avgust 2024

Do Pirenejev

ITALIJA - FRANCIJA - ŠPANIJA

Vstop v Francijo

"Na zahod" 1. dan
Pozdravljeni, zopet bo nekaj dni branja. Za nekatere bo to malo popestritve, za nekatere dodatno obvestilo na FB, da sem nekaj napisal. Vzami ali pusti, kakor želiš. Tokrat sva se odpravila na zahod. Če bi bilo tukaj slabo vreme, kam bi šla? Logičen odgovor je "vzhod". Ne me spraševati, kakšna je načrtovana pot, ker je ni. V navigacijo je nametanih ogromno zanimivih točk, povezovala jih bova čisto po občutku in počutju. Do kod greva? Pojma nimava. Tokrat je res čisto na free, kaj bo, pa bo. Včeraj sva vse spakirala, robe kolikor hočeš, s seboj imava tudi komplet za kampiranje. Včeraj sem tudi zamenjal gume, v zadnjem trenutku. Nekaj sem se obotavljal glede tega, še sam ne vem čemu. Hvala Maya, da si jih potegnila iz zaloge, hvala Tetka Irh za hitro montažo. A ni fajn imeti blizu takih deklet? Zjutraj pojeva zajtrk in se sprašujeva, do kod danes? Ker ni bilo jasne ideje, sem rekel, greva do Nice. Pač, nekaj moraš vtipkat v navigacijo. Malo pred osmo sva se ležerno odpravila od doma. Prijetna temperatura, sonček, kaj češ boljšega. Temperatura je začela zelo hitro naraščati, ob vstopu v Italijo je bilo okoli 30°C, pol pa naju je pražilo med 35 in 37°C. Naredila sva dve malo daljši pavzi, se ohladila in nalila s tekočinami. Pač, Italija je bila danes tranzitna država, zato sva jo prevozila po AC. Ker nisva dobila vseh SMS o plačilu cestnine, ne vem točno, koliko je bilo po motorju. Ampak, tako čez prst, nekje 75€/motor. Na prvi večji pavzi sva naredila korekturo poti. Nica je izginila iz navigacije in kot cilj sva izbrala Montgenèvre, kraj takoj za italijansko - francosko mejo. Vozila sva po obrobju Milana, Torina, kar se je poznalo na prometu. Vročina in gost promet, naporno. Nekako vedno taktizitava, da delava pavzo pred večjimi mesti in greva "sveža" v ta boj. Lažje je in bolj varno. Ko sva se ločila od AC in se začela vzpenjati v Francoske Alpe, je začela padati tudi temperatura. Na cilju naju je pričakalo prijetnih 23°C, prelepi razgledi, lepo urejen kraj, ki pozimi nudi ogromno smučarije, zdaj pa tukaj igrajo golf, se sprehajajo, kolesarijo itd. Skratka, tukaj lahko počneš marsikaj. Prijazna lastnica hotela, na višini dobrih 1800 mnv, naju je nasmejala takoj ob prihodu in dobila sva posebno darilo. Ja, tako je rekla. To posebno darilo je balkon, ki ga rezervirana soba nima. Vsi trije (jaz, Karmen in moj vneti išiasni živec) smo zadovoljni s sobo. Slednji mi malo nagaja, ampak bo. TomTom pravi, da sva danes prejahala 730 km v 7:45h, povprečna hitrost malo pod 100km/h. Kake položnice ne bi smelo biti. Pa še to, Karmen se malo igra z ustvarjanjem filmčkov. Ga bom prilepil zraven. Jaz sem prelen za kaj takega. Toliko iz današnjega tranzicijskega dne.

Dan za prelaze

"Na zahod" 2. dan
Alpski hotel je nudil udobno posteljo, s skupno odejo. To tokrat začuda ni bila težava, ker sem se je zgleda v štartu odpovedal. Zajtrk zelo dober, stoli pa za moje stanje katastrofa, ker so se v sredini globoko pogrezali in to mi je povzročalo bolečine. Samo za informacijo, ko vozim motor, me ne boli nič. Vem, za marsikoga čudno, ampak tako je. Po zajtrku sva se spuščala po zelo lepi cesti in pot nadaljevala v smeri prelaza Col du Lautaret. Orgazmično lepa pokrajina, vozila sva po dolini, iz leve in desne so naju objemali visoki vrhovi, s katerih teče voda, saj je zgoraj še vedno sneg. Ko sva se začela vzpenjati, sva na cesti videla ogromno napisov "ROGLA" in "POGI". Z vrha so se ponujali krasni razgledi (2058m). Lahko bi se začela spuščati na drugo stran, ampak... Tukaj je še en odcep desno, še na višji prelaz z imenom Col du Galibier (2642m). Sonce, hribi, kar nekaj ljudi, noro lepo. Temperatura okoli 20°C. Glavni zračniki na jaknah so zaprti, ker med vožnjo, kar lepo hladi. Itak ne voziva hitro, ker gledava naokoli. Od tod je sledil spust v Saint Michel de Maurienne, kjer sva zavila na sever, saj sva si, že prej ogledala prelaz Col du Glandon. Vmes sva se ustavila v neki vasici, ker je žeja vedno hujša od domotožja. Prijazen lastnik je govoril izključno francosko, midva pa vse jezike, kar sva se jih spomnila, vse smo se dogovorili in razšli z velikim nasmeškom na licih. Še obstajajo prijazni ljudje, ki se ukvarjajo s popolnimi tujci. Trudil se je razložiti, kako do prelaza. Na koncu naju je vprašal, če bova vzela hladno vodo, kar sva z veseljem prikimala. Napolnil nama je plastenke, ki so kasneje še kako prav prišle. Cesta na Col du Glandon je bila dokaj ozka in lepa za vozit. Proti koncu se je res strmo vzpenjala, skratka strme in ozke serpetine. Človek bi rekel, da se namatraš in moliš boga, da koga ne srečaš v ovinku. To cesto bi odsvetoval začetnikom. Ko prideš na vrh je vse poplačano. Zopet bom napisal, da so nori razgledi, kako drugače težko rečem. No, pol pa sva se spustila proti Grenoble. Vmes sva naletela na eno umetno jezero, ljudje se kopajo, kampirajo, prav luštno. Ko sva prispela v dolino, naju je čakalo celih 35°C. Jebemomilomater, a zopet???? Zapeljala sva se v center Grenobla, sparkirala, se preobula in šla malo v mesto. Itak lačna, potrebno je bilo probati francoske slane palačinke z različnimi polnili. Moram reči, da sem se lepo najedelel, glih prav. Ko je preveč, težko zapnem jakno, tokrat je bilo vse ok. Tukaj sva se tudi odločila za kampiranje v hribih, ker je bolj hladno. Bil sem optimist in poskušal poklicati v kampe. Probal sem v dveh kampih. Na eni cifri se je oglasila avtomatska tajnica, če sem iskren, je nisem prav nič razumel. Na številki od drugega kampa, pa se je javil odzivnik operaterja, ki mi je povedal, da številka ne obstaja. No, pol pa se pelji, če ne veš ali kamp še sploh obstaja. Vseeno sva šla. Karmen je verjela, da bo vse ok. Na poti sva videla za cesto dva motorista, na hitro je zgledalo, da ima prazno zadnjo gumo. Malo višje sem obrnil in se vrnil k njima, saj imam s seboj komplet za krpanje gum. No, pa vidim, da ima odlomljen kos zadnje felne, pa polomljena ogledala itd. Padel je. Poškodovan ni bil, nekaj prask. Tu mu pa nisem mogel pomagati. Trenutno sva malo pod jurja, meka za dušo in telo. Danes popoldan sem se odločil za en pir namesto tablete. Je pobožalo dušo, ni kaj reči. Karmen je zopet ustvarila video ali dva, ju bom pripel. Raje dela video vsebine, kot piše. Jutri pa,... Povezala bova nekaj doma določenih točk. Uživajte vikend.

Tudi to je Francija

"Na zahod" 3. dan
Ne boste verjeli, sem že vse napisal, eno uro delal, pa je šlo vse v maloro. Jebemomilomater, i to više puta. Bom probal še enkrat... Skratka, snoči ko sva šla spat, je lepo grmelo, tudi par kapljic dežja je bilo. Ni me skrbelo, saj je bil šotor dobro postavljen. Ne, ni bilo jarka okoli šotora, ker v kampu niso dovolili kopati. Včeraj nisva kupila nič za zajtrk, torej nama druga ne ostane, kot s praznim trebuhom na motor. Dogovor je bil, ko vidiva prvo priložnost, se ustaviva in kupiva nekaj za pojest. Pot naju je vodila od kampa v smeri prelaza Col du Rousset, naprej v smeri Evropskega muzeja letalstva, Muzeja Haribo in kot cilj mesto Nimes, kjer sva najela sobo. Prevozila sva cca 260km. Od začetka na prijetnih temperaturah, nato pa kuhanje na +35°C. Odkar sem prebral, pri kateri temperaturi zakrknejo jajca, me ni več strah, le še trpim. Saint Martin je bil prvi kraj, kjer je bilo upanje za hrano. Na ulici veliko ljudi, lajna, zbor. Zanimivo. Parkirava direkt pred trgovino, kjer je že delala domišljija, kaj vse bi jedel. Ob vstopu v trgovino...oba v šoku. Taki raztur v trgovini, tudi umazano, med izdelki spi vaška mačka,... Previdno izbirava zajtrk, kar je res zapakirano. Blagajna,... Še spomnite časov tistega večjega kalkulatorja, ki je imel belo rolico papirja? E, to je blagajna. Ljudje tudi ne plačujejo sproti. Na blagajni je velik zvezek, kjer prodajalec zapisuje neplačane račune. Končno sva na vrsti, tip nama vzame kruh in ga da nazaj na polico. WTF???? Nekaj nama razlaga v francoščini, itak ga ne razumeva, tudi naju nihče ne razume. Zato nama še enkrat pove, bolj počasi, pa vendar francosko. Jebemti, tudi tega nisva razumela. V glavnem na vrečki, v kateri kruh, je nekaj napisano, to je priimek vaščana/ke, ki je rezerviral/a kruh. In ves kruh je bil v počečkanih vrečkah. Torej iz trgovine odideva slabe volje, bolj jaz kot Karmen. Na cesti špila lajna, pojejo, jaz pa lačen. V gostilni opazim strica, ki je imel na mizi kruh. Grem do njega, mu pokažem kruh, sprašujem, kje ga je kupil? Nekako se sporazumeva in mi pokaže vogal bajte in kao v hrib. Res je bila tam pekarna. S kruhom se vrneva v gostilno, vprašam, če lahko tam pojeva kar imava? Zopet se ne razumemo in pol kažem, kako recimo z žlico jem golaž in polento. To pa je razumela in odobrila, da lahko jeva. Kupila sva še pijačo in sva bila več kot zadovoljna. Počasi nadaljujeva pot proti prelazu. Hitro sva bila gor, na vrhu nič posebnega, nadaljujeva čez tunel, nato pa so se odprli pogledi, ki so jih spremljali sunki vetra. Bolj sva se spuščala, bolj je bilo toplo. Ob cesti so bili nasadi sivke, sončnic, vinogradi. Ceste so občutno bolj polne, saj je sobota. Peljala sva se mimo predelave sivke, ne vem sicer kaj so delali ampak,... Veste kako močan vonj sivke!? Za moj okus je ta jakost vonja, bila že malo moteča. Nekaj pred drugo uro sva prispela do letalskega muzeja. Zaprto, začnejo ob dveh. Vroče u PM. Počakava. Tudi v muzeju ni bilo kaj boljše. V glavnem tam domujejo vse variante letala Mirage, MIG-21, MIG-23, C-160 Transal, DC-3, nekaj šolskega letalstva, itd. Nič impresivnega, pa vendar, letala imam še vedno rad, zato je to vredno ogleda. Haribo muzej. Pričakovanja so velika. Hitro se slečeva, razkomotiva in skok v klimatizirane prostore. Gledava in gledava, ja, super multimedija za otroke, itd. Glavna je trgovina, kjer lahko res kupiš, kar želiš od te blagovne znamke. To pa laufa na polno. Kupiva par kil cukrov in gasa. Hecam se, eno kilo in ne sprejemava naročil za dostavo. Soba,... Nič ni tako kot je na Bookingu. V glavnem, dva dni tukaj ne bi ostala. Gazdarica je prijazna, to pa je tudi vse. Kar prosila je, da oceniva nastanitev z 10. Ja pa ja, ne bom zavajal ljudi, tudi sam ne želim biti zaveden. Dobila bo realno oceno. V sobi je vroče kot v peči. Klime itak nima, tako kot 80% hiš. Namesto klime je na stropu nad posteljo ventilator, ki te nažiga od zgoraj v direktu. Zunaj je prijetno hladno, proti sobi. Jutri pobegneva nazaj v hribe. Še nekaj dejstev, ki jih ugotavljava tukaj: Zelo malo ljudi govori še kak drug jezik. Prenos podatkov preko GSM omrežja je šajba. WiFi dela, podobno kot GSM. POS terminal ni pravilo. Lepo podeželje in hribi. Vsaka vas ima šikano za umirjanje prometa.

Francija - Llivia - Andorra

"Na zahod" 4. dan
Noč sva preživela pod ventilatorjem. Drugače se ni dalo. Zjutraj, ko bi trebalo vstati, sva bila fajn utrujena. Tudi shladilo se je malo in sva kar spala. Lastnica naju je spraševala, kako nama je bilo? Nisem se zapletal v pogovor, ker nisem imel kaj lepega za povedati. Za neznosno vročino pa je rekla, da je cela Francija taka. To verjamem. Kaj pa klima?! Hiter zajtrk, ki je bil kupljen že včeraj, pakiranje in gasa v vroč dan. Že štart je bil v skoraj 30°C, največ kar sem opazil na armaturi, je bilo 37°C. Saj se da, je pa trpljenje. Današnji cilj je bil Andora, kar je skupaj znašalo 420km in cca 7 ur efektivne vožnje. Pot naju je vodila ob obali, kar je bila najbolj optimalna izbira, glede na pretočnost prometa. Res je, stala nisva nikjer, bilo je dokaj tekoče, vroče in tudi malo hektično, saj je vročina zmatrala tudi voznike avtomobilov. Skratka, se je kar dogajalo. Žeja je bila velika, naredila sva dva daljša postanka. Vse lepo in prav,... da bi bila gostilna lepo ob cesti tako kot pri nas, to pa ne. Iskanje v vročini, katastrofalno dejanje. Na koncu sva se vrgla v neko konjušnico. Če napojijo konje, bodo tudi naju. Nekje po dva milijona dvestotriinpedeset tisoč sedemsto trinajstem prevoženem krožišču je Karmen zavreščala pod čelado "Osa me je vsekala na hrbtu!!" Kak pri bogu na hrbtu?!?! Hitro sem našel prostor za varno zaustavljanje, pol pa da vidiš, kako hitro se je ženska sposobna sleči za cesto. Najdel sem ubogo živalco, nudil prvo pomoč (Karmen da ne bo pomote) in sva šla naprej. Ko sva prišla iz na območje Pirenejev, je bil to balzam za dušo in telo. Temperatura je padla na 32, veste, kak je to pasalo. Kasneje tudi na 25 brrr. Vmes sva vstopila še v "španski otoček" v Franciji. Podobno kot Kaliningrad, kjer v Evropi vstopiš na rusko ozemlje. To ozemlje se imenuje Llívia. Pogooglajte in in boste našli. V Andoro sva stopila čez prelaz Pas de la Casa, ki ponuja zelo lepe razglede. Zeloooo lepa državica. Cesta noro dobra, urejeno, bencin cca 1.3€/liter, prenočišče in hrana po normalni ceni. Pa kljub temu, tukaj nisem prišparal nič. Niti približno mi ni padlo na pamet, da bi moral ugasniti prenos podatkov. Ob strošku 50€, mi jih je izklopil operater. Juhu. Kaj češ, se zgodi. Pa še to... Karmen se tukaj lahko pogovarja v španščini, kar je zame španska vas. Nekaj sem razumel, vsaj zdi se mi. Z natakarco sta se pogovarjali, če me vzame za en dan. Menda se bo to zgodilo jutri. Delam se, kot da nisem nič razumel. Jutri bova prevozila to malo državico gor in dol, levo in desno, si jo ogledala tudi z bližnjih vrhov. Nekako se mi zdi, da se bova v prihodnjih dneh držala bolj v hribih. Želim vam lep začetek delovnega tedna.

Andora

"Na zahod" 5.dan
Tokrat boste od mene (Karmen) dobili dnevni doživljaj najinega potovanja. To, da sobe niso klimatizirane velja tudi za Andoro, kar otežuje dober spanec... Tukaj je sončni vzhod šele 9.43, saj šele takrat sonce pokuka izza visokih gora. Ker med vožnjo poslušam zvok ketne, ki nabija po nečem, sva se odločila, da obiščeva servis. Najdeva najbolj primernega, Yamaha servis takoj za krožnim. Moja španščina v mehanični delavnici je bolj klavrna, saj si z 'mi corason', 'te kiero' in 'Jose Armando' ne pomagam kaj dosti. Na srečo je tam zaposlen en Potrugalec, ki bi ga gladko zamenjala z Britancem... zaradi naglasa, ne videza. Fantje postavijo motor v dvigalo in ga spustijo v servis. Andora je gorata dežela in večina stavb se naslanja na kamen. Torej je vse v nadstropjih, omejeno s prostorom, ampak vseeno jim je uspelo, z meni zelo lepo kamnito gradnjo, ustvariti zelo posebna/drugačna mesta. V glavnem v kakšnih 10. min je bil motor spet v vidnem polju, računati mi niso hoteli, naj širim dober glas so rekli (meni se zdi) eres muy ermosa...saj je to to, a ne? Dan sva namenila raziskovanju Andore, ki kljub svoji majhni površini (za predstavo cca občina Tolmin ali občina Kočevje) nudi čudovite razglede. Promet je tekoč, ceste so odlične, prelazi so bistveno manj obiskani kot naš Vršič, ljudje prijazni, meni so itak všeč, ker skozi čebljajo v španščini. Jaz pa samo 'Si, si, sinor. Bila sva na razgledni ploščadi, kjer se gnete veliko ljudi, saj tam sedi ogromen kip Mislec, ki ima zavidanja vreden razgled na dolino. Predstavlja mir in refleksijo, kar je v skladu s slikovito naravo Andore. Nadaljevala sva na prelaz, ki naju je prevzemal z vsakim ovinkom. Ker sva bila že malo lačna, sva v glavnem mestu povprašala, kje imajo kaj dobrega in naju je prijazna mladenka poslala v Bikers friendly bar. Le zakaj ravno tja... Ni nama bilo žal, imeli so okusne tapase, enega klasičnega-iberian ham in kruhke s paradižnikom in nekaj po njihovem priporočilu, zelo svežega okusa, burata, paradižnikova marmelada, bučna semena, pinjole, rozine,...sploh ne znam opisati, ampak je bilo za desetko. Ker je bilo v mestu zelo vroče kot v kakšnem kotlu, sva mestni sprehod spremenila v mestni skok do tone in pol težke Dalijeve ure (Plemenitost časa) v centru in potem na lov za prenočiščem. Zapustila sva Andoro in v Španiji iskala kamp, prvi je bil popolnoma zaseden, drugi je imel prostor za naju. Mislim, da bo kamp dobra odločitev, saj imava prezračevanje zagotovljeno, kar v sobah ni nujno. Še skok v bazen, da shladiva teleščka in dovolj za danes.

Prelazi v Pirenejih

"Na zahod" 6. dan
Zopet pišem jaz, kajti Karmen prepričam glih 1x ali pa 2x, da kaj napiše. Govori, da ona tega ne zna, da nima smisla za pisanje itd. Jaz mislim, da ga ima, je pa verjetno lažje, če to delam jaz. Spet sva v Franciji. Ker se premikava po Pirenejih sem ter tja, nikoli ne veš kje se boš znašel. Zjutraj sva se ležerno odpravila na pot, smer prelaz Col du Portillon, ki je na meji med Španijo in Francijo. Vmes sva potolkla še dva 2500m prelaza. Prav fajn je bilo. Ceste široke, promet zmeren, midva pa se odbijava po Pirenejih kot fliper kugla. Da ne bova kazala samo slik cest in hribov, danes dodajava živali. Ja, živali, take kosmate. Tik pred francosko mejo je Aran Park, kjer se da videti različne živalce. Vsi trije (jaz, Karmen in vnet išiasni živec) smo se zagnali v park, kjer je teta na blagajni povedala, da traja krožna hoja uro in pol. WTF? Uro in pol?! Prva misel je bila, grem, pa če mi noga odpade. Ker zdaj so bila obdobja, da sem stopical po 200m, počival itd. Še vedno mi je najbolj udobno na motorju, brez vseh bolečin. Motor je terapija. Prav ponosen sem bil na najinega spremljevalca, ker se niti 1x ni oglasil na celem ogledu. Človek je z lahkoto pozabil nanj. Priznam, so bili trenutki, ko sem pomislil, ajde cigo, vsekaj če upaš, p***a ti materina!!! Ja, tudi preklinjam, včasih bolj, včasih manj. V tem parku so lepe živalce, sprehod po gozdu, malo gor, malo dol, všečno. Par slik iz tega parka bo spodaj. Vem, so živalce, ki bodo enim zelo všeč. Iz Aran Parka sva se spustila po strmih serpetinah v Francijo. Jebo mater, Francija je ornk jezikovna bariera. Bolj se matraš, manj razumeš, manj te razumejo. Po 185km se nama ni dalo več premetavat motorjev iz ovinka v ovinek in sva začela iskati nek kamp, kjer bova v miru spala in da ne bo vroče. Torej, treba ostati nekje v hribih. Najdeva kamp, teta govori samo francosko, jedva se z rokami zmenimo, da bi postavila šotor. Prikima in naju odpelje med dve prikolici. Zgleda kot da so pavšalisti, ki jih trenutno ni tukaj. Itak, balkanca se razkomotiva, uporabljava še od enega teraso. Popolna zmaga. Večerja, pa dva pira preko, pa se že da. Karmen mi kupuje pivo, ki ima nekje od 6 do 8‰ alkohola. Pridna, ni kaj. V kombinaciji z Nalgesinom, se najin tretji sopotnik ne oglaša. Prijatelj Tone je nekoč rekel, da je Nalgesin zakon. Zdaj verjamem. Kamp... Parcela, ki ni parcela in je parcela med dvema prikolicama, naju je stala 9.30€ (šotor, dva motorja in mi trije). Danes sem bil velikodušen in sem dal celih 10€ in ko res iskreno misliš, da naj obdrži drobiž. Danes sem tudi poklical na T-2 in vprašal, če lahko zakupim še kaj podatkov za tujino? Tip mi je odgovoril, da ne in da lahko ponovno aktiviram podatke in uporabljam. Samo ta, tarifa je taka, da čutiš na koži, kako te odirajo. Ker telefon podpira e-SIM, pa sem kupil e-kartico za območje EU, da imam vsaj nekaj. Ceneje in manj boleče od odiranja domačega operaterja. Dobil sem tudi vprašanje, kaj je bilo z verigo? Nič posebnega. Nov verižni set, ki pred potovanjem še ni dal skozi niti 1000km je bila veriga precej labava. Itak sem 27 gedoro pustil doma, saj je nikoli nisem rabil. No, zdaj bi jo, ker nisem imel s čem odviti zadnje akse. Kam pa jutri? Tako kot za fliper kuglo ne veš, kam se bo odbila, tako tudi midva ne veva kam. Ziher se bova nekam premaknila.

Pireneji

"Na zahod" 7. dan
Noč je bila vlažna. Ja, kapljice so padale iz neba. Pač, malo se je zlilo v več obrokih. Šotor je bil dobro postavljen, tu ni polovičarstva. Jutranje podiranje šotora, pospravljanje, zajtrk, barcafe in že sva bila pripravljena za vzpon na prvi prelaz, Col d`Azet, 1580m. Na sosednjem hribu sem videl letališče, recimo kakih 1000m visoko, ki je na oko delovalo kot skakalnica. Pristajanje v hrib, vzlet iz hriba. V zraku je bilo tudi veliko jadralnih padalcev, ki so "peglali padino", leteli nekaj metrov nad cesto. Enega sem malo hecal in mu mahal, pa baraba ni hotel z roko pomahat, je samo z nogo nekaj brcal. Zgleda, če letiš z rjuho, ni mahanja rokami. Videl sem tudi, da obračajo v hrib in to sem tudi komentiral, da je to lahko smrtno nevarno in da jadralni politi tega ne počnejo. Pol pa začne o tem razmišljati Karmen in nekako da v isti koš jadralne pilote in jadralne padalce. Pol sem ji mogo to plastno razložiti,... Nekako v tem smislu... Tampon in vložek se uporabljata na istem mestu, vendar sta si zelo različna, pa se je nekako strinjala. Po spustu v dolino, sva zajahala naslednji prelaz, Hurquette d`Ancizan, 1564m. Nekaj časa sva imela nad dolino prelep razgled, vendar sva nekje na dobrih 1000m prišla v bazo, tako, da sva gledala samo cesto pred seboj. Tudi temperatura je lepo padla, kar nama po več vročih dnevih prav paše. Malo IFR vožnje ne škodi. Pa naj še kdo reče, da ne potrebujem meglenk na mopedu. Tretji prelaz danes je bil Col du Tourmalet, 2115m. Ta prelaz je ponudil najlepše razglede, pa tudi najlepšo cesto danes, čeprav se na splošno nimava kaj pritoževati nad cestami. Tukaj sva naredila krajšo pavzo, se malo posladkala in uživala v sončnih razgledih. Iz zahodne strani se je iz doline začel dvigovati oblakec, kar je tudi imelo svoj čar. Obilo ljudi, kolesarjev, motorjev, avtov,... Tukaj gor gonijo tudi Tour de France. Vsaka jim čast. Na cesti so še vedno vidna imena kolesarjev, tudi naših dveh asov. Ko sva se spustila v dolino, sva prišla pod, oblačnost, ki nama je ugajala, saj je ponujala prijetnih 25°C. Pot sva nadaljevala v Lourdes (Lurd), kjer sva se udeležila romanja v lastni režiji. Zelo lepo urejeno, ogromno ljudi, ogromno dogajanja. Komaj sva dobila parking, pa še to skupaj z dvema Italijanoma. V en box smo stlačili 4 motorje in tudi plačali parkirnino za vsak motor. To je bil najbolje prodan box na uro parkiranja. Po ogledu Lurda sva se zvlekla do mesta Pau, kjer bova nocoj tudi prenočila. Šla sva čez center, na večerjo in malo pogledat kaj dogaja. Veliko krat sem že slišal, da se nekdo naredi Francoza. Tokrat sva na lastne oči videla oz. doživela kaj to dejansko pomeni. Da razložim... V lokalu končno dobiva mizo za dva in jedilne liste. Ok, jedva si prevedeva in najdeva kaj bova jedla in pila, pol pa, nastopi igra Francozov, kako se narediti Francoza. Štirje natakarji hodijo mimo tebe in dejansko ne želi vspostaviti niti očesnega kontakta, da bi mu, kakorkoli namignil, da bi naročil hrano in pijačo. Kakih 20min se matrava in pol končno le prekineva to njihovo "ignoranco" in ujagava eno od natakaric in ji poveva, da bi že res rada naročila, saj nimava niti za pit. Ampak, ona ne sprejema naročil, prišel bo kolega. Ta, kolega je, prej že xy krat šel mimo naju, pa naju niti pogledal ni. Jaz sem se že spraševal, če je skrita kamera, ker je bilo res nenavadno. Tudi ovohavala sva se, če slučajno smrdiva. Res je, da na motorju prešvicaš, samo za v mesto pa se ja, umiješ, odišaviš, daš gor frišne cote, tudi gate. Pol sva začela opazovati delo teh natakarjev, nakar sva ugotovila, da nisva edina dolgo čakala na oddajo naročila. Zgleda so imeli razpad sistema, nekaj jim ni šlo, kot bi moralo. Konec dober, vse dobro. Danes sva vsega skupaj prevozila dobrih 180km. Bemti, gorivo še imava iz Španije, danes tudi tankala nisva. Bova videla, kaj bo prineslo jutro in v katero smer naju bo odneslo.

Lurd

Od mesta Pau do Pamplone

"Na zahod" 8. dan
Včeraj je vse kazalo, da se bova danes vrgla v morje, ampak so se načrti pri zajtrku spremenili. Nič kaj takega, saj nimava postavljenega končnega cilja. Gledam zemljevid in mi v oči padejo še štiri točke v Pirenejih. Kdaj jih bova prevozila, če ne zdaj, ko sva tukaj. Vreme je bilo na oko itak kilavo, dokaj visoka oblačnost, cca 24°C, skratka pokrito. Po eni strani fajn, ker ni prevroče, po drugi strani pa je sončen dan, le sončen dan. Ko sem ukrotil tretjega člana odprave, sva šla na pot. Ta pizdun nekako zjutraj želi pozornost. Prvi prelaz v načrtu je bil Saint Martin. Upal sem, da bova prebila oblačnost, saj je vrh na višini 1765m. In res, nekje na 1300m naju je obsijalo sonce in prelepi pogledi v dolino. Pred vzponom je bila pred eno od trgovin neka predstava Mušketirjev. Itak sva obračala. Vmes sem pogrešal na motorju še višinomer in umetni horizont, ker sva nekaj časa vozila res z vidljivostjo, ki je ne privoščim nobenemu. Ko si v oblaku, si v oblaku. Res pa je tudi to, ko enkrat prideš višje, hitro pozabiš na tegobe izpred pol ure. Tukaj sva tudi prvič prečila mejo FRA/SPA. Ob spustu je bilo bistveno topleje, kot na francoski strani in ne duha ne sluha o kakih oblakih itd. SV stran Pirenejev pokrita, JZ stran pa popolnoma drug svet. V dolini naju je pričakalo 32°C. Hitro sva zavila desno in proti naslednjemu prelazu Larrau, ki je prav tako na meji in tako sva padla nazaj v Francijo. Sonček, prelepa cesta, zmeren promet, res kičasto. Višina dobrih 2000m, od koder se je lepo videlo, pokritost SV in jasnina na JZ. Ljudje na prelazu so uživali. Nekateri so sedeli na stolčkih in brali knjige, zopet drugi so uživali zgolj v razgledu in lepoti narave. Iz daljave so se slišali zvonci goveda, kamorkoli pogledaš vidiš tudi kakšno čredo ovac. Ko sva se začela spuščati, sva dohitela skupino choperjev. Res so bili počasni, pa vendar sva ostala za njimi in jim kvarila občutek mogočnosti v zvoku in kubikih. Po spustu sva zavila v smeri Harluze, vzporedno z mejo. Na internetu so prelepe fotografije razgledov. Midva sva danes imela to nesrečo, da sva po dokaj ozki cesti (prostor za en avto), ponovno jahala instrumentalno. Tu pa sem si rekel, a mi tega treba?! Zgleda, da ja. Ozka, vlažna, z iztrebki ovac prekrita cesta. V nekem trenutku nisem bil ziher ali sva že na makedamu ali je le toliko dreka na cesti. In to sranje, ja drek je sranje, v kombinaciji z vlago fajn drsi. Ta etapa naju je zmatrala. Ko sva prišla pod bazo oblakov, sva videla ogromno strmega hribovja in ozko cesto, ki se je vila po obronkih. No, to je bila najina pot. Počasi nama je začelo primanjkovati tudi goriva, saj sva bila zjutraj pametna in nisva nalila polno, ker je v Španiji gorivo cenejše. Vse lepo in prav, samo na španski strani ni bilo nobene pumpe. Jebemomilomater. Prva pumpa, ki je bila v dosegu je bila v kraju Saint Jean Pied de Port. Ok, do tja morava priti, pol bo vse ok. TomTom je rekel, da ima ta kraj 3 pumpe. Nalila sva kar na prvi, ziher je ziher. Kraj je bil zelo živahen in lep, zato sva šla malo peš čez mesto, pa na coffe. Tu sva probala tudi Les Canneles. To je "pecivo", različnih okusov, v osnovi gre za biskvit z okusom vanilje, ruma in s karamelizirano skorjo. Ponujajo več različnih dodatnih okusov. Vse sva zmazala. Do Pamplone naju je ločila še ura in pol vožnje po prelepi, lahko rečem panoramski poti. Tekoča cesta, prečenje meje med FRA/SPA. Ob cesti sva videla kar nekaj pohodnikov, ki premagujejo znano pot Camino. Skupna današnja pot od mesta Pau do Pamplone je znašala 273km in nekje 6 ur efektivne vožnje. Na koncu dneva si kar utrujen. V enem tednu kar sva na poti, sva prevozila cca 2400km, od tega cca 1700km lokalnih cest. V bistvu sva samo od doma do francoske meje vozila po AC. Jutri pa naprej. Kam? Sam Bog ve.

Da si oko spočije

Pamplona - Atlantik

"Na zahod" 9. dan
Danes sva se pomaknila še bolj na SZ, do obale. Prvo sva zjutraj obiskala center Pamplone. Zelo lepo mesto, res ogromno dreves, na vsakem vogalu ali križišču ulic, pa tudi zastonj parkirišča za motorje. Prvo sva si šla ogledat Plaza de Toros, po domače plac, kjer so bikoborbe. Zanimiv plac, zanimiv ogled in na nek način nama nerazumljiv. Ko pogledaš špansko kulturo, malo prebereš zgodovino, pa to sodi sem. Ker je potrebno umiriti občutke, sva se odpravila do Plaza de Castillio na "jutranjo" kavo, čeprav je ura bila blizu poldneva. Ob tem času je bilo v mestu pod 30°C, kar nekako pripisujem ogromni količini dreves. Ja, tudi bolj na severu sva, pa vendar, dalo se je živeti, tudi v moto opremi. Današnji cilj je bil doseči obalo in se vreči v Atlantik. To nama je tudi uspelo. Gledala sva Booking, Airbnb, kampe,... Na, koncu sva se odločila za kamp, saj je vse drugo rop proračuna. Ja, zdaj je vrhunec sezone in midva sva tu. Če bi lahko prosto izbirala, kdaj bi šla na dopust, tega termina ne bi vzela iz dveh razlogov. Prvi je trpljenje v vročini, saj ne popuščava glede varnosti, drugi razlog pa so cene. Ampak, tukaj sva. Mogoče bo v prihodnosti tudi na to temo kaj razumevanja. Po slabih dveh urah vožnje po lokalnih cestah sva prišla do izbranega kampa. Greva pogledat, kaj ponujajo. Ponudijo dve parceli. Greva pogledat, izbereva parcelo, prideva nazaj na recepcijo in parcela je bila že oddana. Jebemti vse po spisku. Pol nama ponudijo možnost postavitve šotora izven uradnega prostora za kampiranje. Tam že stoji nekaj šotorov. Ok, pa bova še midva postavila svojega. Malo visi, pa ok. Po postavitvi šotora pomalcava in gasa do vode. Ja, prvo kar nekaj hoje do stopnic, nato spust do plaže po nekaj več kot 400 stopnicah. Dober trening, ni kaj. Na peščeni plaži postaviva senčnik in se vrževa v vodo. Piha, močni valovi. Jebi ga, tu sva. Tu ne gre izigravati mrtveca na vodi, ker nonstop nabijajo valovi. Voda ima kar osvežilno temperaturo. Dolgo sva se borila z vodo, nato še malo izležavanja pod senčnikom, pol pa... Dobrih 400 stopnic navzgor. Ko prideš na vrh, si želiš le eno. Ne, to ni ne vem kaj, to je le hladen pir. Ker so se nabrale cote za pranje, sva izkoristila pralni stroj v kampu. Za 4€ opere, da pralni gel in mehčalec. V redu je. Najino žehto sva obesila kar ob šotoru. Večerja v kampu in brez planiranja za jutri, ker ne greva nikamor. Najina relacija bo od šotora do kafane, plaža, kafana, izležavanje,... Day off kar se tiče motorjev. Jutri bo najin prispevek zelo skromen,... Pivo, morje, hrana, pivo. Uživajte v vikendu.

Pamplona

Pridi bikec

Playa de Zarautz

"Na zahod" 10. dan
Kot sem že včeraj napisal, je bil današnji dan namenjen počitku. Danes sva naredila 0km z motorji. Vse kar sem danes naredil na motorjih, je bilo brzinsko čiščenje verig. Po 2500km jih je treba malo obrisat. Z uporabo Scottoilerja je tega dela bistveno manj oz. sta verigi bolj čisti. Scotoiler je avtomatski mazalni sistem za verigo. Zjutraj smo se zopet zbudili trije. Oni pizdun je bil zraven in sekal po nogi. Nisem ziher ali prav čaka, da me zjutraj malo zjebe ali kaj hoče?! Ja, vstal sem, skupaj sva se sprehodila, pol pa je dal mir. Zajtrk, jutranja kava v kafani, na tablici sva pogledala tudi plezanje in navijala za Janjo Garnbret na olimpijskih igrah. Dopoldan sta delali v lokalu dve mladi domačinki. Nikakor da steče delo in posel. Imela sva občutek, da želita biti samo lepi, vse drugo je pa španska vas. No, sva v Španiji, zato je lahko španska vas. Včeraj sva imela v istem lokalu zelo dobro izkušnjo z deklino, ki ni bila videti domačinka, o tem kasneje. Zopet naju je čakalo dobrih 400 stopnic navzdol, da sva se vrgla v morje. Morje je butalo k noro, deskarji so bili veseli, navadni namakalci pa malo manj. Nekaj časa sva se borila v vodi, kasneje pomalcala, malo poležala, pol pa zopet gasa po štengah navzgor. Ko sva prišla gor, je bil tuš nujna zadeva, saj sva ornk švicnala. Ko sva se ohladila, je bilo lažje. V trgovino po pivo, pa cote je bilo treba zložiti. Jaz sem se vmes posvetil motorjema in "obrisal" ketni. Sonce se je začelo spuščati, čas za večerjo. Zopet ista gostilna kot včeraj in kot danes zjutraj. Na najino veselje je delalo tudi dekle, ki je delalo včeraj in res ve kaj dela in kako se dela. Jaz sem se danes odločil za burger, Karmen za paeljo (Paella), ki ji je bila všeč na sosednji mizi. Kasneje sem to dekle vprašal, od kod je in ne boste verjeli, je naša severna soseda, doma nekje pri Gradcu. No, pa smo se malo pomenili v nemščini. Victoria je res biser v tem lokalu. Dela sezonsko. Ko sva bila dopoldan v lokalu sva s Karmen govorila o njej in sem rekel, da je ta punca verjetno iz Avstrije. Ne vem kako, ampak sem uganil. Jutri zapuščava kamp, naredila bova premik na JV. Tudi vroče bo zelo. Nekako imam občutek, da bo žgalo tam nad 37°C. To morava dati skozi, ker na tej relaciji ne moreva, pobegniti v hribe. Želiva vam lepo nedeljo. Se beremo.

Huesca

"Na zahod" " 11. dan
Dobro jutro na delovna mesta, na wc školjke, na zaslužene dopuste,... Danes pišem za včeraj oz. tako pozno, da boste to videli komaj zjutraj. Nedelja, vroč dan. Premaknila sva se za 330km, pri povprečni temperaturi cca 40°C. To je podatek iz Suzukija, Yamaha kaže v povprečju dve stopinji več, zato verjamem Suzukiju, da nama ni tako vroče. Jutro kot jutro, podiranje šotora in pospravljanje. Nič posebnega, sva izurjena. Sledi jutranja, kava v že poznani kafani, z istima osebama za šankom,... To ni šlo nikamor. Ko že nekaj časa čakava, me Karmen vpraša, če morava res tukaj spiti kavo pred odhodom? Morava. Če ne za kaj druga, zato, da jo bo ta deklina naredila, ker ji je itak odveč da živi. Ko sem plačal, sem jo vprašal, če lahko nad teraso naredi senco, ker imajo veliko tendo, ki se upravlja z daljincem? Tipica pogleda na uro in mi pove, da je prerano. Kugla je šajnala na polno, saj je že bilo cca 30°C. OK, prerano je, se bova že znašla po svoje. Preden sva šla, se še poslovim od sosedov Francozov, mogoče pridejo pogledat tudi Slovenijo. Bomo videli, koliko sem bil prepričljiv. Jahava na JV, kugla šajna na polno, zelo hitro prideva na 40°C, ki nikakor ni popustila. Prav, pa naj drži, midva pa tudi. Voziva proti Naravnem parku Bardenas Reales, kjer bi naj videla polpušcavsko območje. Parku sva se zelo približala, vendar v sam center nisva rinila, ker je bil zelo grob makedam. Prevroče, za zelo počasno vožnjo po makedamu z najinimi gumami. V bistvu, ko sva se vozila po asfaltu, naju je pokrajina spominjala na Turčijo ali pa kak dokumentarec iz Amerike. Vožnja je bila kar naporna, hidrirala sva se nekje na eno uro. Kot cilj sva si izbrala mesto Huesca, kjer imajo kamp z bazenom. Tako je bilo videti na spletu. Ko sva prišla sem sva ugotovila, da je to mestni bazen, kot prebivalec kampa pa imaš prosti vstop. To je bil v vsakem primeru zadetek v polno. Res je pasalo. Karmen je na hitro naredila večerjo, sestavine je pobrala iz torbe, ki jo vozi na zadnjem sedežu. Treba zmanjšat maso prtljage, četudi čez prebavni trakt. Po večerji sva se odločila, da greva pogledat še center mesta, 15 min hoje, kaj pa je to. Bolj sva se približeval centru, več ljudi je bilo in bolj se je slišala glasba. Prvo sva v parku naletela na folklorno prireditev. Ok, imajo prireditev, je za pogledat in greva naprej. Ko prideva v center pa totalni raztur. Ljudje v belih oblačilih, zelene rutice okoli vratu. Nama nič jasno. Ok, midva zgledava proti njim klošarja. Vprašava mladi Španki, kaj se dogaja? Razložita nama, da je to praznovanje San Lorenco, da je ta žur v bistvu zaključek bikoborb. Uh, torej sva padla direkt v njihovo življenje, običaje, ... Muzika izza vsakega vogala. Spodaj je par filmčkov, so tudi malo daljši, prepričan sem, da vam bodo ritmi všeč. Na nek način sva tukaj doživela nek vrhunec Španije na tem potovanju. Kaj še lahko dobiš, če si dobil utrip mesta, človeka, ki tam živi? Le človek ti lahko da tisto piko na "i", njegov nasmešek, beseda, gibanje v ritmu lokalne glasbe. To je to. Ja, lepa pokrajina nas hitro impresionira, vendar je človek, prebivalec te pokrajine tisto, kar vse skupaj začini in da na višji nivo. V centru sva se zadržala kar dolgo, tako dolgo, da se je vmes zamenjal dan. Pa nič ne de, ostali bodo nepozabni spomini in doživetja. Po dolgem času sem v roki zopet držal "superco". Ker nisem mogel verjeti, sva kasneje vzela še eno, da sva potrdila prvotni občutek. Lepo prime, ni kaj Jutri (danes) naju čaka zopet vroč dan. Pač, čez nekatere stvari ne moreš, če jih hočeš videti. Načrt je zopet pobegniti v hribe, na bolj prijetne temperature. Uživajte v ritmih glasbe in mesta, kot sva midva.

Cervera - Francija

"Na zahod" 12. dan
Zdaj bi lahko napisal tudi "Na vzhod 12. dan", saj se premikava proti vzhodu. Noč je bila kratka. Brez milosti, treba je vstati. Bolj dolgo ležiš, bolj dolgo te sonce kuri na cesti. Zelo preprosta matematika. Karmen je skočila po zajtrk v bližnjo trgovino, jaz sem počasi podiral šotor in klepetal z motoristom iz Italije, ki je bil najin sosed. Prijeten možakar. Tudi on potuje brez nekega točno določenega cilja. Ima ogromno točk na zemljevidu in gre kamur mu tisti dan paše. Podobno kot midva. Najina prva današnja točka je bilo rojstno mesto Marca Marqueza, Cervera. Pač, če sva že tu blizu, pa dajva. Do Cervere sva vozila po lokalnih cestah, med polji, majhnimi kraji,... Ceste lepe, prijetnih 30°C. Ja, 30°C prav paše proti 40°C. Ko sva prišla v Cervero sva ugotovila, da so Španci preprosto šli na siesto. Pogledala sva to njegovo trgovino od zunaj in se šla osvežit v sosednji lokal. Ker je bil v planu še en Moto muzej, sva hitro pogooglala, če je odprt. E, tudi tam siesta, tako da sva pol sprejela sklep, da potegneva v Francijo. Ok, bo fajn toplo, pa kaj češ, bova delala tranzit po AC, da bo čas potovanja čim krajši. Pogledala sva kaj ponuja booking, našel sem ugodno nastanitev, v bistvu apartma. O tem malo kasneje. Pot sva izbrala preko prelaza Coll de A'res, visok nekaj čez 1500m, nič posebnega. Glede na kratko noč, in v glavnem vožnjo na 35°C, sva oba bila kar utrujena. Posledično sva se premikala dokaj počasi, v bistvu ni bilo neke dinamike, fejst na ziher. Komaj ko sva se začela vzpenjati, je temperatura padla na zelo hladnih 23°C. Tomek naju je pripeljal na cilj, kjer bi naj bil najin apartma. Ja, kjer bi naj bil. Ni take bajte, nič podobnega slikam iz bookinga. Cela gnila od švica tacama naokoli in iščeva, nič. Srečam tri ženske, čebljajo na ulici. Razumemo se nič od nič. Na telefonu jim kažem, kaj iščem, nikoli videle, nikoli slišale. To sem razbral iz njihove mimike. Jebemomilomater, pa sem padel na fake nastanitev. Pol sreča Karmen enega mladeniča, tuhta in reče, to ni tukaj. Itak da ni, če naslov na bookingu pripada manjšemu gradu v mestu. Pol tip nekaj natuhta in nama da točko na Google maps. Ajde, probajva. Razdalja 1.8km, kar ni tako malo. Peljeva. Ko prideva na cilj, je to ena podrtija, dobesedno podrta bajta. Pa ne noooo! Greva še malo naprej in najdeva ime najinega apartmaja. Zvoniva, nikogar nikjer. Še to. Pol začne lajati pes, kar je nekako dobro, saj bi znal priti lastnik pogledat, kaj se dogaja. Tako je tudi bilo. Lastnica je starejša gospa, ko naju je videla, kako sva zdelana, naju je najprej povabila k sebi in dala za pit. Meni pir, Karmen sok. Oba srečna in komaj čakala tuš, da vrževa iz sebe te prešvicane in lepljive cote. Saj veste, tisti občutek, ko se gabiš sam sebi. Po tušu sva hitro dirkala nazaj v trgovino po zajtrk in kasneje še iskat večerjo. Itak ni nič odprto. Slučajno sva našla en lokal s hitro hrano. Tam pa gužva. Kaj ne bo, če je edini v mestu. Ko sva se najedla, sva se spustila nazaj v dolino, v najin pregret apartma. Pivo, ki je bilo par dni v kufru na motorju, se je lepo shladilo v skrinji. Prav paše ob pisanju današnjih dogodivščin. Jutri bo zopet tranzit, morava priti do Alp, tam bo prijetneje. Danes sva prevozila 430 km, v cca 6 urah aktivne vožnje. Dovolj je bilo. Tudi savne nihče ne priporoča 6 ur skupaj, a ne?

Lac de Sainte Croix

"Na zahod" 13. dan
Noč je bila vroča, zato sva imela kar vse odprto. Če bi kdo s ceste hotel k nama, je imel prosto pot. Zjutraj sva se probala čim prej spraviti na pot, da se izogneva vsaj v neki meri visokim temperaturam. Itak, zjutraj ko je hladno, paše poležavat. Kot sem včeraj napisal, danes sva naredila tranzit v dolžini 440 km, do jezera Lac de Sainte Croix. Ni bilo posebnega dogajanja, saj sva peglala AC nekje v dolžini 350 km, pol pa lepa podeželska cesta do cilja. Res je, lepo se je peljati po AC s tremi pasovi, človek se hitro razvadi, saj ni take hektike kot pri nas. Odločila sva se, da bova kampirala, je največ svobode, miru, pa tudi najbolj poceni. Če v sobi ali apartmaju ni klime, je boljše kampirati, preizkušeno. Tudi postavljanje in podiranje šotora je mala malica. Ko sva prišla do jezera, sva imela označen kamp z bazenom. Na recepciji razočaranje, ni prostora niti za en mali šotor. So bili pa toliko prijazni in so nama povedali za kamp, ki je malo vstran od jezera in bi lahko imeli prostor. Pa ne no, ne vstran!!!! Probava še 4 najbližje kampe, vse polno. Na, koncu sva res šla v oni kamp, kjer je res bil prostor. Na hitro postaviva šotor in gas do jezera na kopanje. Kdor me pozna, nisem ljubitelj kopanja po jezerih, ampak po toplem dnevu na motorju, sprejmem tudi to. Na koncu se je izkazalo kot dobra varianta. Voda čista, glih prav topla, super je bilo. Čez cesto sva našla tudi večerjo, kar je super. Med večerjo je začelo pihat, dvigovalo je tende. Glih ko sva dobila hrano, je letelo vse po zraku. Par gostov se je obesilo na vogale tende, nekateri pa smo se v miru najedli. Sem že imel v mislih izmeno, pa je na srečo nehalo pihat. Včasih imam tudi srečo. Upam, da sva na šotoru vse zaprla, ker to pišem v lokalu v bližnjem mestu. V kampu ni signala, Wi-Fi pa imajo plačljiv. Tega že dolgo nisem videl, pa sem bivakiral že masikje. Nisva in ne bova plačala. Dežuje še prav nežno, pomeni bo vožnja do kampa vlažna. Nekaj pa je res, cot nama ne bo zmočilo, ker sva se pripeljala sem skoraj naga. Jutri pa nekam naprej, verjetno v hribe.

Verdon - Coll de la Cayolle

"Na zahod" 14. dan
Klasično jutro, na hitro je potrebno vse podret in pospraviti. Ko sva bila pripravljena za odhod, sva šla še v lokal kampa na kavo in rogljiček, ki sva ga že včeraj naročila. Drugače ne dobiš nič. Tudi wc papirja ne. Še dobro, da voziva tudi wc papir s seboj. V tem kampu se prav vidi, da te hočejo za vsako stvar odreti. Ko sem želel plačati s kartico, tudi to ni bilo možno, ker imajo neko politiko, da s kartico lahko plačaš le znesek nad 15€. Verjetno zaradi provizij pos terminalov. To razumem, ampak ne razumejo oni mene, da če grem jaz dvignit gotovino na bankomat, tudi jaz plačam provizijo. Ko so se mi na hitro zavrtele te misli, sem bil nespoštljiv in sem na glas govoril "Jebite si mater!" Ko je ženska videla v denarnici gotovino, se je drla "oui, oui, oui", torej se je strinjala, da ji jeb** mater. Karmen je težko zadrževala smeh ob najini komunikaciji. Vem, ni lepo, ampak,... Pot sva nadaljevala preko mostu, kjer se nekako konča reka Verdon, ki se razširi v jezero. Folka koliko hočeš in tudi raznega napihljivega vodnega prometa. Pot sva nadaljevala po panoramski cesti soteske Verdon. Res prelepi razgledi. Cesta je krožna. Mislim, da je nepisano pravilo, da se vozi v smeri urinega kazalca. Kontra prometa v glavnem ni bilo, le tu in tam kak avto. Ko sva sklenila krog, sva naredila pavzo in načrt za naprej, Coll de la Bonette. Pustila sva Tomeku naj izbere pot, veliko krat naju pelje po res lepih poteh, ki jih sama ne bi nikoli izbrala. Naračunal je nekaj čez 130km, le čas je bil kar dolg. Nič, gremo. Izbral je res prelepo cesto, tekoča, ne preveč prometa, prekrasni razgledi. Zvlekel naju je še čez prelaz Coll de la Cayolle, 2326m. Tja gor sva se kar namatrala. Cesta za širino avta, prometa kar nekaj. Vmes je padlo par kapelj dežja, pa sem se vprašal, a mi tega treba? Iz zahoda se je nekaj kuhalo, v daljavi sva videla dež. Tuhtam,... Še en prelaz, dež, ura se bliža večeru... Ni mi najbolj dišalo. Spuščava se po ozki cesti, vendar prečudoviti naravi. Nekje na 1800m je bilo križišče, kjer bi morala zaviti desno do najinega prelaza. Še 20km. Hm,... Zaustaviva se in gledava to cesto. Google jo sicer pozna, prešvoh izgleda. Ne, nočem v makedam, slej ali prej bi se to zgodilo. Odločiva se, da bova nadaljevala pot proti mestu Barcellonette, kjer so tudi trije kampi. Ok, pol ure spuščanja, to bova že. Ko sva prišla v mesto, sva ugotovila, da so vsi kampi polni, zato sva se namenila na zahod, kjer je večje število kampov. Voziva, prideva do prvega. Greva vprašat, dobiva lepo parcelo. Postaviva šotor, skuhava, pospraviva kaj je za pospraviti in se vlije. Glih tega treba. Jutri bova nadaljevala na prvotni cilj, le malo bolj naokoli, ne po makedamu. Danes je bil res dan lepih razgledov, lepih ovinkastih cest, pa tudi takih zelo ozkih in fejst ovinkastih. Fajn sva se nadelala na cca 230 prevoženih km in skoraj 6 urah vožnje. Če se komu to zdi malo, probaj.

Kanjon Verdon

Lago Maggiore

"Na zahod" 15. dan
Včeraj večerni dež nikakor ni ponehal in je lepo scalo celo noč in še zjutraj. Tisto, ko se ponoči zbudiš, lije, zaspiš,... se zbudiš, lije,...in to taužnt krat. Te lulat, ne greš. Nekako sva upala na boljše do nekaj čez deveto uro, pa nič. Ok, narediva načrt, kako čim več pospraviti po suhem. Lotiva se dela, zmečeva skupaj, kar se je dalo na suho, šotor je moker, jebi ga. Karmen je laufala na wc v pižami in moto dežjaku, po domače v olagumiju. Jaz sem počakal do konca, šel na wc tik pred odhodom. Jedla nisva nič, pila včerajšnjo izvirsko vodo. Vremenska karta je kazala močne padavine iz juga, torej beživa na sever. Zajahava v dež. Bljak. Nekako se nisem dobro počutil na motorju. Dež, veter, neprespan, lačen, brez kave,... "Ova noč nije bila moj dan" Po dobre pol ure bega na sever sva se znebila dežja. Izbrala sva pot proti Torinu, ta je bil nekako na meji po napovedih za dež. Vrževa iz sebe olagumije, takoj je bilo mogoče. Ves čas sva se spogledovala z oblaki nad nama, ob nama,... Bili so prizanesljivi. V mestu Briancon in okolici je bila neka kolesarska dirka. Ker so usmerjali promet, sva to izkoristila za zajtrk. Ura je bila okoli enih. Fejst je pasalo. Ko sva se prebila čez Briancon, je promet lepo stekel, tudi moj občutek na motorju je bil boljši. Z normalnim tempom ga ženeva proti Italiji. Kar naenkrat se znajdeva v mestu Montgenèvre, kjer sva spala prvo noč tega potovanja. Takoj veš, da imaš do doma 725km, vendar ne v današnjem dnevu. Prečiva mejo in takoj za mejo vidiva neko gostilno, kjer sva si privoščila pavzo, kavo in Coca colo. Super kombinacija. Tukaj sva tudi določila današnji cilj in na bookingu našla nastanitev, ki nudi tudi zajtrk. Hitro sva razpakirala mokre stvari, uporabila tuš, ločila smrdeče cote od čistih itd. Vedno več je onih smrdečih, Anja, se spomniš, da si mi dala eno veliko zip vrečko od Akrapota? No, tam notri vozim cote prepojene z lastnimi sokovi. Ko dnevno dolagam to vrečko, je nekako tako, kot bi odpiral konzervo rib Surströmming (najbolj smrdljiva jed na svetu). Ko bom to vrgel v pralni stroj, bo verjetno tudi on bruhal. No, pa še to. Ker je danes deževalo, je Karmen oblekla moto opremo kar na pižamo. Ko je posijalo sonce, ji je bilo fajn toplo. Tuhtam, če bi predlagal kot obvezen del moto opreme pižamo. Malo za hec, ampak to je bilo danes dejstvo. Nekateri starši, ko hodijo sredi noči po otroke na žure, vozijo v pižami, ker se jim ne da oblačiti, Karmen pa zaradi dežja. Italijani današnji praznik Marijinega vnebovzetja jemljejo zelo resno. Več ali manj je vse zaprto. S pomočjo googla najdeva nekaj odprtih lokalov. Odločiva se za pizzo, ker z mesom nekako v Italiji še nisem imel sreče. Naročim bogato pizzo s štirimi siri, pa se dodatno jajčko itd. Karmen je manj komplicirala. Dobiva za jest, nekaj časa jem, nato pa občutek in vonj, kot bi zagrizel v zoken po uporabi. Govorim o tistem iz zip vrečke. Nekaj časa se tiho matram, nato le povem, da ima moja pizza čuden vonj in tudi okus. Ponudim Karmen en kos, nakremži faco in mi ponudi del svoje pizze. Pol veste da je bila moja pizza grauž, ampak... Mitja je jedel svojo pizzo naprej, se matral, ker bek pa metali ne bomo. Priznam, en mali košček sem je tudi pustil. Tega okusa tudi pivo ni moglo nevtralizirati. Siri imajo svoj čar, okus in vonj. Sledil je še en kratek sprehod, jaz sem podiral kupček,...., večkrat. Jutri bo baje lep dan. Če ne bo, pritisnem na navigaciji tipko "Domov". Karmen se je igrala malo z videji. Bom pripel še kakega od včeraj.

Como - Vezio - San Marco

"Na zahod" 16. dan
Ker so nekateri rekli, da še ne smeva proti domu, je zjutraj posijalo sonce. No, bom pa jutri pritisnil tipko "Domov" na navigaciji. Po sladkem italijanskem zajtrku, sva zopet vse lepo pospravila, saj sva ponoči na ograji hotela sušila šotor. Pač, cigana. Okoli desete sva odrinila na pot v smeri mesta Como in istoimenskega jezera. Zgužvava se v center, na hitro malo v stari del mesta, pogledala katedralo, se posladkala s sladoledom, dolila tekočine v telesi in gasa naprej. Ko pridem do motorja, slišim slovenski jezik. Woooow, odkar sva na poti, nisva slišala slovenske besede, videla slovenske registrske na avtu ali motorju. No, danes sva spoznala Špelo in Matija, ki prav tako potujeta z motorjem. Malo smo klepetali na ulici, nato je Matija predlagal, da nekaj spijemo v sosednjem lokalu. Prav prijetno smo poklepetali. Pa še bi lahko, ampak čas neusmiljeno teče, kugla vedno bolj močno šajna, pred nama pa je bilo še kar nekaj km. Odpraviva se proti gradu Vezio, kjer je upodobljenih kar nekaj duhecov. Pač, Karmen si jih je želela ogledati, jaz nisem imel neke izbire. Kasneje sem ugotovil, da tudi Matija ni imel izbire, ker je Karmen dala Špeli lokacijo in smo se tudi na tem gradu ponovno srečali. Verjetno jaz in Matija najboljše veva o čem govorim. Od tod sva nadaljevala pot na prelaz San Marco (1992m). Ura je bila že preko štiri popoldan, midva še vedno na sladkem zajtrku. Meni so počasi pojenjale moči, v bistvu sem bil bolj tečen kot kaj druga, posledično mi tudi za vozit ni bilo. To gre nekako tako, če ni hrane, ni kilometrov. Cesta navzgor je dokaj ozka in zelo prometna. Nonstop si na preži. Posledično je bilo tudi malo manj slikanja in snemanja. Malo pod vrhom prelaza sva naletela na prometno nesrečo motorista, ki je zletel na spodnjo stran ceste. Sprva nisva vedela za kaj gre, pač ljudje stojilo na cesti in nekaj motorjev. Sporazumeti se z Italijani je hudič. Nato vidiva pod cesto motor in Karmen sprašuje ta folk, če potrebujejo pomoč, če je motorist ok? Pol nekako skapirava, da je motorist spodaj. Vržem iz sebe jakno in airbag, zaženem se dol, na kar hitro vidim, da je truplo že pokrito. Tu več ni kaj pomagati, zato sva se odpravila počasi navzgor. Malo te stisne in se sprašuješ, kaj je naredil narobe, česa ni naredil. Itak je polna glava špekulacij in predvidevanj, kaj je dejansko bilo, ne ve nihče. Med vožnjo sva se pogovorila o varnosti, vožnji itd, spucala glavi in se spustila na drugo stran prelaza. Sam prelaz je lep, lepi razgledi. Na južni strani je tudi širša cesta in bolj pretočna. V načrtu je bil še en prelaz, vendar je bilo za moj okus, lakoto in utrujenost to izzivanje sreče ali pa nesreče. V tistem trenutku sem tako čutil, ga vrgel iz navigacije in sva nadaljevala pot v smeri Bergama in naprej proti nastanitvi, ki sva jo v bistvu rezervirala tukaj, ker bi tu prišla iz drugega prelaza. Jebi ga, v redu je tako. Privoščila sva si hiter tuš, nato sva z enim motorjem šla poiskat hrano. Tudi danes je v večini vse zaprto. Par km pred nastanitvijo, je Karmen zavohala kebab in sva se vrnila tja. Tudi pivo je imel v pravi meri, 0.66 litra, kar je bilo izvrstno. Danes ne gledava, kje bova jutri spala, saj bova potegnila do doma. Ena skrb manj.

Jezero Como

Grad Vezio

Passo san Marco

Ome - Slovenija

"Na zahod" 17. dan
Pa je napočil dan, ko na navigaciji pritisnem tipko "Vožnja domov". Po sladkem italijanskem zajtrku sva na hitro pospravila in se odpravila na pot. Ker nisva tankala zvečer, je to bilo to eno prvo jutranjih opravil na poti. Sama pot proti domu ni bila kaj posebnega, saj je do doma bilo dobrih 400km. AC, srednji tempo in gasa. Na začetku so naju spremljali tudi oblaki, posledično je bila temperatura okoli 30°C, kar je bilo popolnoma sprejemljivo. Zadnjih 100km pred mejo, so se ti oblaki razblinili in je lepo zakurilo na konstantnih 36°C. Naredila sva en postanek, kjer sva se osvežila in ohladila. Ko se počasi vračaš domov, te prevzame tisti občutek veselja ali pa neke radosti. Kakorkoli je lepo potovati, spoznavati nove kraje in ljudi, tudi doma je zelo lepo. Takoj čez mejo sva nalila gorivo, saj je tudi kar nekaj cenejše. Dogovorila sva se s Hano za pijačko in oskrbo z domačim paradižnikom. Nekje sredi dneva mi je mama poslala fotografijo dnevne domače bere iz vrta. Itak nama je naredila lušte, in pol sva tuhtala, kako priti do domačega paradižnika. Posledično je Karmen vprašala Hano, če imajo kaj viška in sva dobila. Hvala Hana. Tudi brez pikov insektov ni šlo. Ko sva nalila gorivo in bila že dogovorjena za prav vse kar sva potrebovala, se Karmen zadere, da jo je nekaj vsekalo čez hlače. Takoj zaustavljanje, slačenje ob cesti in nudenje prve pomoči. Kot prvo pomoč za to nevšečnost uporabljava tabletko aspirina. Na mesto pika hitro malo sline in gor tabletko, da se začne razkrajati. Včeraj sva pustila še drobce Aspirina na stegnu, dala preko fajšter in je bila kmalu k nova. Ker smo se s Hano zaklepetali, sva prišla domov kaki dve uri kasneje, kot je sprva zgledalo da bova. Pa nič ne de, čas preživet s pravimi prijatelji, ni nikoli stran vržen čas. Kot vedno, ko parkirava doma, se objameva in si poveva, da sva doma. To je postal kar nek ritual. Večer je hitro mineval. Pralni stroj je bil takoj v akciji, pa ne samo enkrat. Glavnino sva uredila včeraj, danes je ostalo še čiščenje motorjev, pa še tudi nekaj pranja. Ni še vse 100%, tudi počivati je treba, vsaj malo, ker jutri greva oba delat. Pa če povzamem to potovanje, ... Na hitro rečeno, bilo je lepo, krasno. Prevozila sva lepe ceste, prelaze, kraje, bila v kontaktu s prijetnimi ljudmi. Z nekaterimi italijansko, francosko in špansko govorečimi ljudmi, je bila komunikacija tudi težavna. Pa smo malo mahali z rokami, kimali, se pačili in je šlo. Kar se tiče varnosti v prometu in na splošno, nisva imela nobenih težav. Nobeden od naju ni imel potrebe po zaviranju v sili. Francozi se lepo umikajo na cesti, ko jih dohitiš (vsaj velika večina), prehitevanje gre gladko. Je pa res, da v krožiščih niso tako prizanesljivi, tam ne popuščajo. Tega se hitro navadiš. Španci niso tako popustljivi, niso pa nevarni. Nekako se mi zdi, da so bili naši zahodni sosedje najbolj agresivni glede prometa. Vedno sva vozila v popolni opremi, kar je pri visokih temperaturah zelo naporno in na nek način nevarno. Nekako se zelo trudiva zaščititi proti mehanskim poškodbam, posledično pa se tem dejanjem približujeva toplotnemu udaru. Zdaj pa bodi pameten, a je boljše brez airbaga in jakne, pa si bolj zračen ali pa bolj kuhati in v kolikor do česa pride, si bolj zaščiten??? Veva, idealno ne bo nikoli. Nastanitve so bile dokaj solidne. Res je, da človek pogreša v vročini klimatsko napravo, ki je veliko krat v sobah ni bilo. Pač, rečejo ti, da je vroče. Ja super, to že vem. Kako pa se naj ohladim??? Kampiranje je bilo nekako zelo sprejemljivo iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da je šotor zračen in ponoči se je glih prav shladilo in se je super spalo. Drugi razlog pa je tudi razmerje cen soba/kamp. Če se prav spomnim, kampi niso nikoli presegli cene 33€, kar je nekako polovica ali pa tretjina cene sobe (ki nima klime). Hrana in pijača, ... Lačna nisva bila, žejna pa tudi ne. Jedla sva lokalno in tudi kaj industrijskega. Definitivno sem prisegal na lokalno pivo. Hrana nama ni povzročala nobenih prebavnih motenj, kar je bilo super. Res je tudi to, da sva spila ogromno Coca cole, ki kar lepo drži želodec v stabilnem stanju. No, res je tudi to, že nekaj časa ne jeva kruha, na potovanju ga jeva in sva ga verjetno pojedla za celo leto v naprej Na potovanju se je poznala tudi utrujenost zaradi vročine. Lani, ko sva vozila na Nordkapp, je bilo vsaj meni veliko lažje, ker je bilo hladneje. Če primerjava naju, je letos imela Karmen več energije, kot jaz. Res je tudi to, da sem se zelo boril z bolečinami v nogi, da mi je to vnetje išiasnega živca dodatno oteževalo potovanje. Pomagal sem si s protibolečinskimi tabletami, protivnetnimi tabletami itd. Bili so dnevi, ko je bila hoja na 100m težava, bili so dnevi, ko nisem mogel sedeti na stolu in sem se med obrokom hrane sprehajal, itd. Mah, vsega je bilo. Edina sreča je bila, da edino na motorju me ni sekalo po celi nogi in je bila noga funkcionalna, da ni imela bolečina vpliva na varnost. Še zdaj ni vse ok. Bo pa, ne popuščam. Stroški, pojma nimava, ker ne seštevava. Lahko rečem, da niti enega prelaza ni bilo potrebno plačati. V Avstriji je to malo drugače. Italijanske cestnine so dražje od francoskih. Kar se tiče cestnin, naša vinjeta je drobiž proti dnevnim cestninam v tujini. V 17. dneh sva prevozila skupno 5139km, od tega nekaj več kot 3000km po lokalnih cestah in prelazih. Yamaha in Suzuki sta delovala brezhibno. Eno šponanje verige, to ni nič takega. Na Yamahi se je razletela šipica na sprednjem žmigavcu, ne veva zakaj, ampak se je Glavno, da je žarnica ostala cela in je veselo utripal do doma Verjetno sem v dnevnih opisih poti in dogajanj zajel dovolj, da ste si znali predstavljati, kje sva in kaj doživljava. Ker domišljija nima meja, si je lahko vsak po svoje pričaral najino potovanje. Zato se mi zdi vredno pisati, prilepiti kako sliko ali filmček, da s tem komu polepšam jutro ali dan, da mogoče kdo dobi kako idejo in željo po obisku, katere od lokacij. Pojdite v Pireneje, pojdite v Francoske Alpe, naj si bo to z motorji, avtodomi, ... samo pojdite. Razmišlajava, da bi/bova naredila v jeseni potopisno predavanje na temo tega potovanja. Sprašujem se, sem povedal vsak dan preveč in ni več kaj povedati, ali pa je še vedno kaj na zalogi? Hvala vsem, ki ste z nama potovali, se z nama smejali, naju moralno podpirali. Nekateri ste puščali sledi z všečkom, nekateri s komentarji, ste pa tudi takšni, ki ste popolnoma tiho in si mislite svoje. Prav je tako.