ITALIJA
Sobota, 1. dan "Koronskega dopusta" Lanski dopust in nekaj ur sem pokuril v času pandemije na domačem pragu. Pač, načrt se je izjalovil. No, potrebno je koristiti tudi letošnji dopust. Bolj kot sem bral novice, priporočila, bolj se mi je zdelo, da bom letošnji dopust preživel na domačem balkonu, gledal TV in opazoval tekmovanje sosedov v spretnostnem parkiranju. Pa vendar, v petek zvečer se je potrebno odločiti, kam boš odrinil v soboto zjutraj. Itak, tega nisem naredil sam, k če bi to rekel, bi to bila velika laž, marsikdo bi na glas razmišljal, res je takšen tiran, kot se mi je dozdevalo. Hrvaška, Avstrija, Italija, Poljska,...? Kam? Hrvati baje zbolevajo hitreje kot bi si želeli, o vseh drugih se pa bolj ali manj molči. Glede na situacijo na Hrvaškem, se dopust lahko hitro konča. Ja nič, greva v Italijo. Za marsikoga kontroverzna odločitev, po drugi strani pa realna, saj so dokaj prekuženi. No, pa greva, prvi dan Rimini in San Marino. Dovolj bo, nikamor se ne mudi. Vožnja po stari cesti, ni bila najbolj bistra odločitev, saj je podobno kot pri nas, vse polno vikend voznikov. To načenja živce, se posebej ko temperatura leze proti 30°C. Prebila sva se v Rimini, se vrgla v vodo, pol še San Marino, večerja itd. Lahko rečem, da je pravi čas za obisk San Marina, ker je praktično prazen, nihče se ne zaletava vate, veliko trgovin je zaprtih, obratuje nekaj gostiln. Žalosten pogled. V Riminiju in San Marinu, razen domačih registrskih oznak, drugih nisem videl. No, mogoče sem koga spregledal. Posledice epidemije so se močno zažrle v turizem. Osebno nisem imel nikjer niti za trenutek občutka, da nisem dobrodošel, zelo prijazni in ustrežljivi. Kam pa jutri? Smer Rim, bližnja okolica. Robert je rekel, da se pivo že hladi. Jaz ga žal na motorju ne morem ne prevažati, ne ohladiti.
Pripravljena.
Parkiranje v Riminiju.
Greva na plažo.
Vitamin sea
Žepna državica, ki je v tem času prijetno turistično neobiskana.
Nedelja, 2. dan "Koronskega dopusta" Dan še začne z jutrom, tako kot vsak dan. Ja, vse OK, zbudim se pred sedmo, gledam Google maps, kje bi bilo najlažje in najbolje potovati iz vzhoda na zahod (Rimini - Rim). Ok, najdem neko optimalno varianto, kombinacijo med potovalnim časom in prevoženimi km. Ja, kako dolgo pa to zdrži? Dokler se ne zbudi Karmen, vpraša kaj delam, ko vidi kaj delam, začne brskati po zemljevidu. Kaj pa če bi šla tu skozi? Itak, zgodba popolnoma drugačna od moje,... Ja, kaj pa če,...? Ja OK, prvo greva k Rossiju na kavo, pol nekam na jug mimo Ancone, pol pa desno proti zahodu. No, pa dajmo. Jok brate odpade. Prvo je potrebno narediti check out v hotelu. POS terminal ne dela, receptorka naju pošlje na nedelujoč bankomat, iščeva alternativo. Najdeva bankomat, dvigneva denar, se vrneva na recepcijo,... Gužva. Sam pri sebi preklinjam, vroče mi je, šel bi na pot, čakava... Končno sva na vrsti, plačam, nekako mi ni bilo do globokega poslavljanja z receptorko in vsem bližnjim sorodstvom. Malo po deveti zajahava motorja, sonce žge na polno, vključila sva se v italijanski promet. Gas gas. Pot naju pelje proti Tavulliji, kjer sva zmenjena z Rossijem. Itak zamujava, ni imel toliko časa. Jebi ga. Pogledava kaj ima v svoji rojstni vasi in gasa naprej. Itak sem bil jezen na POS terminal, k mi je za***** kavo z Rossijem. Zgleda je res legenda, saj domačini nosijo v mestu majice z oznako VR46. Pot na zahod je bila zanimiva, vsega skupaj dva ovinka, ki sta se dokaj izmenično ponovila nekoliko krat. Po mislih mi skače inštruktor varne vožnje, ki mi je par dni nazaj govoril, potisni levo, potisni desno,... Ja, saj potiskam. Čisti užitek je to početi pri cca 35°C. Gledam v ogledalo, koliko potiska Karmen,... Potiska, včasih bolj, včasih manj, trudi se. Prijatelj Robert je že dva dni hladil pivo za naše današnje druženje, to sem cenil od trenutka, ko je rekel, da ga hladi. Še dobro da ni zakuril roštilja dva dni prej, ker bi šlo veliko oglja. Šalo na stran, zadevo mojstrsko obvlada. Natalija ima sigurno kaj pri tem. Po 8 urah jahanja na temperaturah višjih od 33°C, je hladno pivo pasalo v nulo, pa kaj v nulo, šlo je krepko v pozitivo. Trenutno sva v bližnji okolici Rima, jutri sledi ogled mesta s slovenskima vodičema. Neprecenljivo. Aha, pa še to, maske in razkužila v uporabi, da ne bo koga po tiho skrbelo .
Na poti.
Rosijeva Tavullia.
Malo počitka, vročina dobro kisa možgane.
Roberto v akciji.
Obvezna oprema.
Ponedeljek, 3. dan "Koronskega dopusta" Budilka, ura je 6.15, potrebno je vstati, pojesti zajtrk in ujeti vlak v center Rima. Malo smo se nasmejali ob jutranjih nerodnostih, dokler je nasmešek na obrazu, je vse OK. Vlak tukaj vozi točno, časa za poležavanje ni bilo. Oprtamo si vodo, maske, razkužilo, krema za sončenje,... No, pa gremo. Peš do železniške postaje, vlak je pripeljal točno, moram priznati, da me je impresioniral. Pač, malo sodobnejši vlak kot je bil nekoč pri nas, ko sem se še vozil z vlakom. Prvi vtis kot bi pogledal A380, zavite stopničke v prvo nadstropje. Pač, še vedno sem letalska duša, asociacije hitro pridejo na površje. Ob poti smo videli antensko polje Radia Vatikan. Osebno sem videl ogromno prostora in potenciala za radioamaterske antene. Cerkev se sigurno ne bi strinjala z mojo idejo. Nekako sem iz dneva v dan šokiran nad količino smeti ob kantah, pločnikih, cestah,... Pač, svinjarija. Mesto je bilo prazno, turistov ni, tu in tam pristane kakšno potniško letalo, vendar to ni nič v primerjavi z lansko sezono. Osebno sem bil prvič v Rimu, Karmen, Robert in Natalija pa so že dosegli level Expert. Robert in Natalija sta bila odlična vodiča po mestu. Robertova ura je pokazala, da smo naredili 29.000 korakov. Pridno smo korakali po mestu, pogledali glavne znamenitosti, obiskali Vatikan. Dejansko smo raziskovali mesto 12 ur. Pridni, a ne? Ob kosilu sva z Robertom naredila hudo napako, naročila sva si točeno pivo. Saj je bilo fajn hladno, okusno, vendar količina je bila 0,4. V flaši je 0,66, kar v tej vročini zelo blagodejno vpliva na telo. V zaprtih prostorih je obvezno nošenje mask, razkuževanje vsepovsod, temperaturo merijo pred vsemi vstopi v cerkve, muzeje itd. Glave so itak pregrete od sonca, pa vendar smo bili še vedno znotraj normativov. Pogledali smo si vse, kar je vredno za pogledati, brez gužve itd. Če koga mika obisk mesta, je zdaj pravi čas. Ko smo prišli domov, sva z Robertom takoj uresničila željo po "velikem" pivu. Klepet, večerja, pivo,... Zaspali kot ubiti. Kam naprej? Babica je šla na jug, greva tudi midva. Robert in Natalija, še enkrat hvala za prijetno druženje, vodenje, streho nad glavo in ves konfort.
Gremo na primestni vlak.
Začetni entuziazem.
Stari Rim.
Kolosej.
Čaka na turiste.
Popusti 😉
Španske stopnice.
Vodnjak Trevi. Po navadi zelo obljudena turistična točka v Rimu, ki trenutno sameva.
Tibera.
Švicarska garda.
Vatikan.
Smeti vse naokrog.
Antenski sistem radio Vatikan.
Malo vitamina B ob koncu dneva.
Torek, 4. dan "Koronskega dopusta" Po zajtrku sva se poslovila od Roberta in Natalije, nadaljevala pot proti jugu. Cesta je dejansko 50 odtenkov sive, luknje itd. Danes sva prevozila cca 250km, od začetka do danes cca 1150km. Tukaj res velja "Što južnije, to tužnije". Hotel sva rezervirala snoči preko Bookinga, v oči mi je padla dolga peščena plaža. Predstavljal sem si, kako se moje luksuzno telo valja po pesku, voda spira pesek iz mene,... Sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema. Ko sva prispela na destinacijo, je bilo v enem od podvozov toliko smeti, da srce boli... Dobesedno smetišče. Si mislim, pa ok, to je pač tukaj. Priskakljava do hotela, krasen parking, lepo izgleda. Ugotoviva, da imajo tudi bazen, kar je zelo fajn, ampak... Na morju bazen? Ne ne, v vodo greva. 10 min peš, glih prav. Odpraviva se proti plaži, nikakor da prideva na plažo, zid. No, končno najdeva vrata, sledi kulturni šok. Plaža skoraj prazna. Na plaži od stekla, oblačil, vseh vrst smeti,... Strah me je bilo, da se v prelepem pesku na kaj nabodeva. Hodiva po plaži, iščeva izhod, ker tukaj se definitivno ne bova kopala. Ni varjante. Najdeva izhod, lačna. Gledava, kje bi lahko kaj pojedla. Bolj ko opazujeva okolico, bolj sva bila odločena, da restavracije tukaj sigurno ne obiščeva. Tukaj ne, konec. Poiščeva trgovino,... Potrebno je kupiti hrano. Kaj kupiti? Rio mare, kruh, vakumsko pakiran pršut, sadje, pivo. To je to, s tem preživiva. Nabereva hrano, nato sprehod med pasjimi iztrebki v hotel. Ja, po pločniku je toliko iztrebkov, da bi to komot pobiral z lopato. Ugotavljava, da tukaj razen receptorja, ne govori nihče italijansko. Zgleda sva v neki čudni četrti. No, tudi tako zgleda,... Zgradbe, avtomobili, ljudje,... Ne vem, katerega leta se je tukaj čas ustavil ali pa so ga zaustavili "prišleki". Ko sva pojedla vse, kar sva kupila, sva izkoristila hotelski bazen. Res svetla točka današnjega popoldneva. Jutri sledi še en šok, to je Neapelj. Baje je tam še hujše s smetmi. Definitivno sva se odločila, da jutri takoj po zajtrku pobegneva od tukaj, še bolj na jug, cca 150km.
Pločnik do plaže.
Končno najdeva prehod na plažo.
In potem šok...omg
Po odločitvi, da se tukaj ne bova kopala...iščeva restavracijo.
Najdeva trgovino in nakupiva naslednji obrok.
Večerja.
Potem pa...
...zasluženo kopanje.
Sreda, 5. dan "Koronskega dopusta" Ko se prikaže sonce, želiš čim prej zapustiti ta "Bronx". Do tega naju loči le še zajtrk. Razgledujeva se po GTO (gostinsko turističnem objektu), kje je kaj za jest. Ker nič ne najdeva, vprašava. Prijazen možakar bo to seveda takoj uredil. Dokaj hitro je prinesel dva rogljička in dve kavni skodelici čaja. To je to?! Ja, to je bilo to. Še dobro da je od včerajšnjega nakupa ostalo nekaj sadja, tako sva popestrila zajtrk. Pot naju pelje na vulkan Vezuv (Vesuvio). Ni daleč, pa vendar zelo daleč, ko se prebijaš čez Neapelj, pa še Garmin je imel svoje ideje, tako da ima srečo, da je še z menoj. Znašla sva se v takem prometnem kaosu, zjebana cesta (granitne kocke), itak nihče nikogar ne upošteva, pa vseeno se upoštevajo, ker karambolov ni bilo videti. Tak promet te spomni na kak dokumentarec o Indiji. Facking kaos, temperatura okoli 30, res se je lepo začelo. Zavlekla sva se iz Neaplja, končno se začneva vzpenjati. Potrebno je prileziti na dobrega jurja višine. Juhu, uspelo je. Veselja je hitro konec, ko ti razložijo, da lahko kupiš Ticket samo online. Jebo mater, online, ... Kaki online, če ni signala. No, pristopi mladenič, ki ti ponudi svoj WiFi,... Itak imam takoj črne misli,... Prvo me zvabi na svoj WiFi, pol pa bom plačal s kartico. Še kaj rabi? Nič. Sicer je zgledal kot poštena baraba. Za ta postopek potrebuješ cca 10min, kugla šajna na polno,... Ok, rešeno, 20 min peš do vrha, zmaga. Pogledava si ostanke še živega vulkana, nazadnje je bruhnil aprila 1944. Ko se vračava nazaj, naju ne spustijo ven, saj moraš ponovno poskenirati elektronsko karto. Itak je na telefonu več ne najdeš, postavi te na sonce, kao, mogoče bo tam signal in brskaj. Na mejlu ni, na iskalniku ni, skratka facking karte ni. Ko mu nekak razloživa, da je ne najdeva, odpre stranska vrata in naju spusti ven,...Aleluja. Naprej, Pompeji,... Itak zopet elektronska karta, postopek je drugačen, prvo zloudaš aplikacijo, pol pa ponovno en kup podatkov itd. Traja,... No, pomagala nama je ena vodička, ki nama je ponudila dvo urno vodenje za 200€, eno urno za 100€, ampak za naju, res za naju, bi eno uro oddelala za 60€... Zavrnila sva vse mikavne ponudbe in šla sama naprej. Resnično vredno ogleda. Tudi vulkan je bil odličen, saj ne morem reči, da ni bil, če sem imel ob sebi geologinjo. Najboljši je bil, samo da imam pol mir. Pol pa lepo gasa naprej, smer. Sorrento, Positano, Amalfi, Salerno in do hotela. Zelo dobra cesta, ovinek na ovinek, dokaj ozko, gost promet, v večini vsi vozijo čez črto (tam kjer je). Kugla je šajnala na polno, pod 34°C ni padlo nikjer, bilo je le v plus. Utrujajoča zadeva. Za cca 180 km, 5 ur efektivne vožnje. Od vročine mi je v tank torbici zvilo bančno kartico. Kartica je valovita, kakšne oblike pa so moja jajca, še ugotavljam. Definitivno zakrknjena. S hotelom in lokacijo je bilo danes več sreče, imam občutek, da sva se rešila smetišča,... Verjamem, da ne za dolgo. Jutri je day off, pomeni kopanje in kopanje, pivo in kopanje, sončna krema faktor 30, pa kopanje in pivo. Sem že povedal, da se bom kopal?
Četrtek, 6. dan "Koronskega dopusta" Danes sem upošteval vsa vaša priporočila glede piva, kopanja, počitka itd. Vse lepo in prav, nihče ni napisal, da se je potrebno 2x namazati s kremo za sončenje (30), ker enkrat je zgleda premalo. Opeklo me je v času ene ure pod marelo. Moje luksuzno telo je lepo obarvano v rdečkaste odtenke. Upam, da ne bo peklo, ker bo jeba imeti na sebi vso potrebno moto opremo. Jutri sledi vsaj 4 ure efektivne vožnje. Po celodnevnem otipavanju lahko rečem, da so jajca po včerajšnjem dnevu v normalnem stanju. Zjutraj natankam hladnega bencina, slabo uro se bodo počutila prav spokojno. Kaj druga se danes ni zgodilo. Hrana, pijača, kopanje, spanje, oprala sva cunje, namazala verigi, jutri po zajtrku pa na pot. Na večernem sprehodu sem opazil eno tablo, sicer ne znam italijansko, pa vendar se mi zdi, da je najstarejša obrt prepovedana. Če kdo bolje razume od mene, naj v komentar napiše prevod.
Dan za relaksiranje.
Hm...
Po pranju spet lepo zloženo.
Petek, 7. dan "Koronskega dopusta" Petek je mimo, bilo je nekaj čez 400km vožnje, temperatura je nihala med 20 in 38°C, odvisno od nadmorske višine. Razgledi so bili fantastični, tudi na AC med pasovi lepo cvetijo oleandri, nekako me je spomin zanesel nazaj, v čas potovanja po Grčiji. Tudi smeti so v veliki meri izginile, ne moreš dati odlične ocene, vendar je boljše kot je bilo včeraj. Na celi trasi nisva plačala niti € cestnine, kar je bilo odlično. No, sva pa tankala po cca 1.65€/liter, to je bilo doslej najdražje gorivo v Italiji. Če lahko rečeš v Sloveniji, da greš kuri v glavo, sva se midva v Italiji premaknila po nartu škornja skoraj v palec, recimo do nohta, saj še nama manjka do konca 15min vožnje. Obtičala sva v kraju Scilla (Šila), kjer je prav lepo. Imajo promenado po kateri se ljudje sprehajajo, mesto živi. Lahko rečem, da res daje morski pridih, bolj takšnega kot smo vajeni iz Dalmacije. Slovenca nisva srečala, sva pa na AC prehitela kamion KP registracije. Na nek način je bil danes dokaj ležeren dan. Karmen je v restavraciji ulovila ribe, jaz sem šel na jago in ujel črnega prašiča (tako je pisalo), vse skupaj sva malo zalila in bila sva pripravljena za kopanje. Se malo pa bova znala tudi Italijansko haha. Prijava v hotel je vedno svojevrsten podvig, pa ne rečem, da je hudo, samo traja. Ne veš ali bi se smejal ali jokal. Tukaj vsak dan slišim novo različico svojega imena. Kar dodajajo mi črke v ime,... Pripopal bom še kako slikco iz mesta in to je to za danes.
Dobrodošlica.
Parking.
Zanimiv strop.
Sobota, 8. dan "Koronskega dopusta" Po kvalitetnem spancu, spodobnem zajtrku (tudi umetniški vtis šteje), sva se odpravila proti Siciliji. Do trajekta je vsega skupaj 20 min, vmes sva še tankala, saj je MT-07 že bil na rezervi. Pač, ima malo manj dometa kot fazerca. Na spletu je bilo bolj malo informacij o trajektu, pa vendar, pluje na pol ure, tako da ni nobene panike. Ob desetih sva že bila preko. Prebijanje skozi dokaj prometno mesto na severni del otoka, pol pa en del AC, en del lokalne ob obali. Pač, vsakega malo, da je bolj zanimivo. Cel čas ob obali znoriš, saj so omejitve v glavnem od 50 - 70 km/h. Omejitve so zmanjšane zaradi poškodb cestišča tudi na 30 km/h. Lažje je postaviti prometni znak, kot zakrpati cesto. Arhitektura na otoku je malo drugačna kot v preostali Italiji, mogoče se mi pa samo zdi, ne vem. Pač, drugače je. Kar se tiče smeti, na določenih območjih dokaj čisto, ponekod katastrofa. Današnji cilj je bil Palermo, cilj je tudi dosežen. Strah me je bilo prometnega kaosa, saj je še vedno malo grenkega priokusa iz Neaplja. Na koncu sva tako gladko padla v mesto, da se nama je kar smejalo. Celi popoldan sva se sprehajala po mestu, kot čisto prava turista, pomeni, v roki zemljevid, telefon za fotkanje, tudi Google map prav pride. Nekako Palermo pušča na moji duši zelo pozitiven vtis, mesto je drugačno. Mesto je polno življenja, ljudi, dogaja se. Ulice so polne, lokali obratujejo, tržnica dela, skratka, mesto živi. Res živi, kar za Rim težko rečem, saj je v tem trenutku skoraj prazen. No, še to,... Ko sva prišla v hotel, sva dobila povezavo za spletno registracijo za covid 19. To imajo za vse "prišleke" na otok, da vedo, kdo je bil tu, kje je bil itd. Danes je nastalo kar nekaj fotografij, jih bom pripopal gor. Jutri pa naprej. Nekako sva na prelomnici, saj se najina pot počasi obrača nazaj proti domu. En teden časa še imava.
Čakava na trajekt.
Pa sva na Siciliji.
Po severu otoka.
Ulice Palerma.
Nedelja, 9. dan "Koronskega dopusta" Palermo, Palermo, res všečno mesto, pa vendar je potrebno naprej. Tukaj brez biznisa ne gre, zato je bilo prvo mesto Corleone, šefa je potrebno pozdraviti in odpreti kak nov posel. Takoj po startu iz Palerma sem razmišljal, kako bi poimenoval današnji dan,... Prva ideja:" Z dilatacijami do boljše prebave " V okolici Palerma je mali milijon viaduktov, na vsakih par metrov dilatacije, ki jih konkretno čutiš, saj niso najbolj v nivoju s cestiščem. Nekako podobno kot avstrijske betonske AC ali odsek na stari cesti LJ - KR. Italijani ti s svojimi zajtrki itak zjebejo prebavo, sam cuker. Jebemti croissant in kavo, kekse, prepečenec, mini krofe posipane s cukrom itd... Res mi ni jasno, kaj je narobe s pečenimi jajci, šunko, sirom, normalnim kruhom?!?! Ko bereš na bookingu ocene gostov, vsi pišejo, da je odličen zajtrk,... Malo morgen. Ti ljudje še niso bili v Sloveniji. Tukaj si z zajtrkom samo nabiješ cuker, to zdrži eno uro, pol pa hiranje na motorju. Saj to mi ne škodi, samo lačen sem zelo neugoden. Nimam rad, da se mi kdo špila z želodcem haha. Skratka, to tresenje spravi iz tebe vse. Z glavne ceste zavijeva na eno tako bolj stransko,... Kaj pa je ena urca vožnje do prvega postanka. Res nič kaj, ampak,... Cesta je bila katastrofalna. Vzdolžni jarki, prečni jarki, stopnice,... Jebo mater, sam sebe sprašujem, če mi je tega treba. Tu je prednost, da nimava komunikacije med seboj, ker se znam zelo glasno pogovarjati, Karmen bi ob tem trpela. Itak si kdaj pa kdaj rečem, evo, to si hotela, zdaj pa imava. Saj ni važno, če je kriva ali ne. Skratka, cesta zjebana do nezavesti, pokrajina prečudovita. Res, kar je naredila narava je zelo zelo lepo, kar je naredil človek, pa bi človek moral tudi malo popraviti, pa je za ku***. Ker sem tako iskreno preklinjal ta asfalt, me je Bog uslišal in mi ponudil makedam. Ustavim, gledam Google maps, Garmina,... Gledam Karmen,... Nasproti se pripelje avto domačinov, pomaham, vprašam, ali je še kaj asfalta, kako daleč je makedam? Vsi mi govorijo v italijanščini, jim kažem, da jih ne razumem,... Seveda, vsi ponovijo v italijanščini, ker v drugo bi jih pa že moral razumeti Ku***, nič nisem razumel, tako kot oni mojega vprašanja ne. Gledali so najina motorja, zmajevali z glavami, vse kar sva razumela je bilo da naj peljeva počasi. Do zdaj sva vozila 40km/h, zdaj pa se bolj počasi, juhu Pa saj je samo 15 km, kaj pa je to, saj ni več k 30 °C, ventilator od motorja pa lepo dodatno "prži jaja" Sem že razmišljal, da bi jih začel mazati z olivnim oljem. Glede na to, da se nismo nič razumeli, je bilo makedama hitro konec, vmes se je še par krat pojavil, pa nič ne de, počasna vožnja. V Corleone prideva kot mala zmagovalca, poiščeva šefa, spijeva Coca colo, ogled mesta iz motorja in naprej. Ves čas vožnje naju je spremljala prelepa narava. Za to je bilo vredno tudi malo trpeti oz. motorja trpita, saj nista adventure verzija. Po kar dolgi vožnji sva prispela na cilj, se razkomotila v sobi in gas na plažo. Danes je to bila posebna plaža, Scala dei Turchi, ki je Karmen včeraj našla na spletu. Itak, se bova sprehodila, zakaj bi se peljala, res brez veze,... Ta plaža bi naj bila podobna Pamukkalam, ki sva jih lani obiskala. Hodiva v vročini, saj ni daleč, malo več kot pol ure. Itak sem bil tečen, mimo mene vozijo skuterji, midva pa tolčeva peš. Vmes po poti Karmen razglablja, da ni nobene dobre babe na plaži,.. oz da ni kaj za pogledat. Fack, a naj se vjučim v debato in povem, da sem že kako dobro videl, naj sem raje tiho? Itak je bilo ene par takih s "slabim vžigom", pa bi jih bilo potrebno potisniti. Luna se polni, nikoli ne veš, kak bo odziv haha. To je kot minsko polje, nikoli ne veš kdaj in kje bo počilo. Prideva na plažo, ko vidiva ta polom, takrat sem verjetno preklel vse od začetka štetja. Cigani so naredili zelo dobre fotke, tam pa nič od nič, katastrofa. Fajn, lepo počasi cepaš nazaj po peščeni obali v smeri sobe in plaže ob sobi. Saj ne rečem, res paše 5 km sprehoda po vožnji, itak se zasediš haha. No, pol sva se vrgla v ledeno mrzlo vodo, nikogar ni bilo notri, visele so rdeče zastave, valovi so bili dokaj visoki, nekako si je potrebno ohladiti dušo. Pol še pivo in sladoled, pa je bil moj telešček nekako potešen. No, saj tega nisem počel sam, da se razume. Načrt za jutri je narejen, smer JV, 300 km. Komaj čakam nekaj sladkega za zajtrk,... Bljak, ne morem več. Saj grdo zgleda, ko si na zajtrk prineseš črn kruh, salamo, sir,...se pa naješ.
Parking pod sobo.
Tako je na sliki.
Tako pa v resnici.
Ponedeljek, 10. dan "Koronskega dopusta" Če bi vedel, da moram javno tarnati nad zajtrki, bi to storil že prej. Zgleda je tudi Bog prebral moje pisanje, kajti za zajtrk sva dobila tudi dva sendviča, sicer bolj mala, ampak,... Ima Boga, vam povem. Lastnica stanovanja je potožila, da ni turistov, saj jih res ni. Ko vzameva kako privat nastanitev, sva v večini edina gosta. V hotelu so po moje zasedeni do 10%. Danes sva se podala v Modico (Modika), ker je na slikah lepo staro mesto, nato naprej v Catanio. Prejahala sva malo manj kot 300km, tudi zeblo naju ni. Modica, lepo mestece, vredno ogleda, tudi kako noč bi bilo za preživeti v njenem objemu. Catania, moram reči da me je podobno navdušila kot Palermo. Lepo, urejeno, živahno mesto. Stanovanje sva najela v čistem centru mesta, nekaj podobnega kot bi to naredil v Ljubljani na Prešernovem trgu. Parkirišče znotraj stavbe, popolna zmaga. Soba,... Velika, visoka, zanimiva, bodo slike več povedale. Skratka, navdušena. Mesto,... Lastnik nama je na zemljevidu pokazal kod hoditi in kod ne,... Pač, baje je nevarno. A je res? Malo sva "zašla" v tisto območje, pa sva še vedno tu. Saj ne bi šla gledat, samo ker nekako ni znal ali pa ni hotel povedati, kaj je tam nevarno. Če bo kdo tukaj potoval, Catania mora biti del načrta, mogoče tudi to stanovanje v centru. Po ulicah se sprehajajo lepa dekleta, zopet je bila debata o tem. Saj jih ne bi opazil, ko pa me sili da gledam, pol pa moram. Včasih se počutim neugodno zaradi tega, trpim hahahah. Hrana, pivo itd, vse štima, tudi prebava, saj cesta poskrbi za to. Jutri zapuščava Sicilijo, Malta ni daleč. Saj ne, hecam se. Greva nazaj na celino. Ne vem še točno kam, ker še nisva izdelala plana.
Modica
Soba
Catania
Parking
Torek, 11. dan "Koronskega dopusta" Catania, jutranja zmeda po dobrem zajtrku. Naročila sva paninije in jih tudi dobila. Posloviva se, oddava ključe, startava,... Stojiva pri semaforju, nekaj mi ne da miru, odprem tank torbo, pogledam notri, telefona ni. Fack, telefon sem pozabil. Sonce je že lepo pripekalo, obrneva in gas nazaj. Prispeva na lokacijo, tečem po stopnicah gor, zaklenjeno. Jao, kje naj zdaj najdem človeka? In vsi kontakti z njim so v mojem telefonu,... Hude misli v tistem trenutku. Odprem še enkrat tank torbo in zagledam telefon v zgornjem predalu. Aleluja,... Srečen, da imam telefon, z malo slabe vesti povem Karmen, da imam telefon. Pogleda me, ne spomnim se, kaj je rekla, živ sem. Ok, pa dajmo, jovo na novo prebijanje iz mesta. Vroče k prasica, saj ne vem ali je bilo od sonca ali pa me je ona pregrevala s kako posebno energijo, zaradi telefona. Danes sva zapustila Sicilijo, vendar brez ogleda Botanično-geološkega parka ni šlo. Itak, če je geologinja. Do tega je prišlo nekako tako,... K: Greva na Etno? M: Pa ne bi glih, saj sva bila na vulkanu prejšnji teden (Vesuvio). K: OK, saj na Etni sem že bila. M: ok, super. Sam pri sebi sem mislil, da sem rešen vsega, pa vendar, nikoli ni tako. Googla, klika, gleda, najde ta Botanično - geološki park. K: Ta Park je blizu najine poti, to bi šla pogledat. M: Koliko iz poti? K: Dobrih 10km, ne bo nama vzelo veliko časa, malo se bova sprehodila po parku, max 2 uri od parkiranja do ponovnega štarta. M: OK, samo ne predolgo, pot je dolga. Sam pri sebi razmišljam, kaj mi je treba skakat po botaničnem parku sredi najhujše vročine. Itak, nisem bil srečen. Ker pa je vmes geologija, pa tudi Etno sem odklonil, sem malo popustil. To je ono, ko oba malo popustiva, se prilagodiva, greva pa vseeno tja k mi ni hahah. Na koncu koncev, všečen park, naj slike povedo svoje,... Po ogledu se napotiva v smeri Messine na trajekt. Na Garmina kliknem Messina porto,... Itak ni bila prava lokacija, bistveno preblizu, ampak... Je bilo pa nekaj zelo strmih serpentin. Ja, v parih urah sem 2x zajebal, prvo telefon, pol navigacija. Še sreča, da je dolgo dan, da bo še kaka možnost. Sam pri sebi sem tuhtal, če bi vzel kako proti bolečinsko tableto za preventivo, če me slučajno Karmen prišvasa. Verjetno se je spomnila, da jih nimava s seboj in mi je prizanesla. Trajekt sva pol našla brez težav, plovba je bila ok, pol pa gas na današnjo končno lokacijo. Pot sva začela pri 28°C, vmes je narasla tam do 34°C. Še dobro, da voziva v polni opremi, da vročina ne more do naju hahah. En kamionar se je na AC odločil, da bo sprobal moje reflekse, potegnil je na polno pred mene,... Malo sem mu omenjal mamo, fotra, pa del žlahte,... Sem moral kar fajn pribremzat, Karmen je rekla, da je od zadaj izgledalo grozno, meni se ni zdelo tako hudo grozno, saj je bilo vse pod kontrolo. Zadnjih 100 km poti je fajn pihalo, glede na veliko število viaduktov sva lepo poplesavala v vetru. Cca ob 18.00 sva prispela na lokacijo, parkirala, slekla in skok v vodo. To je pasalo k šamar budali. Voda prijetno topla, plaža prazna, v vodi nikogar,... Božansko. Tuš, večerja, pivo,... Plan za jutri,... To je to, dneva je konec.
Pa greva v geološko-botanični vrt.
Sreda, 12. dan "Koronskega dopusta" Danes po zajtrku sva se šla kopat, plaža je bila super, voda tudi, do desetih ni tam žive duše na plaži, je baje prehladno. Nama je bilo glih prav. Pol hiter tuš, pakiranje in cca 130km poti. Lepa cesta, oleandri so mejili vozna pasova, beli, rdeči, mix. Bolj zateguješ gas, lepša je mavrica haha. Čist lepo sva se peljala, da ne bo kdo mislil, da divjava, tam do 120km/h. Danes je prvi dan, da nisva po poti zašvicala, res je bilo prijetnih 28°C. Malo je pihljalo, sonček, fantazija. Pot naju je vodila v Alberobello. Kljub nenačrtovanemu dopustu v Italiji, je ta kraj bil načrtovan par dni prej, ko sem jaz za to izvedel. Pač, tako je. Bilo je tudi določeno, da se tukaj prespi,... Itd. Ok, pa naj bo. Kaj se čem prepirati, korono sva preživela skupaj, zdaj sva skupaj, kmalu nas bodo zopet zaprli na občine, potrebno je vzdrževati normalen odnos, nikoli ne veš, kaj te čaka par dni naprej. To mestece je najbolj čisti kraj, kar sva jih videla v Italiji, nikjer nobene smeti. Resnično presenečen. Po mestu se potika kar nekaj ljudi, pač Trullije je potrebno videti. Tudi najin, kjer prenočujeva je lep, sicer prilagojen turistom, pa vendar, ima nekaj karakterja pravega Trullija. Kaj naj še povem, jedla sva najbolj zanič hrano doslej, plačala pa konkretno. To je današnji edini minus, sicer pa, sama sva si izbrala to gostilno. Če dobim kak lep in dober krožnik, ga z veseljem poslikam, tega nisem, saj je bilo servirano na papirnat piknik krožnik in PVC pribor, res ni kaj za slikati. Ko dobiš račun, pa ti je žal da nisi slikal. So stvari, ki jih je treba pozabiti. Sprehod med Trulliji odtehta, dnevni in večerni. Sicer se je tukaj na jugu tako shladilo, da sem moral obleči dolge hlače. Če bo jutri tako, sva zmagala na poti, saj imava pred seboj kar nekaj km. Dopust se bliža koncu, do doma imava dobrih 1000 km, kar bova obdelala v dveh etapah. https://it.m.wikipedia.org/wiki/Trullo (pa Google translate, pa bo)
Palermo - Catania - Arbelobello
Četrtek, 13. dan "Koronskega dopusta" Danes je bil dan za tranzit. Zopet sva v Riminiju. 7 ur poti z dvema postankoma, nekaj čez 600 km. Nič kaj posebnega. Popoldansko kopanje je pasalo v nulo, večerja in sprehod v stari center. Tam sva naletela na božanski sladoled, jutri greva še enkrat. Imajo 30 okusov, danes sem probal samo 4, Karmen pa 2. Lep center, urejen, všečen. Jutri bo dan brez motorja, kopanje, lenarjenje, nato še v soboto cca 550km, pa sva doma. No, še en štos,... Veste ko ti v nastanitvah in hotelih nastavijo brisače, žajfice in podobna sranja,... V Cataniji so dodali še glavnik. Itak sem se čudil,... No, ta glavnik sem našel v svoji toaletni torbi,... Kar znašel se je notri haha. Jaz pa glavnik,... Če se že češem je to s klingo, zgladim pa se z glizti gobico. Glavnik, mislim ej,.. Zelo grob poseg v moje navidezno lasišče.
Petek, 14. dan "Koronskega dopusta" Dan za lenarjenje, kopanje, kulinariko in podobne zadeve Prvo kot prvo, dobila sva najboljši zajtrk odkar sva na poti. Jajčka, šunka, sir, salame, sadje, jogurti, napitki, itd itd itd. Res sexi pogled na ponudbo. Če tega ne bi človek izkoristil, bi bil nor. Po zajtrku sva si privoščila kopanje, plaža prazna, v vodi nikogar. Prvo pogledaš, če je kje morski pes, ni ga bilo. No, pa greva v vodo. Mirna, topla voda, kaj češ boljšega,... No, kar dolgo sva vztrajala,... Pol so prišli tudi prvi domačini. Zgleda čakajo, da sonce res pripeka, cenijo praženje na plaži v mešanici lastnega soka in različnih krem za sončenje. Midva sva se tega izognila, vzela hotelske bicikle in gasa v mesto. Ta gasa je bolj tak, en bicikil je bil konkretno zjeban. Itak ga pobaše Karmen, čez nekaj časa ugotovi, da nekaj ni ok, pogledava... Fack, cel pedal z nosilcem bo odpadel, vijak je bil čisto odvit. Privijem s prsti kolikor sem lahko, gedore nisem imel. No, na vsakih 500 m sem zadevo malo privil. Nekako je šlo. Itak, sonce je visoko, temperatura narašča, s tem pa tudi lakota. Ajde, greva probat Piadine. To gledava vsepovsod, samo jedla še nisva. Naročiva, bilo je dobro, sicer bi lahko bilo količinsko več, vendar zelo dobra osnova za ruknit pir. Itak sva bila namenjena na sladoled, od 30 okusov sem včeraj probal samo 4, to cifro je potrebno popraviti. Po današnji degustacijo je rezultat sledeč, jaz 8/30, Karmen 5/30 Eni smo pač bolj izkušeni, kaj naj druga rečem haha. Sicer sem en okus imel isti kot včeraj, res je bil nekaj posebnega. Nazaj grede vidim servis za bicikle, itak takoj na dvorišče, omenjaš gedore, rolcange,... Pride tip z gedoro, zategne, rečem "Grazie" in gasa. Poznam se eno besedo, to je "bagare", v tistem trenutku se mi je zdela neprimerna haha. Po 1km je moj facking pedal začel zopet "šepati", zopet sem privijal s prsti, da ni vse razpadlo. Saj če bi odpadla oba pedala, bi se peljal kot s poganjalčkom, zdaj pa sem lahko v dani situaciji iz tega bicikla naredil le skiro, šlo pa je. Našla sva tudi en res dober bankomat. Po navadi te ti bankomati jebejo z italijanščino, pol spremeniš jezik, čakaš, traja,... Ta kišta je bila drugačna. Vstavim kartico, pripravljen na vse možne varjante,... Glej ga zlomka, on v štartu začne z menoj komunicirati v slovenščini. Ne moreš da verjameš haha. Karmen je bila tako navdušena, da je predlagala naj naredim še en dvig, ker tega ne doživiš vsak dan. Ja pa ja, nema ništa. Ne vem zakaj ni probala s svojo kartico, tako bi vedela, da isto dela na kartico od Nove KBM haha. Oddava bicikle, pol sva namazala verige na motorjih, da bova zjutraj pripravljena. Nameravava štartati takoj po zajtrku, ker vremenska napoved ni glih obetavna. Sicer naju dež ne moti, nevihte pa bi znale biti neugodne. Predvidevam, da če naju bo pralo, bo to v Sloveniji. Motorja sta potrebna odmakanja, upam, da mi bo to dano narediti na drug način. Pol itak kopanje, večerja, pivo, pakiranje za pot,... Jutri potolčeva teh 500km, pa sva doma. Sosed, daj pivo hladit. Ob 14.00 -15. 00 sva doma.
Najina vozila.
Piadine
mmm okusi...mmmm
Zanimive etikete flašk.
Veliko različne izbire.
Sobota, 15. dan "Koronskega dopusta" Vsega lepega je enkrat konec, tako tudi letošnjega potepanja po Italiji. Danes sva hitela domov, saj vremenska napoved ni bila najbolj ugodna. Relacijo Rimini - Ljubljana (500 km) sva prevozila v nekaj manj kot 5 urah, stala sva samo 2x za tankanje. Opralo naju ni, tudi ves čas dopusta ne. Sonček je bil na najini strani. Vsega skupaj sva prevozila dobrih 4200 km. Yamahi sta vestno služili, nobenih težav, tudi v prometu ni bilo nekih situacij, ki bi nama stregle po življenju. Približna pot je na spodnji fotografiji, še zdaleč ni točna, za pogledat od daleč pa čisto OK. Vsak dan sem napisal kar veliko, verjetno je marsikdo uporabil funkcijo "Ne prikazuj stanja Mitja za 30 dni" haha. No, če ta funkcija ne bi bila potrebna, je ne bi bilo na razpolago. Mogoče še vseeno nekaj nisem omenil. Zdaj, ko smo več ali manj preplavljeni s Korona tematikami, sva bila nekako v minulem žarišču Korone, vsaj tako so mediji to predstavljali. Pogovarjala sva se z domačini, pa nekako nihče ni poznal koga, ki bi zbolel. Res je, maske, razkužila in vsi postopki se upoštevajo, o tem ni pardona. Druga zadeva, ki se me je nekako dotaknila, je stisk roke. Tega smo bili vsi vajeni, to je del bontona, kulture,... Zdaj je malo drugače, ... Pa vendar, ko človeku ponudiš roko, te pogleda malo s strahom, ob stisku dlani te preplavijo emocije. Oči žarijo, gre za en poseben občutek, težko ga opišem. Nikjer na poti nisva imela občutka, da sva nezaželena, vsi so bili prijazni, ustrežljivi. V prenekaterih nastanitvah sva bila edina gosta, turizem je na dnu, mesta in plaže samevajo. Domačini si želijo turizma, vendar ga ni. Želim reči le to, smo ljudje, ostanimo ljudje. Vsak bo na svoj način dojel moje pisanje. Robert in Natalija, še enkrat hvala za ves support, vodenje po Rimu, roštilj, ... HVALA. PS: Nekateri ste napisali, da ne bo čtiva za jutranje branje, ... Leto bo hitro naokoli in zopet bo novo čtivo. Drugače pa, zberite tam cca 2000€, pa greva na pot in bom pisal hahahahahah. Tako, Italija 2020 - kljukica.
Sample Text
4200 km15 dni