj prida. Da zaključim zgodbo z bencinom, pumpa je delala, konec dober, vse dobro. Na Nordkapp sva prispela nekaj pred eno zjutraj. Srečevala sva avtobuse in en kup vozil. Noč je zgoraj zelo prometna. Občutki? To po moje vsak to doživlja na svoj način. Zgoraj dobiš občutek, kot da si na romanju. Ljudje prihajajo, se dotikajo globusa, fotografiranje, itd itd. Ne rečem, je lepo. Tudi vreme je bilo krasno. Polnočno sonce je bilo v direktu vidno. Karmen je to doživljala globlje, saj je tudi vložila več truda v ta projekt. Ne smemo pozabiti, da je tukaj z naked motorjem, da je trpljenje na njenem motorju večje kot na mojem, predvsem na tako velikih razdaljah. Ampak punca vozi, kaj naj druga rečem. Kot je sama rekla, se je psihično pripravila, ker razdalje so velike, vreme muhasto, temperature zelo nihajo. Jaz poskrbim, da je z motorjem vse ok, odpeljat pa je morala sama. Ob 01.30h se je sonce pokazalo v vsej svoji veličastni podobi, bilo je prekrasno. Res je, pihalo je zelo močno, posledično je bilo tudi zelo hladno, pa vendar je bil užitek nepopisen. Pač, uživaš v trenutkih, to je to. Ali bi se še kdaj vrnil? Težko rečem. Mogoče me kdaj prime. Zdaj je treba obiskati se najbolj vzhodno točko Evrope. Ko sva se peljala nazaj do nastanitve naju je pošteno nažiral mraz in veter. Premetavalo naju je po cesti sem ter tja, pa kaj, saj sva se peljala iz Nordkappa. Ko sva prispela nazaj v sobo, sva še malo stresla flaško od Jägermaistra, saj veste, telo ti je hvaležno. Pa baje se lažje spi. Jaz težav s spanjem nisem imel, ker nisem imel popoldanskega dremeža. Zjutraj sva vstala okoli devete, sonce prižiga na polno. Wtf? Jaz bi še spal. Ok, vstanem, na avtopilotu na wc, pospravljanje itd. Itak se ti ni za pogovarjati o ničemer. Oči pečejo,... Pač, jutro je. Po zajtrku sva vso ciganijo zmetala na motorja in krenila proti Alti, nato na današnjo končno destinacijo, Tromso. Cesta zopet polna živalc z rogovi, treba je fajn paziti. Stari rogači so ok, mladi so pa neizkušeni in znajo bezljati sem ter tja. Podobno k mlada koza. Alta naju je očarala, lepo mesto, lepe hiške, pa, kar tam bi ostal kak teden. Sonce je prijetno grelo, saj sva startala z 19°C, čez daj pa je bilo do 24°C. Do Tromsa sva skočila še na dva trajekta in sva tu. Danes sva prejahala 580km v 9 urah efektivne vožnje. Tako je zabeležil Tomtom. V Tromso sva prispela ob 20.00. Vreme je zdržalo, par kapljic dežja, Bog naju je blagoslovil. Glede na napoved, sva jo odnesla odlično. Se zgodba iz drugega trajekta. Na trajekt sta se vkrcala tudi dva motorista iz Nemčije. Parkirali smo skupaj, po navodilih osebja na trajektu. Motorist Roli bi rekel, da sta onadva parkirala "izrodka nemške matere", midva pa "japonska polizdelka". Nekaj zgovorna nista bila, sta pa čebljala med seboj. Hudič, ko razumeva tudi nemško. Pa gresta prvo do mojega motorja in si ga ogledujeta. Debatirata koliko cilindrov ima, iščeta in štejeta. Ugotovita, da sta dva, nato en pogrunta, da piše na motorju 1000. Ja, tausent,... Verdamt noch mall,... Še dobro, da sta ju našla, če ne bi mogla najti pedale za poganjati. Nista pa pogruntala, da mam na dveh celindrih 4 svečke, pol bi šele bilo zanimivo. Verjetno bi prišla do zaključka, da je to agregat od Alfe Romeo, twin spark, 2 cilindra pa sta itak normal, ker na alfi dva od štirih ziher ne delata. Midva ju gledava in poslušava, se smejiva, onadva pa doktororirata, 2m od naju. Nato se lotita se motorja od Karmen, po podobni metodi. Hvala bogu, plovba ni trajala dolgo. Tromso. Mesto, ki očara, vsaj nama je bilo zelo všeč. Sicer sva imela nekaj zapletov z nastanitvijo, prijazna soseda nama je ponudila prenočišče, če ne bova mogla v rezervirano bajto. Na koncu je šlo tudi to, tako da ne spiva pri sosedih. Drgač pa, prijazna gesta. Kar se tiče mesta, pa poglejte fotke in so ustvarite svoje mnenje.
Nordkapp velja za enega najsevernejših dostopnih krajev Evrope. Simbolično predstavlja konec Evrope in je priljubljena destinacija za popotnike, ki želijo doživeti polnočno sonce. Globus leži na vrhu 307m visokega klifa.
Na poti nazaj.
Tudi oni ne počivajo.
Na trajekt za Tromso.
Tromso
... in odpujsala sta na sever - 8. dan Tromso sva zapustila zelo pozno, saj zjutraj dolgo spiva. Malo sva zamaknila najine bioritme. Počasi sva se odpravila v smeri Lofotov. Lahko rečem, da je Tromso pustil prijeten spomin. Človek bi se še kdaj vrnil. Že od Alte sva gledala tablo za Narvik. Danes sva bila samo 15km vstran od začrtane poti. Bemti, greva pogledat to mestece. Zapeljala sva se čez mesto, malo postala itd. Zanimivo mesto. Par fotk je spodaj. Tudi danes naju je dež prisilil v dežno opremo. Mah, glih toliko da je pršilo, pa vendar, obleči se je treba. Še enkrat prej je bilo par kapljic, pa sva kar naredila malco na avtobusni postaji in je šlo mimo. Danes sva se peljala bolj daleč, kot je bilo načrtovano. Morala sva čez pršenje dežja, ni druge. Vsega skupaj sva naredila 470km v malo manj kot 8 urah vožnje. Lofoti, tukaj sva, jutri pa bo lepo vreme in bova uživala v krasnih razgledih. PS: Danes sva tudi prvič postavila šotor, ki ima zelo dobro ime, "Nordkapp 3". Kupil sem ga pred leti, že zakaj.
... in odpujsala sta na sever - 9. dan Že od jutra spremljava situacijo v domovini, poplave ne prizanašajo, pretresena sva nad videnim in upava, da ste vi in vaši bližnji v redu. Danes se je dan začel malo drugače. Zbudila sva se ob telefonskem klicu Vanchy, ki je s "svojima" fantoma zgodaj zjutraj prispela na Lofote. Dogovorili smo se za skupno kavo, nato pa vsak po svoje naprej. Midva sva pospravila šotor in vso kramo, še malo počakala in šeee malo počakala, pa so se pripeljali. Skupaj smo spili kavo, poklepetali, izmenjali par informacij in gasa naprej. Nekje po 20km vožnje je začelo pihati, rahlo deževati, neugodno u PM. Sunki vetra so bili zelo močni in vedno bolj je rukalo, malo z leve, malo z desne,... Odločiva se, da se na primernem mestu zaustaviva in oblečeva dežjake, ker do cilja imava še malo več kot 100km. Najdem odsek ceste, ki se mi je zdel varen za zaustavit, pa tudi dokaj mirno je zgledalo. Ko sem jaz že stal, slišim Karmen v interkomu:"Padaaaam!" WTF? Vse kar sem rekel, je bilo, spusti motor!! Ob pogledu v ogledalo, vidim motor na levem boku, ona stoji ob njem. OK, stoji, to je OK. Kako je do tega šmorna prišlo? Ko je skoraj že stal, pomeni skoraj nulta hitrost, jo je sunek vetra potisnil na bankino, želela je nazaj na cestišče, rob je bil malo visok in se je motor "vlegel" na levi bok. Poskušala ga je zadržati, vmes pa "sestopila" iz njega, tako, da ni padla pod njega. Odlično opravljeno. Karmen brez poškodb, motor praktično brez poškodb, saj se je vlegel na levi kufer, le ta je malo popraskan in odlomil se je štift na levi stopalki, ki ob velikem nagibu mehansko detektira tla. Stekel sem nazaj, pobrala sva motor, se oblekla, malo predihala in naprej. Kar je zanimivo, ko je bil motor še na tleh, se je mimo peljal en par na motorju, gladko mimo, brez da bi vprašal, če je vse ok, če rabiš kako pomoč itd... Sta pa to naredila 2 voznika v osebnih vozilih, za kar sva jima hvaležna, čeprav ne veva kdo sta. Ta motoristični par sva kasneje na enem od počivališče dohitela, malo smo se spogledali in to je bilo to. Lofotov nisva doživela v vsej svoji lepoti, niti tako, kot zgledajo na fotografijah. Žal, vreme nama je zagodlo. Vseeno sva se zapeljala do konca, kjer je kraj z imenom Ä, obrnila in na trajekt za Bodo. Štiri ure plovbe do Boda, trajekt je lepo premetavalo po morju, težav s plovbo nimava. Motorja sem fajn zgurtnal, tako da sta bila fix. Celo na trajektu so imeli gurtne. Če jih ne bi bilo, imava tudi svoje s seboj. Ko sva se nastanila v Bodu, sva se dobila s Sinišo, motoristom, ki živi tukaj. Skupaj smo šli na kavo in doooolg prijeten klepet, kjer nama je veliko razložil o življenju tukaj. Za jutri imamo nekaj skupnih načrtov. Upoštevajoč še razdaljo do nastanitve v Bodu, sva danes prevozila 150km, nič kaj posebnega bi rekel. Ampak,... Bilo je jebeno. Želim vam mirno noč.
Jutranja družba.
Lofoti
Trajekt za Bodo.
Pogled na Bodo.
... in odpujsala sta na sever - 10. dan Tukaj nama ljudje pripovedujejo in sprašujejo o poplavah v Sloveniji. Glas o katastrofi, se je razširil tudi na sever Evrope. Danes sva bila dogovorjena s Sinišo, da se dobimo ob 10.00h pred hotelom in da skupaj krenemo na pot. Odločil se je, da nama pokaže še Saltstraumen. Saltstraumen je majhna ožina z enim najmočnejših plimskih tokov na svetu. Ozek kanal povezuje zunanji Saltfjorden z velikim fjordom Skjerstad med otokoma Straumøya in Knaplundsøya. Vrtinci da gate trga. Tukaj se menda naredi veliko 100% uspešnih samomorov. Od tam smo se odpravili do Arktičnega kroga, kjer smo si pogledali bogato razprodajo vsega, po še vedno visokih cenah. Spili smo kavo, se posladkali in poslovili. Siniša se je odpeljal nazaj v Bodo, midva na jug v smeri Mo i Rana in na cesto FV 17, ki jo je priporočalpopotnik na motorju Erik Peters, njega se boste spomnili iz štirih delov dokumentarca z naslovom Himalaja kliče. Cesta je res odlična. Res je tudi to, da je bilo danes dokaj hladno, nad 15°C nisva prišla. Par krat naju je tudi rahlo škropilo, dežjakov nisva vlekla na sebe. Prečila sva nekaj mostov, tunelov, uporabila trajekt, vozila ob vodi, po gozdovih, krasno okolje. Želela sva še na en trajekt med Tjotta in Forvik. To misel sva hitro opustila, saj bi čakala še eno uro, pa eno uro na trajektu,... Pa bi bila zelo pozna, brez da veva, kje bova spala itd. Tako sva se odločila zapeljati malo nazaj do najbližjega kampa in tukaj bova tudi prespala. Jutri pa zgodaj naprej, ker naju čaka kar nekaj dela. Malo sva se sprehodila po kampu. Spodaj boste videli kako tukaj zgleda, če plačaš pavšal. Po današnjih 395km, jutri potujeva naprej v smeri juga.
Saltstraumen
Danes smo trio.
Na artičnem krogu smo se poslovili in odšli vsak v svojo smer.
Razgled
Most, ki zavije za 90°.
Najin domek za eno noč.
Pogled na kamp.
Pavšalisti.
... in odpujsala sta na sever - 11. dan Jutro se je začelo z budilko. Danes sva morala ujeti prvi trajekt, to je ob 8.30h. Pot sva nadaljevala po cesti FV17 proti jugu. Pomeni, nekaj mostov, trije trajekti, slikovita pokrajina. Trajekt sva ujela, pol je sledila ura miru, saj toliko je trajala plovba. V tem času sva pojedla zajtrk, saj pred odhodom ni bilo časa. Hodim po trajektu gor in dol, povem mornarju, da nisva plačala karte. Tip reče, da je trajekt zastojn. Zastojn? Zastojn. Ok, uro plovbe je nekdo častil, verjetno država, ker nihče ni plačal. Ko sva se prebila do drugega trajekta, tam so pa kasirali, takoj na rampi. Dekle pride, poskenira tablico in plačam samo za svoj motor. Drugega motorja ni pokasirala. V redu, boljše kot plačat 2. Na tretjem trajektu sva pa plačala za oba motorja. Nekako ne skapirava logike teh trajektov, pa ok. Je pa zanimivo. Podobno zamimivo kot vremenske napovedi oz. vremensko dogajanje. Tudi danes naju je pralo kako uro, temperature med 15 in 19°C. Še to, za potovanje s tremi trajekti in nekaj prevoženimi kilometri med njimi, sva potrebovala skoraj 5 ur. Ko sva končala s trajekti, se je tudi delno pokazal sonček in sva kar malo boljše volje vozila proti Trondheimu. Zakaj Trondheim? Ker to ime mesta lepo zveni. Danes sva potolkla cca 430km, nič kaj pretresljivega. Ob 18.00h sva prispela na cilj, razpakirala in gas v mesto. Mesto je zelo lepo, poglejte slikce. Kaj je bilo še danes zanimivega? Trajekte sem omenil,... Karmen mi je pela pod čelado, če bi še nadaljevala, bi verjetno med vožnjo skočil iz motorja. Saj nekaj časa sva se oba drla, ker naju je zagrabila utrujenost. Pač dereš se do prve varne točke za počitek. Danes sva si kupila napitke, ki jih doma nikoli ne kupiva, to je Monster, pa hot-dog, pa čokoladice itd. Pol je šlo lepo naprej. Reči moram, da po cca 5.700km nisva več tako sveža, kot sva bila prve dni. Pozna se, vsak dan na motorju zahteva kar nekaj fokusa, fizične moči,... Jutri pa naprej. Nekam stran od dežja, če bo šlo.
Jutranja kulisa.
Trajekt
Energy bust
Trondheim
... in odpujsala sta na sever - 12. dan Še oči nisem odprl, ko sem slišal kapljice dežja po oknu. Trenutek, ko ti nikakor ni za vstati iz postelje, še manj se za obleči in kamorkoli peljati z motorjem. Jebi ga, vedela sva, da bo tudi to. Srkam kavo, pojeva zajtrk in se gledava. Brskava po vremenskih prognozah,... Jakost vetra, dež, vidljivost, napovedi, trenutno stanje,... Hitro ugotoviva, da nama določene željene točke ogleda, postajajo vedno bolj nedosegljive. Mogoče so celo dosegljive, vendar za kakšno ceno?? Žal, južni del Norveške bo ostal za naju neraziskan, vsaj za nekaj časa. Ko si ogledujeva nove pokrajine in znamenitosti, želiva ob tem uživati, biti sproščena, itd. Zdaj ne bi bilo nič od tega, razen, da bi lahko rekla, bila sva tam. Ne, hvala. Kam, iti? Hm,... Vzhod!! Tam bo najprej nehalo deževati. Torej, Švedska. Švedske nisva načrtovala za to potovanje, bila je nekje v ozadju misli, mogoče kot rezerva. Jap, Švedska. Roka? Roka. Greva. Spakirava, naloživa motorja, se oblečeva in gasa v deževni dan. Štartala sva v 14°C, dokaj prijetno. Ja, dokaj prijetno prve pol ure. Ko te namaka in namaka, pa ta prijetnost začne padati. Voziva v smeri MORA (SWE), Tomek je rekel, da je to malo pod 500km. Naj bo, kaj pa je 500km? Predvidevala sva, da bi po cca 2 urah na tej trasi nehalo deževati. Pa nekako ni, le temperatura je padla na 10°C, saj sva se malo povzpela in vozila nekako po hribčkih. AC tukaj ni, vse lokalne ceste,... Voziva 3h, še vedno dežuje, narediva prvo daljšo pauzo. Prej sva samo 1x na hitro dolila gorivo. Ob cesti, to je bilo že dokaj blizu meje, najdeva trgovino, ki je imela še 2 mizi, coffe avtomat itd. Super. Na eni od miz se razkomotova, pomeni, razmečeva z naju vse kar je bilo mokro, nabaviva nekaj za malico, kavo in vročo čokolado. Avgusta vroča čokolada? Karmen pravi, da zelo paše. Kmalu sta se nama pridružila še dva Nizozemca, ki potujeta z avtom. Skupaj srkamo kavo, klepetamo. V nekem trenutku v trgovini zapiskajo vsi GSM aparati, vključno z najinima. Vsi smo dobili varnostno opozorilo, glede večjih nalivov in veter na območju južne Norveške. Takrat se pogledava in si rečeva, dobro sva se odločila. Čez nekaj časa pride prodajalka in nam reče, da ob vratih pritisnemo tipko, ko bomo šli ven, da so vrata zaklenjena. Vsi jo začudeno gledamo. Ona nasmejana, ker gre domov. Čakaj malo. V trgovini je pustila 4 tujce in gre domov? Ja, res je to naredila. Mi presenečeni nad njeno gesto. Nizozemca se odpravita naprej, midva pa tudi počasi. Naenkrat pride neki folk pred trgovino, pa si mislim, ne bo šlo, je zaprto. Proba vrata, zaprto. Vzame kartico, ne vem ali plačilno ali katero drugo in si odpre vrata. Wow, nič jasno. Familija nabere kar rabi, plača na hitri blagajni in odide. Midva se butasto gledava, pa vendar, zadeva deluje. Čez nekaj časa nov folk, ista procedura. Torej, samopostrežna trgovina obratuje v popoldanskem času sama. Ne vem, kako bi to pri nas laufalo, tukaj je. Nadaljujeva v smeri Švedske. Dež je za nianso popustil. Ko prideva čez mejo, je bila tudi cesta lepša in širša. Zaradi nekega rdečega kamna, je asfalt rdečkaste barve. Manj dežja, večje veselje. Tudi temperatura je začela, počasi naraščati. Narava je res lepa,... Buliva naokoli, Karmen se dere, glej gobe. Ok, gobe so. Ziher nekaj takega, kar nihče noče, če jih vidiš med vožnjo iz motorja. Ona se obrne, gre nazaj po gobo, jaz sem pa vmes našprical verigo, ker je to potrebovala. Čez nekaj časa se pripelje z gobo. Tam, kjer sem jaz stal sem jih kar iz ceste videl 3 komade. Gob kolikor hočeš, tudi borovnic itd. Pot sva nadaljevala z gobo v kufru ob 19.30 sva prispela do nastanitve v Mori, se slekla in razpakirala. Pojedla sva kosilo in gas v mesto. Mesto ob jezeru ima tudi staro mestno jedro, kar nama je bilo vseč. Trgovine so odprte do 22.00. Na hitro vzameva par priboljškov. Našla sva polico z zanimivimi izdelki, poglejte spodaj. V kletnem prostoru nastanitve je tudi savna, ki sva jo izkoristila. Pasalo je pregreti kosti. Kam naprej? To se bova odločila pri zajtrku. Karmen je nekje zasledila, da je začelo poplavljati neka območja na jugu Norveške. Ko boste vi to brali, bova midva imela novo destinacijo.
Barvito podrastje
Goba vidna s ceste.
Nekaj domačega...
... in odpujsala sta na sever - 13. dan Včerajšnja savna je pomagala k še globjemu spancu. Spala sva k ubita. Vstaneva, sledila je priprava zajtrka. Karmen se je lotila gobe,... Pojeva, spakirava, natovorila motorja in gas proti Uppsali. Prvo v smeri vzhoda do Gävle, nato na jug proti Uppsali. Vsega skupaj malo pod 400km. Kot vsak dan, sva po cca 20km vožnje morala obleči dežjake, temperatura je iz začetnih 17°C padla na 13°C. Bemtim pod čelado, priznam. Dež, veter in še dokaj hladno. Užitka ni, je zgolj visok nivo koncentracije in vožnja, ki je nujno zlo. Pri Gävle sva naredila eno pavzo. Ko sva se okrepčala, sva nadaljevala pot proti Uppsali. Zadnjih 50km se naju je narava malo usmilila, Bog je priprl pipo, ne pa zaprl in do konca naju je božal z božjim pišem. Opremo današnje nastanitve sva izkoristila za sušenje opreme. Pomeni, od Karmen čevlji so šli direkt v pečico za 2 uri na 35°C, k tej mokri pojedini sem dodal še moje premočene nepremočljive rokavice itd. Karmen je danes preko zoknov dala PVC vrečko in nato vse skupaj v čevelj. Baje da je včeraj čmokalo v čevlju. Ne vem, kako je do tega prišlo, saj sem impregnacijo delal po ustaljeni metodi. Do zdaj se še to ni zgodilo. Mogoče je bilo impregnacijsko sredstvo slabše kvalitete, ne vem. Glede na vreme, sva se dolgo odločala, kdaj iti v center, pač pogledat mesto. V center sva se odpeljala v pršenju dežja in vetra. V strogem centru, sva za 2 uri parkinga plačala 1€. Dobra cena. Hodiva po mestu brez neke dobre volje, spomnila sva se na Wroclaw, tam je bilo podobno vreme, le da je takrat bilo novoletno potovanje. V mestu me impresionira folk v kratkih hlačah in kratkih majicah, predvsem dekleta zelo razgaljena. Wtf? Midva pa se treseva. Karmen je ugotovila, da Švedinje niso zame, ker ne bi preživel zime z njimi haha. Hm, kaj pa če me pogreje? Na to ni pomislila. Ugotovila je tudi in to potrdila z eno izjavo, da imajo konkretna oprsja. Ne vem, nisem opazil. V mestu sva se odločila, da če jutri zjutraj ne bo jasnega neba, da pritisnem na navigaciji tipko "HOME" in voziva dokler gre. Dovolj imava tega.
Vrečka, da ne premoči do kože.
Najin apartma v Uppsali.
Moto pečenka.
Ulice Uppsale.
Katedrala
... in odpujsala sta na sever - 14. dan Po včeraj sprejeti odločitvi, sem se zbudil pred osmo in hitro pogledal ven. Sonce!!! Ne moreš verjeti. Torej, tako kot sva rekla, greva v Stockholm. Hitro skočim pred hotel, nasprejam verigo, dolijem olje za mazanje verige na motorju od Karmen, osušim oba sedeža, Juhu, to je to. Jah, čez 15 min je zopet vlilo do daske. Jebemomilomater!!! OK, nekdo tam zgoraj hoče, da greva domov, tako kot sva rekla. V redu, bova šla domov. Za zajtrk sva spekla snežno bela jajca, drugačnih tukaj ni. Pojeva jajčka, zunaj sonce. Pa dobro, kdo tu zdaj koga j***???? Sprakirava, naloživa motorja in počasi startava. Vreme glih na meji,... Bo ali ne bo? Nisva vozila pol ure, ko je zopet začelo deževati. Hvala bogu, čisto blizu bencinska, varno zatočišče za oblačenje. Na hitro se oblečeva in greva naprej. Zaženem motor in glej ga zlomka, grda oranžna lučka na armaturi ne ugasne. Vzporedno utripa tudi F1, kar pomeni neko napako na agregatu oz. sistemih. Kaj dejansko je, vidiš ob priklopu testerja. No, pa smo tu,... Še več kot 2000km do doma, on pa meni engine fault. Ugasnem agregat, ponovni zagon, isto sranje. Agregat prijema normalno,... Nič, greva naprej, kako dolgo bo šlo, bo šlo. Dež malo pojenja, cesta mokra, približujeva se Stockholmu. Vseeno me vleče tja. Rečem, a greva malo pogledat v center? Karmen je nad idejo navdušena, ok, greva. Malo pred odcepom zopet fajn vlije. Ok, ne bo šlo, greva naprej, Stockholm odpade. Voziva kakih 150km v dežju, temperature do 15°C, potrebna kratka pauza. Ponovno zaženem agregat, še vedno engine fault. Tuhtam kaj narediti. Neka brezvezna finta je. Ugasnem, izklopim kill switch, dam kontakt, engine fault ugasne. Vklopim kill switch, zaženem agregat, vse ok. Problem rešen. Vam povem da je reklama za Bronhi čista šajba. Ko rešiš tako zadevo, takrat se "lakše diše". Pot nadaljujeva v smeri Kalmar, katerega sva mislila v startu imeti za današnjo končno destinacijo, pa sva ji dodala še 80km. Pri Kalmarju zopet tuhtava,... A greva malo pogledat v center? Seveda, saj čisto nežno prši. Pa sva šla. Na trenutke je bilo malo bolj vlažno,... Hm, vlažno,... Imam občutek, da sva že par dni skupaj vlažna. Zanimivo mestece, šla sva malo preko ulic, pogledala katedralo, za par minut prisostvovala pri maši in počasi odrinila proti končnemu cilju. Danes sem moral Karmen stisniti par jebilajkov. Saj ji veliko krat rečem, "To mi deli, pa grdo mi govori, pa leder in ketne,..." itd Samo danes je pa res grdo govorila,... Med vožnjo je izgovarjala res grde besede, ki mi niso bile všeč,... Bom citiral:"Glej trgovinico, pa popuste imajo! " Te grde besedne zveze je v smehu ponovila kar nekaj krat. Vam povem, trpljenje. Prejahala sva 576 vlažnih km v malo manj k sedmih urah efektivne vožnje. Jutri pa naprej. Ne veva, kako daleč bo šlo, odvisno od vremena in najine forme.
Bele jajčke.
Kalmar
... in odpujsala sta na sever, 15. dan Danes sva imela zelo kratko ruto, to je do Köbenhavna, malo več kot 250km. Tudi danes ni šlo brez dežja. Vreme se naju je usmililo, malo pred vstopom v Dansko. Za prečenje mostu in tunela, so vsakemu vzeli po 34€. Takoj ob vselitvi sva se odločila, da greva pogledat znamenitosti v center. Od centra sva oddaljena cca 17km, pa nič ne de, saj tukaj javni prevoz deluje. Vlak v smeri centra vozi na par minut, kaj druga ne potrebuješ. Do železniške postaje je bilo malo manj kot 2km, tja naju je peljal najin gostitelj z avtom. Zmaga. Hitro sva prispela v center in začela raziskovati, pomeni pešačiti. V bistvu nama je šlo kar dobro. Mesto je veliko, ob Stockholmu največje mesto v Skandinaviji. Tukaj je mestni vrvež malo podoben Istanbulu, če pa pogledamo garderobo, pa je bilo nekako podobno kot na Evroviziji. Karmen je v nekem trenutku rekla, tukaj so oblečeni tako, kot če vzamem nekaj svojega, nekaj od brata, nekaj od mame in vse navlečem nase. Kar se tiče odtenkov kože, je bila zbrana cela paleta. Bicikli, kaki hočeš, avtomobili in motorji v centru pa redki. V bistvu, če bi šla z motorjem v center, ne vem kje bi parkirala. Našla sva glavne točke, ki jih vidiš na razglednicah, le te boste z lahkoto prepoznali. Za kaj bolj detajlnega, bi potrebovala par dni raziskovanja. Tudi nazaj sva potovala z vlakom. V nočnih urah vozi na 20min, točen v nulo, ljudi pa polno. Iz železniške sva šla peš, Google naju je vodil čez neki park, nekaj časa ni bil razsvetljen. Žive duše nikjer, samo midva. Še roparjev ni bilo haha. Jutri po zajtrku zapuščava to mesto in se bova premaknila nekam bolj na jug.
Železniška postaja.
Lego kocke v rinfuzi.
Posebno vozilu v mestu.
Vojaški objekt
... in odpujsala sta na sever - 16. dan Danes se nama iz Köbenhavna nekako ni mudilo, zapustila sva ga v prijetnem oblačnem vremenu in se napotila v Gedser, od koder sva s trajektom plula do Rostocka. Pred vkrcanjem na trajekt sva se družila z nemškimi motoristi, eden pa je ostal z nama tudi na trajektu in smo lepo čebljali. Pluli smo približno dve uri, kar je zelo hitro minilo. Danes sva rekla, da se pač peljeva, dokler naju ne dobi noč. Neka ideja je sicer bil Dresden, vendar se s to idejo nisva obremenjevala. Čez Berlin je bil rahlo zgoščen promet, vendar nobenih zastojev. Po Berlinu sva začela debatirati, koliko dometa še imava, glede na dolžino svetlega dela dneva. Predebatirava in se odločiva, da potegneva do Dresdna. Približno 150km pred Dresdnom dotočiva gorivo in pogledava, kaj ponuja booking v Dresdnu. Najdeva hotel v centru, vendar je bilo zelo dvoumno napisano glede parkirnega mesta. Najdem telefonsko na googlu in pokličeva. No, tukaj se je začelo 20min besednih igric po telefonu. Zanimalo naju je samo, če je možnost parkirati 2 motorja. Ženski glas na drugi strani pa govori vse drugo, samo ne da informacije o parkirnem mestu. Dala sva ve možne podatke, v bistvu sva delala rezervacijo preko telefona, a ženski glas sprašuje oslarije itd. Karmen je že čisto znorela, nikakor da se babe rešiva oz. njenih glupih vprašanj. Na koncu sem prekinil in v nekaj sekundah na Bookingu rezerviral hotel. Še vedno nisva imela informacije o parkiranju, pa ok. Gas, ker mrak je bil pred vrati. V Dresden sva prišla že v temi, našla, hotel, parkirala pred vrati in šla pogledat, kje je najina soba. Receptorja vprašava, če imajo AI (robota) na drugi strani, pa nama pove, da je to živa oseba, le da je v klicnem centru v Indiji. Nato znosiva gor opremo in gas v mesto. Mesto je prekrasno, resnično očarljivo. Zjutraj greva še 1x to pogledat pri dnevni svetlobi. Malo za šalo, malo zares,... Pivo je tukaj smešno poceni proti severnim cenam. Danes sva na relaciji Kobenhaven - Dresden prejahala 583km. V Nemčiji so tudi temperature bile višje od 20°C. Jutri pa naprej v smeri juga, dogovorjena sva s prijateljema v Avstriji.
Trajekt do Nemčije.
Sogovornik iz Nemčije.
Očarljivo lep Dresden
Danes sta na ulici.
Ampelman
... in odpujsala sta na sever - 17. dan Noč je bila dokaj kratka, budilka se je oglasila ob 8.30h. A res treba? Verjetno že. Počasi se spraviva k sebi, itak greva v mesto, da vidiva večerno kuliso še ob dnevni svetlobi. Kaj dosti nisva parlamentirala, oblečeva se in greva ven. Ja, oblečeva. Ko sva prišla ven, sva ugotovila da je fajn toplo. Midva oblečena kot zadnjih nekaj dni na severu. Kratke hlače bi prav prišle, vendar so bile v sobi. Tam so tudi ostale. Odhitiva še v stari del mesta, kjer nekako ugotoviva, da je nočna kulisa lepša, vsaj na oko. Umetniško gledano, pravi zaklad, toliko dodelanih detajlov na stavbah itd. V mestu spijeva jutranjo kavo, kupiva zajtrk in nazaj v sobo, kjer naju več kot do 12. ure ne bodo gledali. Pojeva, pospraviva, zloživa na motor in gas na jug. Štartava v 28°C, brez dežja. Že drugi dan brez dežja. Čaka naju cca 520km, to je razdalja do Aljoše in Elene. Aljoša je stari prijatelj, živeč v Avstriji, pred leti smo se učili skupaj leteti jadralna letala, kasneje motorna, skupaj bandali okoli itd. Skratka, je bogata zgodovina. Če kdo reče, da je vožnja po Finski dolgočasna, naj gre na nemško AC. Teh dobrih 520km pri 30°C nama res ni bilo všeč. Okoli 18.00 sva prispela na cilj, zelo hitro dobila brisače za kopalnico, se stuširala itd. Menda kroži nek stereotip, da motoristi smrdimo, posledično hitro dobiš možnost tuširanja. Po osvežitvi smo šli v center, staro prijateljsko druženje.
... in pripujsala sta domov - 18.dan Danes sva si vzela čas in se podružila z Aljošo in Eleno. Povabila sta naju na kopanje na Fushlsee. Malo manj kot urco smo se vozili od stanovanja do jezera. Onadva z avtom, midva z motorjema, saj sva nadaljevala pot proti domu. Na jezeru kar veliko ljudi, lepo urejeno, mi je bilo všeč, čeprav nisem neki ljubitelj kopanja v jezerih. Verjetno posledica Blatnega jezera, ki mi dobesedno ni bilo všeč. Voda je bila zeloooo osvežujoča, moje luksuzno izpopolnjeno telo se je po moje kar malo skrčilo ob skoku v vodo. Ob 17.00h sva ponovno zajahala najini kobilici in na tomeku sem pritisnil tipko "Vožnja domov". Tako, zadnjih 300km tega potovanja. 300km, šala mala. Na poti domov sva še tankala, pa enkrat vmes se je Karmen dodatno oblačila itd. Domov sva prispela ob 21.00, parkirala, raztovorila, znosila stvari v stanovanje, pognala pralni stroj itd,... Vesela sva, da sva doma, da sva pot prevozila brez zaviranja v sili, da nisva na poti bila ogrožena, ne od prometa, ne od česa drugega. Vesela in hvaležna, da sta najina Japonca zdržala in naju nista pustila na cedilu. To je to za danes, ko strneva misli, sledi še kak povzetek vsega skupaj.
Fushlsee
27. 7. sva se odpravila na sever. Zgodaj zjutraj sva zagnala agregata na Yamahi MT-07 in Suzukiju V-strom 1000. Pognala sva se čez Avstrijo, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Finsko, Norveško, Švedsko, Dansko, Nemčijo, Avstrijo in nazaj domov pod Alpe.V 18. dneh sva prevozila 8.792 km.Bilo je sonca, dežja, vetra, vročine in mrazu. Lahko rečem, da je to bilo potovanje močnih izzivov in preizkušenj, skratka nepozabno. Pozitivne izkušnje z ljudmi, idilična narava, vse to se ti zapiše globoko v srce.Šesti dan sva osvojila obratno točko, Nordkapp. Pač, bolj gor ni šlo.Žal zaradi res zelo slabega vremena nisva videla vsega, kar sva želela v južni Norveški, pa saj do tja je blizu, proti vsemu drugemu. Z žalostjo sva spremljala domače vremensko dogajanje in bila hvaležna, ker nihče od najinih najbližjih ni bil ogrožen.Motorja in elektronska oprema so na poti delovali brez zapletov. Prometnih zapletov nisva imela, le enkrat je sunek vetra pri zaustavljanju na Lofotih (nulta hitrost), bil močnejši od Karmen in je položila motor na bočni kovček. Hvala bogu, nobenih posledic na njej ali motorju.Ker naše gore list srečaš povsod, smo na Lofotih skupaj spili kavo s skupino, ki je šla v nasprotni smeri od naju. Po pričevanju, je bila pot v smeri urinega kazalca boljša izbira, zaradi vremena.Druga skupina se je mudila v južni Norveški, z njimi nisva prišla skupaj Kotnik Popotnik pa je bil prehiter, da bi ga dohitela.Tako, Nordkapp je osvojen. Zdaj pa naprej,... Uživajte na motorjih in naj bo varna sezona še naprej.