AVSTRIJA - ČEŠKA - POLJSKA - LITVA - LATVIJA - ESTONIJA
"Sever 2021", 1. dan Letos je bilo kar nekaj razmišljanja na temo, kam na dopust. V igri je bila Albanija, Sardinija in "Sever". Danes sva vozila 600 km na sever. Iz Ljubljane čez Ljubelj, pa naprej do Prage. Nameravala sva se ustaviti v Češkem Krumlovu, pa je Mitja malo zaj**** . Če se kdo spomni, sem se v preteklih letih boril z Garminom. No, zdaj sem si pa pred kratkim omislil Tomtom navigacijo za motor. Prav lepo dela, samo jo moraš znati uporabljati. V bistvu sem se premalo seznanil z njeno logiko delovanja pred samim potovanjem. Sinhronizacija navigacije in telefona mi je prinesla nekaj težav. Namesto v Češki Krumlov, direkt v hotel v Pragi. Ja, kar nekaj razlike. Da ne bo kdo mislil, da sva prišla do Prage preden sva ugotovila, da nekaj ni ok. Praga,... Hotel v nulo, hrana dobra, motorja znotraj ograje. V center mesta sva šla peš, na koncu prehodila cca 12 km. Fajn rekreacija po relativno dolgi vožnji. Samo mesto me je očaralo, mesto živi, v mestu je življenje, dogajanje. Ja, vsi smo v eni EU, razlike med državami in ukrepi pa zelo velike. Tu in tam ima kdo masko na obrazu, nekaj odstotkov več jo ima na komolcu. Degustirala sva Čehom domače pivo, pojedla sva nekaj iz njihove tradicionalne kuhinje. Oboje je odlično teknilo. Sama pot je potekala brez težav, edino na SLO - AUT meji so naju vprašali, kam greva, to je bilo to. Na češki meji, še dobro da je tabla "Republika Češka", če ne, ne bi vedela, kdaj sva prestopila mejo. Vam povem EU še obstaja.
Najina soba. Lestev do postelje.
Od višine se zvrti.
Lepa okolica hotela.
Parking.
Pa sva šla naokrog.
"Sever 2021", 2. dan Po včerajšnji vožnji, hrani, pivu in konkretnem sprehodu po mestu, sva spala kot ubita. Budilka ob 7.00 je bila mučenje. Kaj češ, treba je iz postelje, pot bo dolga. Pred zajtrkom vse spakirava in odneseva do motorjev. Ko prideva do motorjev, šok. Prvo pogledaš motor, pol pogledaš na drevo, po glavi pa švigajo misli, le kakšen ptič je to bil, da je dobesedno posral cel motor?!?!? Po eni strani sem bil zelo jezen, po drugi pa srečen, saj je posral samo motor od Karmen, moj je bil popolnoma ok, čeprav je bil 1m vstran. Torej, pred zajtrkom pranje motorja, ker drugače ni šlo. Pozumaj sliko, pa ti bo vse jasno OK, prvo pranje, nato zajtrk. Po zajtrku sva izmenjala par besed z motoristoma iz Nemčije, ki sta prišla v Prago samo za vikend. No, pa sva štartala v celodnevno vožnjo. Cilj Gdansk. Občutek na motorju je bil odličen, boljši kot včeraj, klasika mojih potovanj. Prvi dan je vedno bolj tak tak, preden moj um dojame, da je dopust. Včeraj sem se ukvarjal z različnimi mislimi, med drugim tudi, da s Suzukijem še nisem bil tako daleč itd. Nekaj krat sem se spomnil na mojo ex Yamaho itd. Pač, gre za zaupanje. Moram priznati, da si tudi Suzuki pridobiva na zaupanju in to zelo hitro. Pot je bila dolga, skoraj 750 km. Kar nekaj sva prevozila po lokalnih cestah, občudovala ogromna žitna polja, ki te spremljajo tekom vožnje. Tudi Čehi jih imajo veliko. Prehod meje, podobno kot včeraj, če ne bi bilo table, ne bi vedela, da sva prestopila mejo. Nobene mejne infrastrukture, nikogar nikjer. Skratka, EU še deluje. Žalost, da moraš daleč od doma, da to doživiš. Na poti sva bila od 9.00 do 19.15. Hitro pod tuš in v mesto. Itak ne moreš biti v hotelski sobi. Mesto očara, dobesedno. Težko je opisati, to lepoto mesta morate doživeti. Aja, pa še to. Dopust se je res začel, Karmen se zopet krega z navigacijo. Lani in predlani z Garminom, letos s Tomtomom. Hitro po Pragi dohitiva Nemca, s katerima sva govorila pred hotelom. Glej ga zlomka, dvom o pravilnem delovanju navigacije je bil tu. Nekaj maha vzadaj, nisem vedel, kaj je, pa zapeljem na odstavni pas. No, pol pa pove, da Nemca gresta v Nemčijo in da midva ne bi šla čez Berlin v Gdansk itd. V tistem trenutku sem imel višje obrate kot suzuki pod mojo ritjo. Razčistiva o pravilnosti delovanja navigacije in nadaljujeva pot. Jutri ostaneva v Gdansku, day off.
Pozdrav jutru.
...
Da bo čeden.
Postanek na poti.
Parking pred hotelom.
Sprehod po krasnem mestu.
Dumplingsi mmmm
"Sever 2021", 3. dan Danes sva ostala kar v Gdansku, saj je ostalo še nekaj stvari za pogledati. Po res krasnem in obilnem zajtrku v hotelu, sva se odpravila raziskovat znamenitosti mesta. Prvo sva poiskala rojstno hišo Daniela Gabriela Fahrenheita, rojenega leta 1686. Nekateri ste zasledili enoto za temperaturo v kakšnih od mobilnih aplikacij, jaz sem se pa z °F ukvarjal v srednji šoli, v času ko sem začel leteti s Cessno. V letalih so enote za temperaturo v °F, v nekaterih tudi v °C. Nato sva se odpravila do mestne hiše in Bazilike Sv. Marije. V baziliki so nama dovolili zlesti na vrh stolpa za 3€/glavo. Super fajn, le da je do vrha 400 stopnic. Tudi dol je potrebno priti, po zelo ozkih zavitih stopnicah. Podobno kot fitnes, plačaš in se matraš. Baje je tako, v fitnes ne hodim, samo ugibam. Saj panorama je bila lepa, vredna treh € in dvigala haha. Nato še malo sprehoda po mestu, lepot je koliko hočeš. Težko je vse to opisati, to slikovito mesto si je potrebno ogledati. Res vredno ogleda. Danes sva se peljala tudi na obalo in to s tramvajem. Kaj češ lepšega, karta cca 1€ in te dostavi do plaže. Prvi stik z vodo (gleženj) je bil rahlo neprijeten, itak pričakuješ zelo mrzlo vodo. Valovi so bili kar visoki, zato je bilo nesmiselno počasi leziti v vodo. Plaža je peščena, zato se da lepo pospešiti. Prvi šok, ampak... Voda sploh ni bila tako hladna, prav prijetna je bila. Tudi otroci so se kopali, pol že ne more biti hudo. Ko me je zalil prvi val, sem ugotovil, da voda ni slana. No, je slana, vendar daleč od tega kot smo vajeni na nam bližnjih morjih. Baltsko morje ima slanost 8‰, Jadransko morje cca 38‰, fiziološka raztopina iz lekarne pa 9‰. Torej za nianso blažje od fiziološke raztopine iz lekarne. Tudi ko se posušiš, ni soli po telesu. Na Jadranu se na moji površini telesa nabere kar nekaj soli, tukaj ne bo nič za domov. Kar naju je presenetilo na plaži,... Nobenega lokala, nobene sence, nobene infrastrukture. Cca 300 m stran wc in trije lokali. Bila sva tudi v lokalni trgovini, kupila nekaj artiklov, na hitro preračunano, sva tukaj zapravila 10€, doma bi podobna vsebina bila cca 20€. Skratka, zdelo se nama je poceni. Verigi sta namazani, jutri pa naprej. Vreme je malo nestanovitno, upam da ne bova rabila "olagumijev", načrtovana pot je kar dolga. Gdansk je pustil s svojo izjemno arhitekturo zelo globok pečat. Res vreden ogleda. Česa podobnega še nisva videla. PS: Tudi ptič iz Gdanska je pustil pečat na mojem sedežu in kovčku.
Zelo bogat in raznolik zajtrk. Priporočava.
Dom Muzyka.
Fahrenheit
No pa začniva.
Po ozkem stopnišču.
Do razgleda.
"Sever 2021", 4. dan Danes se je dan začel zgodaj. Bolj severno kot sva, krajše so noči, ob 6.00 je bilo sonce že zelo visoko. Budilka je bila nastavljena za ob 6.30, kajti ob 7.00 sva bila prijavljena na zajtrk. Zjutraj sva hitro pospravila stvari, jih odnesla do motorjev. Motorja sta bila mokra, zgleda je ponoči nekaj škropilo. Pa nič ne de, to se hitro očisti, važno da ga spredaj malo obrišeš, če ne dobiš kapljice nase, ko dodaš malo več gasa. Točke podobno, kot če bi scal proti vetru. Zajtrk, kaj naj rečem, božanski. Ko potujeva, nekako jeva vsako jutro zajtrk v novem hotelu. Ta prekaša do zdaj vse zajtrke, mogoče se temu približa en iz Turčije leta 2019. Zajtrk je pomemben obrok preden greš na pot, vsaj za naju. Saj nisva mogla, da ne bi malo poslikala, Karmen je to naredila na skrivaj. Ob osmih sva odrinila pri prijetnih 23°C. Pretiranega prometa ni bilo, prvih 200 km v smeri Litve je minilo v trenutku. Najbližja pot je čez Kaliningrad, vendar zdaj ne gre skozi zaradi Covid ukrepov. Drugače dobiš e-vizo. Ja nič, pa bo treba po daljši poti. Prepustila sva se navigaciji, da naju vodi po Poljskem podeželju, med njivami polnih žit, koruze, med jezeri, gozdovi,... Res krasna vožnja, hitrost med 90 in 100km/h, čisti užitek. Občasno sva naletela na tej cesti na kakšno kolono, ki sva jo ob priliki prehitela in zopet držala vsak svoj tempo. Temperatura je počasi naraščala. Bolj kot sva se približevala litvanski meji, bolj je bilo toplo. Ko sva prestopila mejo, je bilo 34°C, takšna temperatura je vztrajala do cilja. Mejo sva prevozila brez težav, saj razen table ni nikogar nikjer. Tudi tukaj EU deluje. Takoj ob meji gradijo AC, zato je šlo malo počasneje. Tudi v Litvi ogromna polja žita. Nama je to neprecenljiv pogled. Vročina je nakuhala svoje. Ko sva tankala, se je na hitro pooblačilo, zagrmelo in prišla je osvežitev. Počakala sva pol ure in je bilo vsega konec, tako da sva do Kaunasa prišla suha. No, ko sva prišla v sobo se je fajn vlilo. Tuš in malo počitka. Temu počitku se reče spanje. Pač, si rečeš, z ogledom mesta bo bolj bogo, nekako se sprijazniš, da iz te moke ne bo kruha. Ampak, glej ga zlomka, posijalo je sonce. No, pa sva šla ven, pogledat Kaunas. Lepo staro mestno jedro, v glavnem razkopano, faza obnove. Namenila sva se proti gradu, ta je blizu hotela. Grad je zelo lep, pač malo poseben, boste videli na slikah. Glede na pozno uro, se je tudi lakota stopnjevala. Želodca sta se obnašala, kot bi vedela, da sva z Litvo menjala tudi časovni pas. Rekla sva, pogledava grad, pol pa poiščeva nekaj za jest, saj lačen sem ful drugačen. Ne daleč od gradu naletiva na restavracijo, ki bi naj imela litvanske jedi. Spogledava se in že sva sedela za mizo. Izbor jedi je bil neverjeten. Odločiva se za glavno jed in sladico. Ko vidiš te slike na meniju, ne moreš da ne bi. Cene bolj dostopne kot doma. Ob hrani sem naročil lokalno pivo, ki se je zelo lepo podalo k jedi. Kaj sva jedla, najdeš med slikami. S polnimi trebuhi sva šla naprej raziskovat mesto. Ura je 22.00, zunaj je še svetlo. No, pa dajmo. Drugi del starega mestnega jedra je že renoviran. Kaunas bo naslednje leto Evropska prestolnica kulture, verjetno se zaradi tega še bolj trudijo z urejanjem mesta. V mestu je kar nekaj mogočnih stavb in kipov. Omeniti moram kip Jonasa Vileišisa, ki je bil župan Kaunasa med leti 1921 so 1931. Pod njegovim vodstvom se je mesto zelo razvilo, razširilo in moderniziralo. Med obema svetovnima vojnama je bil Kaunas tudi glavno mesto Litve. Še en citat iz najinega pogovora po mestu. Karmen: "Ej stari, glej kje sva! V Litvi! Kdo še te gre v Litvo, razen naju?! " Jaz: "Ja, midva sva glih toliko fuk**** " Drugače pa, kjerkoli sva v preteklosti bila, sva ziher srečala Slovence. Na tem dopustu nobenega. Ne vem zakaj ne? Meje so popolnoma odprte. Sva res izbrala tako čudno destinacijo? Tako, to je to za danes, jutri je nov dan.
Grad
Kaunas
"Sever 2021", 5. dan Danes sva se trudila zapustiti Kavnas čimprej, pa nama ga je promet malo zagodel. Pač, mesto je eno veliko gradbišče, komaj sva se prebila ven, oz. v smeri prvega cilja, to je bil Rumšiškes, muzej na prostem, ki prikazuje stare litvanske vasi in kmečke hiše. Muzej je zelo lepo urejen, v vsaki vasi je po ena gospa, ki poskuša opisati kaj je kaj in zakaj. Enim gre to bolje od rok, drugim slabše, reklo bi se da je prisotna jezikovna bariera. Muzej sva si ogledovala pri cca 30°C, vlažnost je zelo visoka, kar teklo je od naju. Na slikah je to zgledalo vse na kupu,... Ko sva hodila, nama je teklo od ******* Po muzeju sva se odpravila na Goro križev. Tudi to je ena od znamenitosti Litve. Tik pred ciljem naju je Bog malo poškropil, pa glih sem se posušil od švica. Karmen pravi, da je ta dežek kar pasal. Meni ni, pač različna dojemanja situacij. Ko sva zapuščala Goro križev, je lepo zabliskalo in tresnilo zelo blizu. Eni so se obračali, eni šli naprej. Midva sva se oblekla in štartala proti današnji nastanitvi. Cesta odlična, večinoma ravna, omejitev 90km/h, križišča 70km/h in en kup sekcijskih radarjev. Ovinkov ta cesta skoraj ne pozna. Glih sva bila sredi 10km sekcije, pa začne močno deževati. Kaj boš naredil? Bežal suvereno pred dežjem ali se držal omejitev. Vseeno sva malo pospešila, mokra sva bila kar fajn, zaustavljala se nisva, ker sva nekako upala, da bo čez par km sonce. Tako je tudi bilo. Če ti radarji res delujejo, bom dobil iz Litve modro kuverto. Verjetno kar oba. No, pa prideva do nastanitve, vse tako kot na slikah. Midva v upanju da imava rezerviran apartma, tako kot je pisalo, dobila pa sva navadno sobo, brez wc, brez klime itd. Cca 32°C je bilo v sobi, dokler je bilo svetlo, se ni shladila. Tudi "fačuzi" bi mogo biti itd, pa ga ni. Vsaj za naju ne. Tudi za en drug par, ki ga ima pred vrati, ga ni. Toliko sva bentila, da so nama dali ključ od glavne bajte, kjer mava dostop do kuhinje, hladilnika itd. Skratka, na bookingu se oglašuje nekaj kar ni. Priznam, bil sem slabe volje, bemtil,... Karmen je bilo hudo, ker je to bila njena ideja... Ali jebi ga. Flašo rumenega muškata sva stresla, pač ne v "fačuziju" ampak na lepo pokošeni travici itd. Jutri pa gas naprej, verjetno bova dokaj rano štartala, saj je pol kar vroče, pa še visoka vlažnost. Hočeš - nočeš, zjebe te.
Etnološki muzej
Gora križev.
Idilična lokacija, kjer sva prenočila.
"SEVER 2021", 6. dan Dobro jutro. Snoči sem med pisanjem zaspal itd, pa je vse izginilo. Kolikor se spomnim, je bila že končana. No, pa dajmo še enkrat, vaja dela mojstra. Včeraj sva se premaknila v Rigo. Nisva šla glih po najkrajši poti. Google pravi da je pod 500 km, midva sva namerila malo čez 500 km lokalnih cest, ker levo desno se pa treba voziti. Pot naju je zopet vodila med polji in čez gozdove. Ogromno ravnin. Mogoče je to komu dolgočasno in monotono. Pelješ med 90 in 100 km/h, si sam s seboj, razmišljaš o tem in onem, zajemaš podeželje z vsemi možnimi senzorji telesa. Prvih 250 km ne vem, če sva serečala/prehitela 50 avtov, prazna cesta. No, na tej cesti je bilo ogromno metuljev, toliko še jih nisem videl. Mejo med Litvo in Latvijo sva prestopila brez težav, saj razen table ni nikogar nikjer. Torej, tudi tukaj EU deluje, samo pri nas doma se zateguje. Imam občutek, da bo najtežje priti nazaj v domovino, da me bodo samo pri nas gledali kot zločinca, ki si je dovolil malo zapeljati naokoli in videti še kaj drugega. Prvi večji postanek s kosilom je bil v mestu Ventspils, kjer sva tudi imela kosilo. Lepo urejeno mesto, res lično. Priznam, bila sva zelo navdušena. Vprašam googla po hrani, Google odgovori, pa dajva. Malo levo, malo desno in po ozki ulici sva se prebila do restavracije, ki je bila polna. Počakala sva par minut, dobila mizo za dva in trebušna poezija se je začela. Hitro sva ugotovila, da nisva v neki "čunga lunga" gostilni. Govorim o pristopu osebja, ki je tukaj bilo vse ženskega spola. Sama lepa, temna dekleta. Pač, treba je preklopiti iz litvanskih svetlih odtenkov, na malo temnejše. Hrana je bila odlična, prvi mali pir v tej državi tudi, cena dostopna. Vroče je bilo za znoreti. Zjutraj sva začela vožnjo pri 25°C, čez dan pa je bilo tam do 35°C. Vročina ni tak problem, a v zraku je ogromno vlage. S polnimi trebuhi sva nadaljevala pot do rta Kolka, kjer se srečata Riški zaliv in Baltsko morje. Ogromne plaže, mivka, nekaj ljudi, topla voda in nobene infrastrukture na plaži. Skratka, ni tako kot pri nas. Pri nas bi bilo en kup kafičev, muzika itd. Kar je pozitivno, je zelo blizu borov gozd, kjer se da skriti pred soncem. Od Kolke do Rige naju je vodila naprej ob obali. Ob cesti občutno več vozil, ljudje se hodijo kopat. V Rigo sva prispela malo pred 19.00 po lokalnem času. Vselitev, tuš, malo relax in s tramvajem v center. Sprehod, spotoma pogledava še kakšno znamenitost in zasluženo pivo Tokrat sva imela veliko srečo, našla sva lokal, kjer so imeli degustacijo piva. Kaj češ boljšega, vzameš 6 vzorcev po 2.5dl, na koncu pa potrdiš najboljšega z 0.5 litra, da si res zapomniš okus. Zmagalo je pivo z okusom češnje. Vse te količine sva si delila, pa že ob tem je bilo smeha. Sledil je tramvaj, tuš, postelja, poizkus pisanja objave in nezavest. Ampak, danes je nov dan, motorja bosta na off. Vozila se bova le s tramvajem in raziskovala mesto. Tudi to bo nekaj km, peš.
Ravnina med gozdovi.
Kolka - rt na severu Latvije.
Greva na eno pijačko v tej gozdni idili.
Degustacija.
"SEVER 2021", 7.dan Malo se že sprašujeva ali je to res sever?! Sonce kuri na polno, temperature so čez 30°C. Danes sva raziskovala Rigo, za premike po mestu sva uporabljala tramvaj in avtobus. Žejo sva glasila z vodo in pivom. Obiskala sva dva muzeja. Prvo sva šla v Motormuzejs, nato se v muzej KGB. Slednji je bil celo zastonj, res pa je, da sem vsaj jaz pričakoval kaj več. V prvem je nekaj lepo ohranjenih avtomobilov, motorjev, koles itd. Gužve ni, tako da je bil ogled v miru. Obiskala sva tudi mestno tržnico, ki se je že počasi zapirala. Imajo 4 industrijske hangerje, ki so klimatizirani, kar je danes zelo pasalo. Mesto je danes bolj živo, pozna se, da je petek. Več je žive glasbe, več uličnih nastopov itd. Skratka, zanimivo. Šla sva obudit spomin na včerajšnji dan, spila še eno pivo z okusom češnje. Nekako se je počasi treba posloviti od mesta, saj jutri nadaljujeva pot. Imejte se "skrajnobajno", midva se pa javiva jutri zvečer.
Muzej
Tržnica
"SEVER 2021", 8. dan Danes sva se premaknila naprej do Talina. Lepih 300 km vožnje, cesta lepa, zopet gozdovi, nekaj polj itd. Promet vzdržen. Začela sva pri 24°C in pot končala pri 26°C. Res milina. Števec nama kaže od doma do tukaj malo čez 3000 km. To pomeni, da obračava nazaj proti domu. Ni druge, Karmen ima omejen dopust na dva delovna tedna, zato vsako leto tiščiva vse km in oglede v teh 14 dni. Meja je padla tako kot vse do zdaj, brez kontrol, žive duše nikjer. Na bencinski črpalki, kjer sva delala postanek, sva ugotovila, da tukaj mask ne nosijo niti na komolcu, kaj šele na obrazu Talin,... Že 10 km pred centrom spoznaš, da se premikaš v eno posebno mesto. Pa ne vem, kako bi to opisal, ampak že sam občutek je bil dober. Nekaj časa sva vozila po 5 pasovnici v smeri centra, res dober občutek. No, po 5 pasovnici sva vozila tudi v Istanbul, samo tam sva imela občutek, da te bo nekdo kar povozil, tukaj je veliko bolj umirjen promet. Ko sva se vselila v hotel itd, sva šla malo peš v mesto. Mesto je res lepo, preseneča arhitektura, ljudje, vzdušje itd. Moram povedati, da nobeden od naju ni ostal ravnodušen. Mislim, da je to mesto, v katerega se je še vredno vrniti. Če na hitro primerjam z Rigo, so tukaj občutki in vse kar sodi zraven veliko boljši. Na sprehodu ob obali sva ugotovila, da imajo danes "Talinško Barcolano". Ogromno folka, dogajanje, koncert itd. No, kaj takega že dolgo nisva doživela. Ne vem, bo treba iti pogledat, ko pade mrak. Zdaj je še popolnoma svetlo, pa je ura 22.10. Ker sva v novi prestolnici, sva si tudi tukaj morala privoščiti nekaj "njihovega" za pod zob. Izbor lokacije in hrane je bil pravšnji. Midva še greva malo ven. Jutri pa smer jug, čeprav naju hudičevo vleče na sever.
Parking pri hotelu.
Ulice Talina
Na ogled so bile notranjosti ladij.
Sladkarije z juga.
"SEVER 2021" - Sobotna priloga Za severno smer potovanja sva se odločila, ker je napoved kazala zame idealnih 25°C. To sva uživala nekje 2 dni, potem so temperature šle tudi čez 35°C. Ne vem, kako je na jugu, upam, da se ne cvrejo. Nesoglasja s Tomtomom občasno privrejo na dan, čeprav sem mislila, da si že bereva misli. Včasih moram nakazati time out, poklicati igralca s ceste, da določimo smer. Mitja je mediator in prevajalec njegovih odločitev in kar hitro rešimo situacije, saj na soncu stati v polni opremi, zelo vzpodbuja proizvodnjo soli pod jakno. Mitja pravi, da je Suzuki odličen in se dobro navajata drug na drugega. Jaz imam s tem navajanjem nekaj težav. Tista šipica spredaj, mu preusmeri vse kebre in tudi najmanjše mušice, da se nobena ne prime na njegovo čelado. Zdaj se Mitja niti ne spomni, da bi še mojo čelado očistil, ker s tem nima več težav. Tako, da je čiščenje čelad pristalo v moji zbirki nalog. Če bi za Litvo rekla, da je dežela štorkelj, so v Latviji po cesti poplesavali rumeni metuljčki. Sem se izogibala tem svilenim krpicam, kot Hugo oviram. Včasih se je kateri zalepil name kot rumena broška. Potem pa bang... Pa je priletel kamen direkt v vizir čelade. Še dobro, da sem ga imela zaprtega, ker drugače moj obraz več ne bi bil takšen kot ga poznate. Vizir je preživel. V Litvi naju je dobila prva nevihta, ki je prvič verjetno od kar vozim motor prav pasala. Ko je telo pregreto kot ponev, potem pa nanjo padejo prve kapljice olja in zacvrčijo, ksssss... Neprecenljivo. In če je prva nevihta pasala, potem naslednje tri niso bile tako zaželene. Sploh ne med sekcijskih radarjem. Prometa je bilo kar nekaj, nevihta se poleže in potem me en avto hoče prehitevati. Se mu umaknem na desno, da mu bo lažje, me prehiti, potem mu še Mitja nakaže, da naj gre naprej, a se je nekaj obotavljal. Ko ga imam čez glavo in se pripravljam na prehitevanje, odpre okno in mi maha z nekim plavim listkom..... Meni adrenalin nabije... fak...provida, policaj v civilu,... medtem ko iščem plac za varno ustavljanje....razmišljam o vseh prometnih grehih, ki sem jih zagrešila v Litvi. Ko pride tip do mene, me vpraša, če je pozivni znak na kufru moj. Ja, seveda je... in mi začne razlagati, koliko let je on že radioamater in da na račun tega hobija pozna slovenske radioamaterje. Ko skapiram, da res ni policaj, začnem dihat, krč pri srcu spusti in mu z navdušenjem začnem odgovarjati. V tistem se vrne tudi Mitja, saj me nenavadno dolgo ni za njim. Vedno čuva svojega Bayana. Seveda ima drugo verzijo v svoji glavi, saj je mislil, da sva kreširala. Potem kratka debata s prijetnim gospodom in njegovo ženo ter veselo naprej. V izogib soncu in vročini v Rigi sva se veliko posluževala javnega transporta, zato da sva premagovala mestne razdalje. Za tramvaj se karte dobijo kar na bencinski črpalki. Za bus pa sva jo kupila na postaji. Sva edini stranki v prostoru, le dve uslužbenki za pultom. Mlajša je štrkala po telefonu, druga je reševala papirologijo. Hočem povedati, po kaj sva prišla, pa mi ta mlada reče: "Number" pa pomigne na mašino, ki je za mano. Pogledam avtomat, gledam napisane besede, nikjer ne piše number, ni angleške zastavice, da bi spremenila jezik. Kaj piše ne razumem. Se malo s strahom obrnem in ji povem, da ne vem, kaj hoče od mene. Pa reče "First button", še dobro da je Mitja z mano, da opazuje. Kliknem first button in mašina skozla papir s številko 104. Se obrnem proti njej, očitno ji je računalnik nakazal, da ima stranko. Nekaj tipka in na displeju izpiše 104, kot v naši javni upravi. No, potem sem le lahko povedala, da želiva dve karti za bus. Želim vam lepo soboto, midva pa greva raziskovati naprej.
Rumeni cekinčki, ki poplesujejo sem ter tja.
"SEVER 2021", 9. dan Pozdravljeni, danes sva zapustila prelep Talin. Namenila sva se na otok Saaremaa, za katerega pravijo, če si v Estoniji, da ga moraš obiskati, pa sva ga. Izbrala sva nastanitev blizu obale, ker jaz bi se namakal. Sama pot je bila super, do trajekta sva prispela v dveh urah. Dejansko sva kar padla na trajekt, ker so ga že polnili. Hitro kupiva karti (6.4€/glavo in motor) in že plujemo. Pol ure je hitro minilo, ena ura po otoku in sva pri hotelu. Ajde, akcija, kopanje. Prispela sva do dokaj prazne plaže, samo nekaj ljudi je tam poležavalo. Hm, a je mrzla voda?! Kje pa, voda zelo topla, malo je sicer pihalo, kopalcev ni. Ni jih bilo dokler nisva prišla midva. Iščeva mesto, kje iti v vodo. Tam kjer ni nasutega peska, je polno nekih rastlin in dno se pogreza, kot bi stopil v mulj. Iskreno povedano, to mi ni všeč. Voda je motna, ne vidiš ničesar, za naju neprijeten občutek. Spraviva se notri na glavnem delu plaže, kjer je bilo nasuto kake 4m, pol pa ista zgodba. Malo sva zaplavala ven, ko prvič daš noge dol, plavaš na varno, na nasuti del. Tudi tukaj je slanost vode na nivoju fiziološke raztopine iz lekarne. Tam sva se kako uro premetavala po vodi kot nasedla kita, potem pa na sonček in v hotel pod tuš ter ogled bližnjega gradu, ki je na fotografijah na internetu izgledal veliko lepše, bolj kontrastno. Saj je lep, fotografije iz drona pa te še bolj pritegnejo. Ogledala sva si grad, razstavo itd, pol pa sta trebuha že nejevoljno godrnjala. Lakota. Najdeva eno gostilno, ki je imela privlačen jedilnik, okusi pa glih niso bili tako privlačni. Tudi debelina zrezka je bila,... Mah, mesa je bilo toliko, da so se imele drobtine kam prijeti. Ponujali so nama tudi sladico, vendar nisva tvegala. Sladoled sva si privoščila drugje, pa se en Spritz po imenu gostilne Kukuu. Odlična kombinacija. Ob hotelu so imeli čez vikend neko prireditev s krosarji. Zgleda so tekmovali. Popoldan so dvigovali veliko prahu in hrupa. Pač, je bilo luštno malo za pogledati, to pa je tudi to. Temperature so se spustile, trenutno 18°C. Za jutri je napovedanih 23°C. Karmen nama je sestavila jakne, saj sva imela zdaj čisto poletno konfiguracijo. Zebsti pa ne sme. Pa tak mimo grede, danes sem ji očistil čelado, je imela gor celo zbirko estonskega mrčesa. Za jutri naju čaka kar nekaj ur vožnje. Se beremo.
Kopanje
Motokros
Sprehod po otoku
"SEVER 2021", 10. dan Kaj napisati o današnjem dnevu, nič kaj dosti, tako bo najbolje. Kot vsako jutro zajtrk, pol pa ob devetih na motor. Jutro je bilo frišno, saj sva dan začela z 18°C. To je zdaj tisto pravo, ko je Karmen rekla, greva na sever, pa nama ne bo vroče. Res nama ni bilo. Mogoče komu nepredstavljivo, pa vendar, oba sva uporabljala gretje ročk krmila. Zelo dober dodatek na motorju. Z dinamično vožnjo sva se prebila do trajekta, danes je bilo kar veliko avtomobilov, kamionov z lesom itd. Današnji cilj je Litva, pomeni tranzitiranje čez Latvijo. Nič kaj takega, estonsko-latvijsko mejo sva prečkala s cca 60km/h, latvijsko-litvansko pa tudi nekako podobno. Stala nisva veliko, saj sva imela za prevoziti cca 540km po lokalnih in podobnih cestah, ker AC tukaj ni. V večini omejitev 90, pa 70. TomTom za zdaj dobro napoveduje radarje, eden je bil dodatno postavljen, tam pa so vsi nasproti vozeči blendali. Kosilo je bilo v Latviji, ena od obcestnih gostiln, lahko rečem, da sva dokaj dobro jedla, le z neko začimbo me z***** in mi draži želodec. Današnji hotel je balzam za dušo. Pred hotelom je na zidu ena čudna tabla, poglej slike, pa ti bo jasno. Po domače, parkirala sva na mesto za "drek pumpe" V hotelu pa notranji bazen, "fačuzi", savna itd. Sem videl, da imajo tudi fitnes, samo tja notri nisem tiščal nosu. Vse drugo pa sva izkoristila, nato še sprehod čez mesto. Tudi to mesto se celovito obnavlja. Všeč mi je, da se nekaj dela. V mestu sva šla mimo nepremičninske agencije, če koga zanima nepremičnina tukaj, cene za stanovanja (50-75m2) so od 35.000-50.000€. Zanimiva primerjava z domovino. Danes sva videla tudi prve kombajne, začela se je žetev. Moja žitna polja kmalu več ne bodo takšna kot so bila. Počasi se bova poslovila tudi od brezovih gozdov. Ja, počasi, ne še jutri. Jutri nadaljujeva pot v Vilno čisto blizu, cca 140km.
Skulptura iz odsluženih lopat.
Drevo s ključi.
"SEVER 2021", 11. danTako, pa sva se le pripeljala do Vilne. Po dobrem zajtrku, nama je prijazna receptorka razkazala še podzemne skrivnosti hotela. Gre za odlično SPA ponudbo. Res si je vzela čas in še vabi nazaj. Mogoče pa še kdaj. Če pa se odloči kdo od vas, imam vizitko. Na poti do Vilne sva obiskala Geografsko središče Evrope. Zelo lepo urejen objekt, spomenik itd. Vam povem, lepo je biti tukaj. Temperature so prijazne, od 18°C do 25°C.Vilna, veliko mesto, kot se spodobi za prestolnico. Vpadnica polna novogradenj, promet malo nervozen, veliko pasov, potrebno je biti zelo pozoren na katerega se postaviš. Pa vendar, prispela sva v center do rezerviranega hotela. Tudi parkirno mesto za motorje imajo, ne favorizirajo nobene znamke. V mesto sva prispela ob 12.00, raziskovanje mesta do 21.00. Takoj ob hotelu je tržnica, tja je potrebno potisniti nos. Zgledno urejena zadeva, cene nižje kot pri nas. Pri eni branjevki sva kupila merico malin za 2€. Itak sva jih takoj pojedla, bile so odlične,... Kaj češ druga, kot še enkrat nazaj po novo merico. Priznam, moje luksuzno telo je malo utrujeno. Tudi Karmen neki jamra, da noga dobiva dodatne izrastke. Samo mesto je zelo lepo urejeno, ogromno lokalov, ogromno turistov, veliko letalskega prometa (primerjam z LJ). Obiskala sva nekaj znamenitosti, našla gostilno z litovskimi domačimi dobrotami. V grajskem stolpu je lep muzej. Posvečen je Baltski poti. Da ne razpredam na dolgo in široko, je tukaj link v slovenščini https://www.delo.si/.../sklenjene-roke-proti-zelezni-zavesi/ Priznam, stisne te pri duši, ko si poskušaš predstavljati to človeško verigo od Vilne preko Rige do Talina. Človeška veriga je bila dolga 670km. To pot sva tudi prevozila. Sodelovalo bi naj cca 2 MIO ljudi Litve, Latvije in Estonije. Podatki o številu ljudi so različni v različnih virih. Skratka, na linku piše več o tem. Sam gledam na to kot nepojmljivo složnost treh narodov, voljo, energijo. Svoboda ni samoumevna, ne pozabite tega.Vilno je vredno obiskati. Če ne z motorjem ali avtom, pa z letalom. Mesto očara na svoj način. Trenutno očara tudi z življenjem, česar v domovini trenutno ni, oz. je zelo okrnjeno. Takoj ko prideva domov, grem na sprehod po Ljubljani, pa bova imela najboljšo predstavo. Zdaj sva praktično vsak dan v drugem mestu in državi.
Geografsko središče Evrope.
Pogled na Vilno.
Človeška veriga.
Sadje na tržnici v Vilni.
Meni
To dekle je igralo šah s šestimi fanti hkrati. Po moje je vse premagala.
"SEVER - NORDO 2021" - 12.dan - 12.tago Budilka zvoni ob 6.30. Ko jo v zombi stanju komaj najdem, jo klofnem in še eno kitico odremava. Danes nimava dosti kilometrov, zato si dremanje lahko privoščiva. Po zajtrku se posloviva od Vilne in preko sekcijskih radarjev potujeva proti Poljski. Cesta je speljana po lepem, valovitem borovem gozdu, samo čakaš, kje bo izza debla pomahal kakšen Tinky Binky. Ob cesti pa prodajajo sveže nabrane lisičke in borovnice. Mitja mi zadnje čase s prstom pokaže vsak radar posebej, vse super in prav, če bi vedela, koliko je omejitev, a ne. Mejo Litva-Poljska prevoziva hitreje kot prevozim Vodice na delovni dan, ko grem na delo. Imela sva klasične TLPP postanke (tankat, lulat, pit, pretegnit). Najin cilj je Bialystok, malo, prijetno mestece. Iskanje hotela poteka klasično, Tomtom naju pelje na lokacijo, midva se ustaviva in gledava, kje bi naj hotel bil. Ko ugotoviva, da sva se zapeljala kakšnih 100 m predaleč in da sva na enosmerni, se Mitja suvereno obrne in pelje proti hotelu, jaz nekaj mencam, nakar v ogledalu vidim, da mu je en avto zaprl pot in kdo je bil... seveda policaj... Super, kar zapeljem naprej po ulici... okrog riti v žep do hotela. Kaj je bilo s policaji, vam bo jutri Mitja opisal. Potem pa malo v center, pogledati kaj ponujajo. Center tlakovan in lepo urejen, ljudi je ogromno v kavarnah in na ulicah. Bialystok je rojstno mesto Ludwika Zamenhofa, to je idealist, ki je želel jezikovno zbližati narode in je zato izumil jezik Esperanto (1887). Namreč na tem območju so živeli Poljaki, Nemci, Rusi, Litvanci, Judje, Cigani,... in v otroštvu je mnogokrat bil priča nesoglasju, zatiranju, ignoranci samo zato, ker se ljudje niso razumeli med seboj. Zabičal si je, da bo kot odrasel rešil to težavo. Esperanto pomeni "upajoč", upal je na idealen svet brez sporov, kjer vsak govori svoj materni jezik in esperanto, tako bi se vsi razumeli med seboj. Sama sem se z esperantom srečala dobrih 10 let nazaj. Krasna ideja, zelo enostaven jezik, govori ga okoli 2 milijona ljudi po svetu in še raste. Z njim sem spoznala posebne ljudi, ki nosijo to iskro ideala v svojem srcu. V tem jeziku nastajo pesmi, literatura, strokovni priročniki, ljudje pojejo in rapajo in upajo na boljši, strpnejši jutri. Ponosna sem, da sem del tega. Karaj miaj esperantistoj - mi estas tre gxoja kaj fiera, dankema esti parto de cxi tiu ideo. Hodiaux estas en mia koro paco kaj honoreco. Mi ekkonis peceto de Zamenhofa mondo. Mi deziras al vi belan kaj pacan tagon de Esperanto, kiun ni festas 26an de julio. Več o mestu pa v slikah....
Ulice Bialystoka.
Muzej posvečen esperantu in Zamenhofu.
Spomenik posvečen žrtvam letalske nesreče leta 2010, ki je strmoglavilo pri poskusu pristanka na letališče Smolensk (Rus). V njej je bil predsednik države in njegova žena ter 95 predstavnikov poljske vlade.
"SEVER 2021", 13. dan Danes sva potrebovala dobri 2 uri do Varšave. Vmes je bil še en TLPP. Včerajšnja zgodba s policaji,... Pač, po enosmerni ulici sva iskala rezervirano nastanitev. Zapeljala sva se nekaj 10 metrov mimo. Jaz suvereno obrnem, vklopim vse 4 blinkerje in se po prazni ulici spuščam nazaj proti nastanitvi. Glej ga zlomka, ko v ulico zavije "kareta" in mi zapre pot. Jaz se delam, kot da ne vem, da sem v prekršku. Policist me krega čez okno, zvenelo je nekako takole:"Ne vidjél????!" Jaz pa njemu nazaj v angleščini, da iščem hišno številko 5. On svoje, jaz svoje. No, pol sem uradno le skapiral, da ne smem kontra in sem tudi z roko nakazal, da bom šel naokoli. Karmen je še bila obrnjena v pravo smer in odpeljala moj obljubljeni krog, jaz pa sem se spustil še par metrov do pravega naslova. Jebi ga, če si budalo, se ne rabiš dosti delat. Današnja pot v Varšavo ni bila nič posebnega, malo čez 200km. Temperatura sanjska, štartala pri 18, končala pri 26°C. Kaj naj rečem, ogromno mesto, to vidiš že po tem, ko prideš v mesto, pa imaš do cilja še 20km. Prebivalcev ima skoraj 1.8M. Petnajst minut počitka, pol pa v mesto. Danes sva se odločila, da bova uporabljala metro. Postaja je 500m stran od nastanitve, ugodno. No, pa dajmo, pot pod noge. Hitro sva bila na postaji, razvozlava nakup kart in gasa. Nikoli se nisem vozil z metrojem. Priznam, zadeva me je navdušila. Zelo hitro si na drugem koncu mesta. Vseeno sva tudi danes hodila peš kakih 7 ur. V povprečju v vsakem mestu nekje 5 do 7ur. Nekega počitka ni, oba sva že malo utrujena. Pred dnevi sem staknil tudi žulje, bolelo kot pra****. Zdaj sem že mimo s to bolečino. Pogledala sva stari del mesta, se odpeljala na drug konec, pa ni bilo nič posebnega. Pol pa potisnila nosove v novejši del centra, pogledala par mogočnih novogradenj. Stari del mesta je zelo razvejan, težko je v enem popoldnevu vse videti. Da se pa začutiti utrip življenja. Želela sva obiskati Kopernikov znanstveni center, vendar so bile za danes vse vstopnice prodane. Torej, ob 14.00 se vstopnic več ni dalo dobiti. Gužva nepopisna, obilo žalostnih obrazov, tudi najina. Obiskala sva muzej Marii Curie. Velika ženska, prva nobelova nagrajenka (2x na različnih področjih) ženskega spola, prva ženska profesorica na univerzi v Parizu, in kot prva ženska v Franciji je imela doktorski naziv. Za več podrobnosti pa Google. Danes sva jedla dobro, sladica odlična, pijačo pa degustirava lokalno. Kar se tiče Varšave, bi potrebovala več časa. Zelo zanimivo mesto, ogromno muzejev, bogata arhitektura. Vsega žal ne moremo imeti. Jutri naju čaka par 100km. Ne, ne greva direkt domov. Še en postanek, še eno mesto, še par km sprehoda.
Palača kulture in znanosti.
Morska deklica ob Visli.
Univerzitetna knjižnica.
Nogometni stadion.
Mestne hiše.
Ulica v Varšavi.
Ulična cvetličarna.
Novi del Varšave.
"SEVER 2021", 14. dan Pozdrav iz Brna. Nisva na MOTO GP dirki, čeprav imam 4 karte kupljene že iz časa pred COVID dogajanji. Nekaj smo se dogovarjali za vračilo denarja, dokončne rešitve še ni. Zato tudi do dirkališča nisva šla, da si ne sipam soli na rano. Iz Varšave sva štartala par minutk pred osmo v oblačno jutro. Tudi zajtrk sva pojedla. Prijazna receptorka nama je hotela povedati, da je kuhinja v zgornjem nadstropju. Namesto kitchen je rekla chicken. Malo smo se nasmejali, itak sva vedela, kaj hoče povedati. Temperatura 20°C, ugodno. Tu in tam sem imel občutek, da naju bo poškropilo, pa naju ni. Dobrih 500km tranzita do Brna, samo TLPP in gas. Ogromno del na cesti, tečna vožnja. Najdaljši sekcijski radar je bil v dolžini 30km z omejitvijo 70km/h. V Brno sva prispela ob cca 14.30. Vselitev, tuš in s tramvajem v mesto. V mestu teče pivo v potokih, ogromno turistov, mesto živi. Našla sva tudi dobro hrano, pivo pa ni vprašanje. Ne vem koliko nisva raziskovala mesta, v bistvu sprehod čez stari del itd. Malo se že pozna, vsak dan na motorju, vsak dan po vožnji še 10 do 15km peš itd. Vseeno sva se povzpela tudi na grad Špilberk, od koder je odličen razgled na mesto in okolico. Jutri je nov dan, probala bova, če tudi na avstrijsko - slovenski meji deluje EU prehod meja. Danes sva poljsko - češko mejo prečkala s hitrostjo 100km/h.
Dopust je mimo, obiskala sva 6 držav (Avstrija, Češka, Poljska, Litva, Latvija, Estonija) 5 prestolnic (Praga, Varšava, Vilna, Riga, Talin) in 4 večja mesta (Gdansk, Kaunas, Panevežys, Brno) in znamenitosti posameznih držav, ki sodijo zraven. Števec na motorju je pokazal vsega skupaj 5572km. Od 15 dni potovanja, sva 13 dni vozila, 2 dni vmes je bilo tudi počitka. Dnevne aktivnosti so bile nekje okoli 15 ur, vožnja in ogledi mest. Pa še je bilo premalo.Priporočam obisk teh držav. Mesta so prelepa, pokrajina sanjska, ljudje prijazni. Cene so nekje podobne našim, ponekod tudi nižje. Vedeti morate, da sva bila v glavnem po velikih mestih in so cene tudi malo višje, kot drugje. Gorivo sva plačevala v povprečju po 1,35€/liter, oba motorja nama porabita skupaj nekje 10l/100km, koliko denarja sva porabila za gorivo, pa preračunajte sam. Baltske države, poezija.