TURČIJA - GRUZIJA - ARMENIJA
1. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Kam pa letos? Nič, greva pogledat v smeri vzhod. Po prebranih mnogih potopisih, pogledanih kar nekaj filmčkov na Youtubu in ugodni politični situaciji, sva se odločila, da obiščeva Gruzijo. Če bova že tam, pa se zapeljeva še malo na jug v Armenijo. Nekako tako je bilo najino razmišljanje.Za prvi dan sva se odločila, da greva do Sofije. Glih prav kilometrov in odlična možnost, da se srečava z najinima prijateljema Iskra Atanasova in Atanas Atanasov. Teče šesto leto našega poznanstva. Tudi onadva sta motoristični in po potniški duši.Štartala sva ob osmih zjutraj, v deževno soboto pri desetih stopinjah. Nič kaj obetavno ni zgledalo. Kaj češ, prišel je dan načrtovanega dopusta, greva na pot.Sama pot nič kaj posebnega, srečala sva nekaj motoristov, ki so si delili enako usodo ali pa sprejeli podobno odločitev kot midva. Vožnja po AC, dež, dokaj hladno, sonca od nikoder. Pa naj bo, če že mora tako biti. Za Zagrebom sva našla bencinsko črpalko, dolila gorivo, jaz sem prišel do kave, Karmen do Coca-Cole, pa je bil dan lepši.Tukaj so že bivakirali trije pari z motorji. Čez nekaj časa je bila črpalka polna motorjev. Nekako v istem času smo nadaljevali pot, trije pari in midva. Skupaj smo se peljali do HR/SRB meje, oz do bencinske črpalke na HR strani. Tako je bilo lažje, razdelili smo si dežne kapljice. Skratka, prvih 300km od doma v dežju, pol pa oblačno, dež, itd. Dežjaka sva slekla, pa ga dokaj hitro oblekla nazaj itd. V Beogradu je bilo celo 20°C, priznam, da je zelo pasalo. Meje so šle gladko čez, čeprav izgubiš na mejah kar nekaj časa. Da ne omenjam cestninskih postaj. No, lahko bi bilo slabše, zato sem napisal, da je šlo gladko čez. Ko sva v stopala v Sofijo, je bilo zelo oblačno, bliskalo, zadnjih 500m vožnje naju je zopet malo poškropilo. Ko sva parkirala motorje v garažo pri najinima današnjima gostiteljema, se je prav lepo vlilo. Lahko bi rekel : "Ima Boga!" Tuš, večerja, klepet, jutri pa naprej. Trenutno vremenska napoved kaže, da lahko pobegneva na suho. Jutri ponovno sledi tranzit, prečkati morava Turško mejo, kar lahko vzame kar nekaj časa. Izkušnje so različne. Danes sva bila na poti vsega skupaj 11:15 ure, od tega aktivno vozila cca 10 ur, ostalo je čas porabljen za pavze, meje in cestnine. V tem času nama je uspelo prevoziti dobrih 930km.
2. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Snoči pred spanjem sva se z najinima gostiteljema dogovorila, da bo zajtrk ob 7.00. Tega smo se tudi držali in tako sva ob 8.00 šla na pot proti Bolu (Turčija).Na hitro smo se poslovili in zajahala sva v dokaj sveže jutro. Prav super je bilo, saj ni deževalo, tu in tam kak oblakec. Moram reči, da je bilo prav obetavno. Pa vendar, po prvi uri vožnje sva že stala na odstavnem pasu in vlekla nase dežjake. Tudi temperatura je padla pod 10°C. Vozila sva proti BG/TUR meji in upala, da bo šlo vse gladko skozi. Na nek način sva z mejnimi postopki opravila v eni uri od prihoda, kar je bilo super. Res je tudi to, da sva se zrinila skoraj čisto naprej, saj je kolona bila kar dolga. Če se ne bi zrinila, bi čakala še lep čas. Na meji sva tudi vprašala, kje lahko kupiva HGS kartico za plačevanje cestnine? Na meji pravijo, da to urediva na prvi bencinski, na bencinski pravijo, da to urediva na prvi PTT. Ko prideva do PTT, pa je bila le ta zaprta. To sem že vedel, saj mi je Google to že povedal. Drugače je čisto običajen postopek, da kupiš to na PTT. Natakarica iz bližnjega lokala ob pošti nama je rekla, naj se ne sekirava, da se 15 dni lahko voziva brez tega in da na koncu plačava. Tako sva se danes tudi obnašala. Nekaj cestnin je vseeno bilo potrebno plačati kar na cestninskih postajah.Kaj vse sva danes doživela?Miks vsega. Temperature od 8°C - 20°C, močan veter, dež, meglo, kombinacijo vsega. Do cilja sva prišla v mraku, dežju in megli. Priznam, danes sva kar utrujena, najbolj naju je zmahal veter, ko sva bila na "severni Istanbulski obvoznici", nato pa še vsi drugi vremenski dodatki. Vroč tuš je neizmerno pasal, nato pa v mesto nekaj pojest. V bistvu imava apartma v centru. Bila je dobra cena, nočitev z zajtrkom, WiFi, parking itd, 38€. Kratek čas sva hodila po ulici, ko sva zagledala eno domačo gostilno, ki je bila nabito polna. Sem greva! Dobiva mizo, jedilni list v turščini, tako da nisva bila najbolj ziher, kaj bova dobila. Na koncu je odlično izpadlo, za dobro ceno. Večerja za oba, 15€. Danes sva potolkla 820km, v 9.5 ure efektivne vožnje, vsega skupaj sva bila na poti 12 ur. Razliko v času sva porabila za mejo, HGS, tankanje, pavze itd. Zjutraj se bova odločila, do kod bova šla naprej.
Čakanje na meji BG-TR
Okusna večerja
Turški čaj
Naj dodam, da je to slikano konec aprila in okrasitev mesta ni del zahodne božične tradicije.
3. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Danes pa je že bolj dišalo po dopustu. Tempo je bil manjši, cca 475km, torej čas za zaustavljanje in martinčkanje na sončku. Ja, sonček je bil, niti enkrat nisva nase vlekla olagumijev !!!! Res je tudi to, da nisva nase dajala tudi kopalk, saj so temperature komaj dosegle 20°C, pa še to ne vsepovsod. Pot naju je vodila po široki državni cesti čez hribe in doline, tunele in viadukte, skratka noro dobro je bilo. Državna nepljačljiva cesta, to pomeni isto kot pri nas AC, le da tukaj nima ograje in priključki so odprtega tipa.Danes je bil tudi dan za policijske kontrole. Na tej relaciji sva stala 3 krat. Pogleda potni list, registrsko na motorju, primerja podatke v bazi in to je to. Dokler ne pišejo kazni in so nasmejani, naju lahko vsak dan 3x zaustavijo. Prvi policaj se je malo čudil, ko je gledal vstopni žig v potnem listu in najino trenutno lokacijo. Zgleda sva se res lepo premaknila na vzhod.Pa še to, naletela sva na table z omejitvijo hitrosti 82km/h. Lahko rečem, da je tukaj fajn tankat, ker je bencin cenejši, do zdaj najcenejši na celi ruti. Ko nalijeva oba, prideva skoz za cca 20€. Res je da tankava vsaj 2x na dan, pa vendar. V Samsun sva prispela, ko je bilo sonce še visoko. Hitro pod tuš, preobleč in pogledat v mesto. Odločila sa se, da greva na Amisos Tepesi, to je razgledna točka, k baje para gate. Baje se vidi celo mesto itd. Seveda, štartava peš, v eno smer cca 45min hitre hoje. Naj povem, to mesto je prislonjeno na hrib, kar pomeni, da sva se pošteno nagarala. Ko sva se povzpela na prvi klanec, sva ugotovila, da je to na sosednjem hribu. Ajde, greva naprej, če sva že tu. Naj še kdo reče, da ne športava na dopustu. Vmes sem si rekel, kaj mi je tega treba?! Taxi je čisto poceni. Po drugi strani pa, potrebno se je razgibati. Ko končno prideva do cilja, nov šok. Na vrh ne smeš, je ograjeno, zraven so bile tudi neke table, v nama nerazumljivem jeziku. Verjetno je pisalo, da če bova preskočila ograjo, da bova oba šla nekam na prisilno delo ali pa še kaj hujšega. Bolj kot iščeva nek razgled, bolj nič ne vidiva. Ko sva že skoraj obupala, vidiva na vrhu zelo mlad par. Stojita gor in se razglejujeta, ni videti, da bi hitela, da ju je česa strah itd. Spogledava se in rečem: "Greva gor, pa naj bo kar bo. Zdaj sva tukaj, ne veva, kdaj bo naslednjič, če še sploh kdaj!" Z lahkoto sva preskočila ograjo, itak sva bila ogreta od vseh strmin, stopnic in ne vem česa še vse, kar sva narajmala na poti sem. Pogledava naokoli, naredim en hiter posnetek, stisneva en sebek in hočeva pobegniti nazaj dol, preden naju kdo pospremi. Nato se začneta mladeniča z nama pogovarjati. Nekako nismo imeli skupnega jezika, zato je pomagal telefon, ki je bil v vlogi prevajalca. Bila sva jima zanimiva, da sva sploh prišla v Samsun iz Slovenije, da sva z motorjema, itd. Skratka, bila sta zelo prijazna. Potem sta nama še ponudila, da naju slikata, če želiva. Itak, vzameva vse kar je zastonj. Uh, ta pa diši že malo po savinjčanih. Na koncu si stisnemo roko in se poslovimo. Nazaj sva se vračala ob obali. Res je lepo urejeno. Ogromen park, en kup različnih igrišč, parkirišč, urejenih piknik prostorov, skratka ljudje lahko dajo iz sebe viške energije. Bilo nama je všeč. Nekako naju je spominjalo na Mersin na jugu Turčije, ki sva ga obiskala nekaj let nazaj. Po celem dnevu in rekreiranju po mestu, je bilo treba najti tudi nekaj za jest, kajti lačen sem še vedno ful drugačen. Jebemti, to se z leti nič ne spreminja, čeprav se ljudje nekako počasi spreminjamo. Ne me spraševati ali na boljše ali slabše. Vsak je najboljša verzija samega sebe.Kukava čez okna lokalov. Res je, lokalov kot bi jih naklel, potrebno je najti primernega. Tam, kjer je gužva, to bo najboljše. Zopet sva se vrgla med domačine, naročila kar po plakatih na zidu, kjer so bile slike jedi. Po jedilnem listu niso znali ponuditi v angleščini, niti midva naročiti turščini. Torej, ostane prst in slika. To gre nekako takole ... Pokažeš s prstom proti sliki in rečeš "aammmm". Si ne predstavljaš kako to zgleda? Preberi še enkrat. Tudi tu ti razložijo še enkrat v turščini, kljub temu, da ne razumeš nič. Itak, verjetno boš skapiral, saj je povedal počasneje haha. Skratka, nafutrali in napojili so naju za 16€, kar je bilo več kot odlično za dva obroka, dve pijači in dve sladici.Kaj pa jutri? Jutri bo nov dan. Odločila sva se, da bo sončen, lep in poln doživetij. Cel dan bova vozila ob obali.Za nekatere bo to jutri, z nekatere pa že kar danes. Imejte se lepo.
Kratek postanek
Preiskušava turške dvigovalce cukra
To je še od doma
Razgledi na poti
Na poti na razgledno točko v Samsunu
To je ta kucelj, na katerega naj ne bi hodili, ali pač
Promenada
Uh, sva že lačna
Dobra čorbica
Pišče
Še sladica
4. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Zjutraj nikakor iz postelje, kljub temu da je alarm že oddelal svoje.Na hitro pojeva zajtrk, spakirava in se podava na obmorsko pot, ki zna biti kar zahtevna zaradi naselij, prometa,...Kar hitro sva že v samem Samsunu padla v zastoj zaradi dela na cesti. To poznamo tudi v Sloveniji. Težko ocenim ali sta bili dve koloni v eno smer ali tri. Vem samo, da sva se jedva gužvala med avtomobili in upala, da se kakšnega med njimi ne dotakneva z ogledali ali kufri. Le redko kdo se kljub prostoru umakne, po domače jih boli kurac, če stojiš tam vmes. Oni mirne duše bulijo vsak v svoj telefon in to je to. So tudi redke izjeme, lagal bi, če bi rekel, da jih ni.V nekem trenutku se je Karmen prebila pred mene, pomeni, da ona dela plac med avti. To mi ni najbolj všeč iz večih razlogov. Raje to jaz počnem, ker imam bolj bikast motor, tudi potrobim, kar ona ne itd. Zanimiva je bila najina današnja komunikacija med prebijanjem v tem kaosu. V nekem trenutku sem ostal izza kombija, ona bi nekje po desni naprej, kar mi tudi pove, jaz jo vprašam, če bo to šlo, ona pa ... Ja, mislim da bo šlo, samo ni to in ono itd itd. Skratka, ona meni na dolgo in široko, medtem ko se jaz odločam ali po desni ali levi. Ni čas za pravljice, gre ali ne gre. Skratka, punce imajo drugačen pogled na situacijo. Ko sa se prebila preko, je bilo zelo fajn. Dva vozna pasa v eno smer in odstavni pas. Čez naselja v glavnem omejitve 70km/h, max 110km/h, prehodi za pešce 50km/h. Preprosto ne moreš zmanjševati na 50km/h, ker te promet tišči naprej. Ni preostalo drugega, kot voziti s prometom, pomeni na nek način dinamično med 90 in 120km/h, skakanje iz pasa na pas itd. Bilo je kar nekaj policijskih kontrol, radarjev, ... Mi smo samo pičili naprej.Tudi danes je bil moj srečen dan s policisti. Postavijo naju dol, pogleda registrsko številko in ne ve kaj bi. Nekaj mi razlaga v turščini, nato nekako le pove v angleščini, da nama priporoča v naselju nižjo hitrost. Zaželel nama je še srečno pot in naju spustil naprej. Če je to to, vsaka čast. Naredila sva še vmes en postanek, ker je treba nekaj spit in tudi pojest. Natakar je bil zelo prijazen, prinesel vse kar je šlo itd. Na koncu pa je le nekaj hotel, pa se nikakor nismo mogli zmeniti. Nato le pride njegov kolega in mi pokaže na telefonu Google oceno. Pač, želel je, da jih ocenim in to dobro ocenim. Pa sem jih, kar na licu mesta. Vsi nasmejani, želodčka polna in gasa naprej. Bolj sva se približevala meji, bolj sva tuhtala, koliko sva dolžna Turkom. Ker nisva kupila predplačniške cestnine za AC, pa sva se vozila po AC, bi znalo biti sranje. Ker je v nedeljo ob vstopu bilo to nemogoče plačati na pošti, sva poiskala danes pošto, da poravnava dolgove. Zaprta, ker sva bila prepozna.Kar nekaj km pred mejo so se pojavili tovornjaki v dolgi koloni. Vsak po svoje sva tuhtala, kako bo na meji, kljub temu, da sva kar nekaj cestnin plačala kar na AC. No, pa dajmo. Spraviva se v kolono, Karmen pred menoj, jaz za njo. Dava dokumente, pregledajo in povedo, da naj greva naprej v kolono 7. Ok, kolona 7. Prideva v omenjeno kolono in naju potegnejo preko med tovornjakarje. Odčitajo registrsko od Karmen in jo spustijo naprej. Odčita mojo, vse narobe. Kaj pri bogu je narobe?? Nekaj mi razlaga v turščini, itak pojma nisem imel, kaj hoče. Ko je začel mahat še z roko, sem dojel, da moram nazaj, nekam nazaj. Hočem z motorjem, ne dovoli. Torej, grem peš nekam nazaj, sploh ne vem kam. Bil sem namenjen na prvo kontrolo, ko me dohiti še en azijat s podobnim problemom. Nikakor da se sporazumeva. Samo je rekel da ima "Štraf", torej neko kazen. Kaj pa imam jaz? Pojma nimam. Kam iti? Pojma nimam. In sem se napotil kar z njim. Prvo obdelajo njega, pol pa sem na vrsti jaz, ki sploh ne vem, če sem na pravi lokaciji. Dam prometno in mi reče, da moram plačati 1€. Čakaj malo ... 1€ neke kazni?!?! Pa že. Dam tisti € in čakam neko potrdilo, karkoli. Nič nisem dobil, samo mahne mi, naj že grem od okenca. Preklinjal sem, nekaj sem govoril o njihovih mamah in še kaki žlahti.Ko pridem nazaj do motorja, povem da sem plačal, nato še preveri v računalniku, če je to res in me spusti naprej. Juhu, mimo je. Ne za dolgo.Na gruzijski meji, me takoj postavijo na stran, vrnejo dokumente in čakam. Čakaš in pri milem bogu ne veš čemu. Pač čakaš. Karmen je takrat že bila v Gruziji, jaz pa čakal ne vem na kaj. Probam, če dela komunikacija v čeladi in jo pokličem. Yeeeee, slišiva se. Povem ji, da čakam, pa še sam ne vem na kaj. Nato me pokličejo na kontrolo dokumentov in sem bil tudi jaz čez mejo, le da 35min kasneje kot Karmen. Gruzija, ... Začelo se je mračiti, vozniki so veliko bolj agresivni kot v Turčiji, luknje na cesti so tudi večje. Do Batumija imava manj kot 20min, bova lepo počasi. Prideva do hotela, itak ne veš kam, ker je hotelov in vsega kolikor hočeš. Najdeva hotel s pravim imenom, se parkirava pred vhod, da narediva check in. Varnostnik pove, da tam ne moreva pustiti motorjev, pokaže nama nek parking, kjer bi potreboval dvigalo, da bi motor spravil tja. Utrujen po celem dnevu in pol še to. Nisva se dala in sva odšla na recepcijo. Pol me tam sprašujejo, v katerem "bloku" sva?? Itak nisva vedela. Ugotovijo, da to ni prava stavba, da je treba naprej v sosednjo itd. Ok, greva.Ta hotel je res mogočen, 52 nadstropij in v njem več različnih lastnikov. Midva imava apartma z zajtrkom. Na recepciji v pritličju naju pošljejo v 5. nadstropje, xy soba. Prideva do vrat, nekoga slišiva notri. Potrkava. Prva misel, nisva sama v apartmaju. Brhka punčara odpre vrata, povabi naju naprej, nakar ugotoviva, da je v tej sobi zgolj druga recepcija. Dobiva kartico, pošlje naju v 17. nadstropje. Juhu. Nočni razgled iz balkona je super, bova videla jutri, kako to izgleda v dnevni svetlobi. Sledil je hiter tuš in gas v mesto, saj sva bila lačna. Do zdaj sva preskočila dva časovna pasova, tako da sva dve uri pred vami. Najdeva gostilno, na hitro nekaj pojeva, saj so že zapirali. Po večerji en krog po bližnji okolici. Spodaj bo še par fotk s sprehoda. Jutri je nov dan in midva ostajava tukaj, ker Batumi je treba malo bolj pogledati. Pa še to, cena apartmaja za dve osebi z zajtrkom je 24€/noč. Danes sva potolkla cca 530km, na poti od hotela v Samsunu do hotela v Batumiju, sva potrebovala z vsemi užitki in zapleti 11ur.
Batumi - bila sva v delu mesta, kjer so igralnice in vse stavbe so osvetljene kot v Las Vegasu
5. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Danes pa je bil dan brez motorjev. Peš sva raziskovala mesto. Po pričakovanju je popolnoma drugačno doživetje, kot v siju luči. Prvo kar sa opazila, v mestu je ogromno dreves, različnih grmovnic in tudi vinskih trt, ki se vzpenjejo na balkone hiš. Najvišje kar sva videla, je trta segala do tretjega nadstropja. Res zanimivo. Opazila sva tudi zelo visoke pločnike, kar pojasnjuje, zakaj je kar nekaj vozil s poškodovanimi odbijači ali pa celo manjkajo. Z lahkoto ga snameš.Hrano sva degustirala na ulici, pa tudi en dober rdeč vinček. Bil je zelo sladek, pač po mojem okusu.Bil je še en zanimiv dogodek, ko sva želela prečkati cesto. Malo prej naju dohiti en kuža (uličar). Povohal je Karmen, ki se ga je vstrašila, saj ni pričakovala, da se bo karkoli dotaknilo njene roke. Jaz najdem trenutek in stečem med avti čez cesto, Karmen in kuža pa ostaneta na drugi strani ceste. In takrat se kuža začne zaganjat in lajati na vsa mimo vozeča vozila. Ko se je končno sprostil promet, se je stisnil ob njeno nogo, jo gledal navzgor in pospremil čez cesto. Nato je na drugi strani ceste povohal še mene in naju zapustil. Težko je to opisati, to bi moral posneti. In pol se sprašuješ, kaj pa je bilo to? Tako, danes je to objava za tiste, ki raje gledate slikce, kot pa berete.
Room service zajtrk...uravnotežen, kdo ve
Pogled iz najine sobe
Pa greva malo po ulicah
Kar hitro najdeva tudi drugo stran, manj bleščečo
Mestna plaža
Pa se je dopust začel 😉
Malo sadja
Stolp z gruzijsko abecedo
Na vrhu stolpa
Razgled s stolpa
Pasja utica za uličarje in ni edina
Trta
Na pavzi
Malo za potešiti lakoto
Raznorazni kompoti
Vino
In najin prvi kačapuri
in piščančji ražnjič
6. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Danes sva se podala naprej, iz Batumija preko Kutaisija do Gorija, rojstnega mesta Stalina (Josif Visarionovič Džugašvili), ki je bil rojen leta 1878.Start iz Batumija je bil v popolnem prometnem kaosu, pomeni, da se je bilo potrebno prebijati naprej med avtomobili in paziti, da te kateri ne sname. Zdi se mi, da jim je malo mar, če te bo zadel ali ne. Po kake pol ure je promet stekel in lahko se je začelo uživanje. Kot sva slišala in prebrala, je potrebno paziti na udarne jame, krave in prašiče, ki se prosto pasejo ob cesti, prečkajo cesto itd. Skratka, počasi in nič na silo. V prvi rundi sva potegnila do Kutaisija, naredila tam pavzo, šla malo čez mesto. Prvič na tem potovanju so bile temperature čez 20°C, v mestu tudi 28°C. Midva sva seveda bila fajn oblečena, saj sva štartala pri 14°C.Prvi postanek je bil nekako v predmestju, počutila sva se kot v nekakšnem getu. Skratka, kulturni šok. Nato pa lepo v center, itak prometni kaos, obiskala tržnico, si privoščila sladoled in naprej. Na seznamu so bile še neke točke, ki jih nisva obiskala, ker bi preveč skrenila iz poti glede na uro. V Gruziji se navigirava s pomočjo telefona in aplikacije Here WeGo. Tomtom pač nima kart za Gruzijo in Armenijo, zato ni preostalo drugega. Malo me jeb*, ker nisem navajen tega sistema, niti pogleda, pa še na vrhu tank torbe je, kar je manj pregledno. Če hočem res kaj videti, moram konkretno pogledati dol, tako da iščem trenutke, ko to lahko varno naredim. Kupil sem celo eno vodoodporno torbico za montažo na prečko, vendar mi pokriva preveč vidnega polja pred motorjem in del armature, kar mi je nesprejemljivo. Tako da se zdaj matram s pogledi navzdol. V Gori sva padla kar gladko, razen nekaj del na cesti, nekaj živali na cesti itd. Tega se bo treba navaditi. Hitro sva našla nastanitev, prijazno gostiteljico, ki je kar iz službe prišla predat ključe sobe. Postelj imava kolikor hočeš, tako da se lahko tudi skregava. Kot po navadi, hiter tuš in pešaka v center, do katerega imava par minut hoje. Prvo skočiva na grad, ker ponuja dober razgled. Na poti gor, naju poškropil par kapelj dežja, nič hujšega. Pogledava navzdol in se vrneva v mesto. Sprehodiva se čez Stalinov park, do mestne hše, pa še par ulic levo - desno in v gostilno nekaj pojest. Google mi je danes pomagal najti dobro točko za napolniti želodec. Hrana je bila res izvrstna, vino tudi ni bilo slabo. Lahko bi bilo slajše, ampak je tudi to bilo sprejemljivo. Pod dobrimi vtisi hrane in pijače, sva se počasi odpravila domov. Kar je bilo še zanimivega, vsaj za naju, je recimo plinovod po vasi ali pa po mestu. Preprosto so cevi napeljane ob cesti ene 4m visoko in od tam odvodi k hišam. Vsak odvod ima svoj števec in to je to. Nekatere cevi so še rumene barve, mnogo njih pa je že pobarvala pristna rja. Tukaj v mestu Gori je tudi veliko brajd, ampak res velikih, ki poleti dajejo senco in grozdje. Trte so zelo debele in mogočne. Kupila sva tudi tradicionalno gruzijsko sladico po imenu Čurčhela, nekateri pravijo temu gruzijski snikers. To prodajajo vsepovsod. Mislila sva, da to res morava probati, ker sva že tu. Vzela sva okus maline.Glede na to, da to orehi nanizani na vrvico in nekajkrat pomočeni v grozdni sok z dodatkom moke in sladkorja, da se to lepo posuši in dobi obliko "narebrane sveče", če prepustite domišljiji svojo pot, vas bo zapeljala še kam drugam. Po teksturi in okusu naju ta sladica ni prepričala. Jutri se premakneva malo naprej, pred premikom pa še ogled Muzeja Stalina.
Plinska napeljava
Po celi vasi
Tržnica
Čurčhela
Najina soba
Grad v mestu Gori
Gori
Predjed
Kinkali - značilna gruzijska jed
Gruzijsko vino
7. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Po zajtrku sva pospravila vso prtljago in se odpravila v Stalinov muzej. Muzej odpira vrata ob 10.00, kar je za dopustnike čisto v redu ura. Počakala sva angleško govorečo vodičko, ki nas je popeljala skozi del zgodovine. Muzej je res lepo urejen, pa tudi veliko ljudi od vsepovsod je bilo ob odprtju pred vrati.Po ogledu muzeja, sva se odpravila proti glavnemu mestu Tbilisiju, vmes pa še naredila postanek v Uplistsikhe (starodavno jamsko mesto, vklesano v skalo, 1000 pr. n. št.). Tik pred rampo parkirišča, naju je k sebi povabil domačin, ki je prodajal sveže stisnjen sok. Ker je bil teren mehak, nama je dal tudi dve deščici, da sem ju dal pod tački. Brez bi verjetno motorja padla. Rekel je tudi, da lahko jakne, čelade in airbaga pustiva kar na motorjih, ker je itak on tam. Zaupava in se podava na ogled. Plezava po hribu, si ogledujeva to umetnost, nakar je začelo grmeti, statika je Karmen postavila lase po konci. Tudi jaz sem čutil, da mi jih hoče, samo je bila malo prešvoh. Tudi vlilo se je na hitro, tako da sva bila prav lepo mokra.Ko sva prišla nazaj do motorjev, na motorjih ni bilo opreme. Pomislim, mogoče je pa stric to pospravil, preden se je vlilo. Tip ne odreagira. Midva oba zaprepadena, da sva ostala brez jaken in airbagov. Pol se začne tudi on čuditi kam je to šlo. Malo naju je pustil trpeti, nato pa je povedal, da je dal v avto, da se ne bi zmočilo. Pizdun! Ja, hvaležen sem mu, da je to naredil, po drugi strani pa bi ga malo brcnil v rit. Nato sva vzela pri njem še pomarančni sok, se poslovila in nadaljevala pot proti Tbilisiju. Ker ta ploha ni bila dovolj, sva nekje 40km pred Tbilisijem nadela kondome in nadaljevala pot v dežju. Ko sva prispela v Tbilisi, je dež že ponehal, vendar je bila štiri pasovnica, ki ima ogromno neravnin zalita z vodo. En tip je prav fajn zalil Karmen iz boka ob prehitevanju. Sem že pozabil kaj se je zadrla, vendar ni kazala navdušenja. Teh zadnjih 10km po mestu je bilo napornih. Avti švigajo levo - desno k fliper kuglice, kolona, ne moreš nikamor, polna koncentracija,... Zelo utrujajoče. Za finale sva imela še ornk vzpon do hotela, kjer si ne želiš koga srečati, ker to ne bi bilo navadno speljevanje v hrib.Samo mesto Tbilisi je na prvi vtis kar zanimivo. Lahko rečem, da je zelo živo, veliko turistov. Kar se tiče arhihekture je veliko novogradenj in so tudi predeli, ki izgledajo bolj "bogo".Ogledala sva si Muzej vina, Katedralo Sv. Trojice, prečila sva Most miru in še nekaj ulic starega dela mesta. Muzej vina je res vreden ogleda, saj si ga oglejuješ s kozarcem v roki. Pa ne samo to, tudi vodenje in razlaga je bila odlična. Ugotovila sva, da imamo različne načine pridelave vina.Našla sva tudi restavracijo za večerjo. Lahko rečeva, da sva tukaj jedla najslabše za največ denarja. Zgleda ne moreva imeti vsak dan sreče pri izbiri gostilne.Ob večerji se je ponovno močno vlilo, tako da sva za domov vzela taxi, ker bi bila v nasprotnem primeru premočena do kože. Tudi ta naju je lepo skasiral. Itak, vsi smo hoteli taxi.Jutri nadaljujeva z raziskovanjem mesta.
Stalinov muzej
Stalinova rojstna hiša
Notranjost znanega Stalinovega vlaka
Jamsko mesto
Statika
Svež pomarančni sok
8. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Danes je bil dan brez motorjev, namenjen malo bolj podrobnemu ogledu mestnih znamenitosti.Prvo sva se odpravila v Nacionalni botanični vrt. Mogoče so bila pričakovanja prevelika, pa vendar. Pričakovala sva več cvetja. Res je, ogromno različnih dreves, grmičevja, zelišč, itd. Kugla je fajn šajnala, za trenutek me je zaskrbelo, da mi ožge lobanjo.Med hojo v hrib sem se zadrževal, da nisem bemtil, Karmen tudi ni kaj negativno komentirala, da me ne bi podžgala k bemtenju. Torej, oba sva držala to grenkobo v sebi. Sva se pa o tem pogovarjala, kar je bilo tudi zabavno. Po kar nekaj pretočenih kapljah znoja, sva prišla na drug vhod/izhod botaničnega vrta, natančneje pri Mother of Geogria. Ves čas vzpona sem sanjal o vožnji z gondolo navzdol, pa sva pogruntala, da naju zapelje na drugo stran reke, kar ni bilo skladno z najinim planom ogleda mesta. In kaj sledi? Zopet lepo peš po neštetih stopnicah in neravninah v dolino. Vsaj senca je bila.Naslednja svetla točka je bil Muzej konjaka, ki je bil zaprt. Jaz pa že sanjal o vsem mogočem. Nič od tega.Že v Stalinovem muzeju v Goriju so priporočali obisk Narodnega muzeja, v sklopu katerega je tudi Muzej sovjetske okupacije na Gruzijo. Tudi to sva šla pogledati in videla manj od pričakovanega. Karmen mi je že doma povedala, da greva v Tbilisiju na kavo. No, ona kave ne pije, ampak midva bova šla na kavo. WTF? Danes je bil ta dan in šla sva na kavo v Kvarts Coffee, kjer te tudi narišejo na lonček. Ko prideva tja, gužva do konca. Vsi želijo svojo podobo na lončku za kavo. Zgleda tudi midva. Kavo dobiš dokaj hitro, ampak lonček s svojo podobo,... To pa traja v urah. Nama so rekli, da bova na vrsti čez dve uri. Vmes lahko tudi odideš in se nekje v predvidenem času vrneš. Midva sva počakala kar tam. Ko sva bila na vrsti, naju je prijazno dekle narisalo na lončka. Vsi srečni, vse dobro. Zdaj je treba samo še ta dva papirnata lončka spraviti domov. V bližnji trgovini sva kupila še eno plastično škatlo, tako da bo šlo.Sprehod po starem delu mesta, popoldanska malica, nato pa sva poiskala Clock Tower. Ker je bila skoraj polna ura, sva počakala, kaj se bo zgodilo, saj je bila tam kar velika gruča ljudi v nekem pričakovanju. Zakaj bi bili samo oni v pričakovanju? Še midva sva se vrgla v pričakovanje in gledala v stolp z uro, kaj se bo zgodilo. Kaj se zgodi, poglejte v videu.Od tam pa lepo počasi čez mesto do hotela, kjer sva pripravila vse za jutrišnji premik naprej.Ko je padel mrak, pa nazaj v mesto. Odločila sva se, da probava še nekaj iz gruzijske kulinarike. Najdeva gostilno, naročiva. Brez dumplingsov ne gre. Tokrat polnjeni z govedino in še popečeni. Jaz sem naročil neko jed z govedino. Ne vem, kako se reče, je bilo pa noro dobro. Brez vina ne gre. Rdečega, pa belega itd. Itak, božansko.Le na dumplingse sva čakala zelo dolgo, nekaj je šlo narobe v kuhinji. Že sva se odločila plačati, kar sva pojedla in spila, nato pa prinesejo dumplingse. No, če so jih že prinesli, jih bova pojedla. Na koncu sva jih tudi plačala, niso bili grastis.Tbilisi ima svoj utrip in čar. Ni važno kako boste prišli sem, glavno je da pridete. Jaz mislim, da vam ne bo žal.Jutri pa na vzhod, ker na severu zima ne popušča.
Tbilisi
Terme
Zgleda kot gibanica, pa ni
Mati Gruzija
Nevesta in ženin
Ponovno kačapuri
Portret
Bazar
Clock tower
Večerni utrip
9. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Jutro, vlažno jutro. Pogledam čez okno, mokro in prši. To pa je tisti del potovanj, ki nama res ni všeč. Počasi, brez prave motivacije vstaneva, greva na zajtrk, pol pa pride tisti občutek, ko se kar ne bi oblekel. Nekaj podobnega, kot ti nikakor ni za iti v šolo, ker bo prfoksa po vsej verjetnosti spraševala.Vseeno sva se spravila k sebi, natovorila motorja in se podala v vlažno jutro. Lahko rečem, da je bil promet iz Tbilisija redek, v primerjavi z najinim prihodom. Cesta pa je bila prava drsalnica. Daš noge dol pri semaforju in moraš paziti, da ne zdrsneš in padeš.Danes sva se napotila na vzhod, ker je vremenska prognoza bila dokaj ugodna. Na sever ni za iti, ker na območjih, kamor bi midva recimo šla, je bila danes velika verjetnost sneženja. Torej, napotila sva se čez Telavi v smeri Sighnaghi. To bo najina najbolj vzhodna točka potovanja. Med Tbilisijem in Telavijem sva prečila prelaz Gombori, ki se vzpne na cca 1600m in je bil danes pokrit z oblakom. Saj ni bilo neke sile, pač instrumentalna vožnja. Ko sva se začela spuščati, sva bila tudi dokaj hitro iz oblaka in svet je postal lepši.V Telaviju sva naredila kratek postanek, nato pa na današnji cilj. Vreme se je izboljševalo, vedno bolj svetlo je bilo. Ko sva prišla v Sighnaghi, je bilo že prav lepo vreme. Sprehodila sva se po mestu, pomalicala nato sva se odprava po južni strani nazaj v smeri juga Tbilisija, ker nama je to ugodna lokacija za jutrišnje nadaljevanje poti. Na robu mesta sva dobila prenočišče z zajtrkom za 20€. Več kot odlično. Pot nazaj do Tbilisija je bila suha in umirjena, dokler navigacija ni šla po svoje, oz. sva se malo vrtela sem ter tja. Nato je dodala še Karmen svoj prispevek orientiranja, jaz pa sem razmišljal o pomirjevalih. Že kar tradicionalno ima na vsakem potovanju en svoj navigacijski vložek, ko prekaša navigacijo in še kaj.Ko sva se vrtela in iskala pravo pot, sem skoraj zapeljal na potopne nože za prebijanje pnevmatik. V zadnjem trenutku sem jih zagledal in zaviranje na polno je rešilo situacijo. Hvala bogu je bila hitrost zelo nizka, saj so bili noži montirani na makedamu. Tam sem se znašel, ko sem šel izvidovat makedamsko cesto, če se bo dalo priključiti na glavno cesto. Karmen je čakala na varnem. Zvečer sva se sprehodila po okolici hotela in opazovala življenje domačinov. Lahko rečem, da je res skromno življenje.Tudi današnja vožnja po vaseh je bila zanimiva in tudi na nek način za zamisliti. Ko gledam te ljudi, ki na nek način nimajo ničesar oz zelo malo, pa so vseeno nasmejani. Torej, kaj človek potrebuje? So to materialne dobrine? Je to občutek varnosti? Ljubezen? Pa saj imam tudi te odgovore, pa vendar sem mešanih občutkov.Sem malo posnel, kako to izgleda. Verjemite, da so še mnogo slabši prizori kot na teh posnetkih.Vem, da so globoke stiske tudi v naši domovini, ne govorim samo o revščini tukaj. Vseeno pa mislim, da se na nek način doma nimamo kaj pritoževati, vsaj velika večina prebivalstva ne. Kaj je prav, kaj ni prav, kaj je dobro ali slabo, to razmišljanje pa danes prepuščam vam.
Peljal me je v oblak
Romantično mesto med vinogradi - Sighnaghi
Imel sem srečo
Malo je manjkalo
Najino prenočišče
Zanimiv patent
10. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Kaj lepšega, ko vstaneš in vidiš, da ne dežuje. To je to. Motivacija za nadaljevanje poti kar naraste. Počakala sva deveto uro za zajtrk. Spraševala sva se le, kaj bova dobila za 20€ skupaj s spanjem. V bistvu ni bilo švoh, glih dovolj za na pot.Ob desetih sva štartala, napojila konjička in gas proti armenski meji. Na začetku malo zgoščenega prometa, nato pa z nekaj prehitevanja tekoče do meje. V eni uri sva bila na meji. No, tu pa nikoli ne veš, kako dolgo boš čakal. Začuda je šlo vse gladko skozi, recimo da sva bila v pol ure v Armeniji. Takoj čez mejo sva kupila še zavarovanje za motorja, saj tukaj naša zelena karta ne velja.Po nekaj kilometrih vožnje opažam, da je promet bistveno bolj prijazen od gruzijskega, ceste lepe, pravi užitek. V nekem trenutku je v sončnem vremenu padlo par kapljic dežja, nič hujšega. Prvo pauzo sva naredila v mestu Vanadzor, kjer sva se malo okrepčila. Ko sva se vozila čez mesto, sva ugotavljala, da ni nekih kafičev. Če želiš kavo, jo dobiš kar na ulici iz avtomata. Končno najdeva en fast food, naročiva piščančji kebab na armenski način. S tem mislim njihove dodatke začimb, omak. Porciji sta bili tako obilni, da nisva vsega pojedla.Pot sva nadaljevala po lepih panoramskih cestah v smeri mesta Sevan in Sevanskeha jezera. Zapeljala sva v center mesta, živa tuga. Zelo pusto. Sprva sva imela v mislih, da bi tam tudi prenočila, ampak... Vesela sva bila, da še nisva česa rezervirala. Na hitro sva se odločila, da greva na jug jezera, od koder jutri nadaljujeva pot. Rezervirala sva sobo, dobila pa kompletno stanovanje. Cena 20€. Zajtrk sva kupila v bližnjem marketu, kjer se streže čez pult, POS terminal je znanstvena fantastika, tudi blagajna. Vse kar imajo je en preprost kalkulator, računa ne dobiš in to je to.Kar moram omeniti, pokrajina je čudovita. Barve so prekrasne. Tudi čez kvaliteto ceste, se vsaj danes ne moreva pritoževati. Govorim o glavnih cestah. Stranske so bolj boge oz. čez kake vasi, tam je potrebno zelo paziti, ker so ogromne luknje.Če pogledam arhitekturo, je drugačna od gruzijske. Vse zgradbe so narejene iz enakega materiala in posledišno so vse enake barve. Na nek način bogo na pogled. Neke statistike govorijo, da imajo dobro gospodarsko rast, tako da se bo tudi to popravilo. Upam. Naj omenim še prve vtise z domačini. Ko sva prispela v kraj, kjer bova prenočila, sva se malo izgubila, pač navigacija ni bila usklajena z objektom. Stojiva za cesto in iščeva kam iti, ko se zaustavi avto in moški vpraša, če potrebujeva pomoč. Izstopijo vsi trije, povedo kam morava iti. Poslovimo se, nakar ugotoviva, da naju spremljajo na lokacijo. Zelo prijazno.Druga izkušnja,... Zvečer se vračava iz sprehoda in restavracije, ko je začelo ponovno bliskati in padati neka sodra. Midva v galop proti nastanitvi, ko se zaustavi en mladenič in naju povabi v avto in zapelje. Pred večerjo sva se odločila, da greva peš tudi do Sevanskega jezera. Google pravi 7 min z motorjem ali 45 min peš. Midva seveda izbereva peš. Ko hodiš, se vprašaš, čemu si to izbral?? Iz zahoda se kopičijo oblaki, grmi in bliska, midva pa še niti do jezera nisva prišla. Itak sva, laufala proti jezeru, hitro pogledala in tek nazaj. Par kapljic naju je dobilo, nič hujšega. V bistvu je hitro nehalo. Skočiva še v restavracijo, ki sem si jo že prej ogledal. Itak je edina tukaj. Prideva, notri, natakarca po armensko, midva po angleško, slovensko,... Ženska nama je predstavila, kaj vse lahko dobiva. Itak nisva razumela. Prosim za meni. Tega nimajo. No, zdaj pa sva v piz**. Pol probamo z Google translate. Ponudba nama je bila zanimiva, dokler Google ni rekel, da dobiva tudi sadje na žaru itd. Takrat sva vedela, da iz te moke ne bo kruha. Pol ona zopet govori kaj imajo in midva sva vmes rekla dva krat DA. Pojma nisva imela, kaj sva naročila, edino za pivo sem bil ziher. Naročila sva tudi kompot, kar se je kasneje izkazalo, da je vrč soka. Pa sva dobila liter soka in dva pira. Pustila nisva nič. Kaj pa sva dobila za pojest, pa je spodaj na slikah. Sevansko jezero leži cca 1900m nad morjem. Zavzema cca 5% Armenije in je eno najvišjih sladkovodnih jezer na svetu, saj ima površino cca 1.240km2.V bistvu imava danes višinske priprave.Danes sva prevozila cca 280km, jutri pa še bolj na jug.
Zajtrk
Jezero Sevan
Martuni, Armenija
Separe
Kompot
11. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Vstala sva v sveže jutro, opravila vse kar se zjutraj opraviti mora in ob 9.00 štartala proti prvi bencinski črpalki. Iščeva Premium 95, malo moraš biti previden, da ne naliješ kaj manj oktanskega.Ko sva na drugi črpalki dobila ustrezno gorivo, sva se podala na skrajni jug Armenije, to je mesto Meghri. Od tam lahko skoraj vržeš kamen v Iran. Itak sva že bila na dobrih 1900 nmv, nato pa sva se še dodatno vzpenjala in temperatura je začela padati. Ok, nizka temperatura in dobri razgledi, kupiva. Nekaj časa je tudi tako bilo. Bolj gledam baze oblakov, manj mi je bilo vse skupaj všeč. Zarila sva tudi v oblak, temperatura na 4°C. Vidljivost skoraj nična, jeba. Počasi rijeva naprej, saj sva se začela spuščati. Vmes srečujeva različna vozila, katerim lastnikom je prižiganje luči španska vas. Naenkrat senca pred teboj, kamion. Skratka, neugodno. Ko sva se prebila ven, pa je tudi cestišče postalo občutno slabše. Nekaj časa katastrofa, nato dobro in zopet slabo,... Ker to ni bilo dovolj, je začelo deževati. Hitro se vrževa v olagumija in nadaljujva pot. Lije, čez nekaj km neha, nato zopet lije, baze oblakov pa bolj nizko, kot sva si želela. Preverjava vremensko napoved, napovedujejo nevihte. To ne bo šlo tako, kot je kazalo dan prej.V Saravanu se ustaviva in po preučitvi vseh nama pomembnih parametrov sprejmeva odločitev, da naprej ne greva. Četudi to pot prevoziva, kaj nama bo brez razgledov in užitka v vožnji. Mogoče zlajnana besedna zveza, vendar varnost na prvem mestu. Odločiva se, da greva v Jerevan. Obrneva in gas. V Vayku narediva postanek, spijeva kavo in se posladkava. Za nekaj trenutkov se pokaže sonce, hitro pride nasmešek na lica. Nadaljujeva pot proti Jerevanu, pred nama oblaki, dež naliva na polno. Nimaš kam. Nekaj časa sva bivakirala pod enim nadvozom. Ko je malo manj deževalo, sva štartala naprej. Pol se je šele ornk vlilo. Cesta postane potok, voda teče po kolesnicah uničenega cestišča. Izpod koles šprica, kot bi bil na gliserju, izogibaš se luknjam v kolikor jo opaziš. V nekem trenutku me je nasproti vozeče vozilo zalilo z blatno vodo do te mere, za da nekaj trenutkov ne vidiš nič. Nekaj podobnega, kot ti pozimi prileti kaka plundra na šipo. Nimaš kaj narediti, ohraniš smer in hitrost in mu na glas občuješ s celo familijo.Do Jerevana je bilo teh menjav vremena kar nekaj. Prispela sva v popolnoma zalito mesto, saj sva bila tik za nevihto. To je zalivalo od vsepovsod. Promet pa na glavo. Ne glede na razmere na cesti, samo gas do daske. Zelo hitro si s kom zelo na knap skupaj. Izsiljujejo, menjujejo vozne pasove, nihče te ne jebe 5%, se boš že umaknil ali zabremzal. Kakor hitro si pustiš varnostno razdaljo vsaj za dolžino avta, ti bo nekdo potegnil notri. Velika večina voznikov je med vožnjo tudi na telefonih itd.Ko sva prispela do hotela sva si oddahnila. Ker ima tudi SPA, sva takoj izkoristila savno in bazen. Pasalo, pa to fejst.Pol pa itak v center. Kar dosti sva prehodila. Promet zopet na glavo, brez zemljevida na telefonu si mrzel. Ulice se prepletajo in prepletajo. Kar se tega tiče, najbolj težavno mesto, kar sva jih obiskala.Šla sva pogledat Opero, Kaskade in Trg republike. Kaskade in Trg republike res zažigata.Vmes naju je zopet dobil dež. Hitro sva se skrila v gostilno z armeninskimi jedmi in tam prevedrila. Ni bilo švoh. Mogoče še beseda dve o kasiranju v lokalih, bencinskih itd. Nikoli ne veš koliko boš plačal. Vedno se nekaj zaokrožuje, v glavnem navzgor Jutri po zajtrku sledi bazen in savna. Nato pa do večera v mesto. Motorja bosta kar v garaži hotela.
Malo bova počakala, da se zlije.
Yerevan ponoči
Kaskade
12. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Danes sva ostala kar v Jerevanu, saj je prestolnica Armenije in je še veliko stvari za pogledati.Prvo sva se odpravila v Muzej konjaka Ararat. Seveda sva šla peš, v malo manj kot pol ure sva bila na cilju. Že ko vstopiš na recepcijo za nakup vstopnic, te prevzamejo arome konjaka. Želiva kupiti vstopnice, nato pa šok. Sledilo je vprašanje: "Imate rezervirane karte? " Seveda ne. Pol pa se začne kalvarija, kdaj lahko prideva itd. Za trenutek sem že pomislil, da bo to vse od konjaka za danes. Nato naju potolaži, da je ANG skupina čez 15 min in če kdo ne pride, lahko greva midva. V tistem trenutku sva se odločila, da bova šla s to skupino na ogled. Tako je tudi bilo. Temu se reče moč misli, pa ne bom zdaj o tem.Prijazna vodička Lia nas je popeljala skozi zgodovino, trenutno stanje in na koncu je sledila degustacija 3 in 7 let starega konjaka. Zanimiva izkušnja, saj je Lia zelo lepo zaokrožila to zgodbo. Naslednja točka je bila ogled spomenika Cicerkaberd, ki je posvečen spominu na genocid nad Armenci leta 1915.Genocid "bi naj" zagrešili Turki, ki tega ne priznavajo, umrlo pa je 1.5 milijona Armencev. Cilj je bil izbrisati armensko prisotnost iz Anatolije. Mednarodna skupnost te dogodke priznava kot genocid.Spomenik je vreden ogleda, težko vam opisem občutke, ko vidiš odrasle in otroke, da prinašajo rože. Spomenik predstavlja glavno mesto spomina in narodne identitete Armencev. Zopet malo sprehoda in nato z metrojem v center. Metro ima vsega 4 postaje. Za vožnjo v razdalji treh postaj sva plačala za oba cca 75 everskih centov.Izstopila sva na Trgu republike, ga pogledala še v dnevni svetlobi, nato se ponovno napotila proti kaskadam in zopet po stopnicah na vrh. Danes še višje, tako da sva opazila tudi gradbeno jamo, saj Kaskade še niso dokončane. Projekt oz. gradnja se je ustavila leta 1988 zaradi potresa in tudi zaradi razpada Sovjetske zveze. Graditi se je začela leta 1971. Nato pa še malo naokrog po mestu, vmes je bila še malca, sladkanje, hidracija itd. Zvečer pa Turška savna v hotelu in relaksacija.
Yerevan Brandy Company prideluje Ararat iz belega grozdja in izvirske vode po tradicionalni metodi.
Muzej konjaka
Nianse in variacije
Degustacija
Greva na podzemno
Yerevan podnevi
Mati Armenia
Večerna relaksacija
13. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Danes sva ležerno vstala, nič na silo, ker je včeraj Karmen šla malo s počutjem navzdol. Zjutraj sem samo upal, da bo boljše in je tudi bila. Ni bila 100%, vendar boljše kot včeraj.Po jutranji rutini sva se odpravila proti prvemu cilju, to je Symphony of Stones. Takšno je življenje, če imaš zraven sebe geologijo. Skratka, tu nisem imel pravice glasovanja o lokaciji.Ko nastavim telefon (trenutna navigacija), se podava na pot v prometno kaotičen Jerevan. Zadeva se je zelo hitro zakomplicirala. Po navigaciji bi morala levo, fizično to ne gre, ker je enosmerna cesta, nadaljuješ kamor lahko. In pol te vrti po mestu, pripelje na isto lokacijo itd. V vsem prometnem kaosu v kombinaciji z navigacijo, sva potrebovala iz mesta več kot eno uro. Kugla je šajnala, vroče za znoret, nato pa se še motor shladi med tvoje mednožje. Samo upaš, da ti jajca ne zakrknejo. Tudi preklinjala sva, hupo tukaj kar pogosto uporabljam. Če misliš, da bo šlo kaj skozi po nekih reglcih, to ne gre. Varnostne razdalje ni nobene, vse se rine iz vseh strani na centimetre. Kar je bilo v tem dobro, Karmen je pozabila na slabo počutje, ker preprosto ne moreš razmišljati druga, kot kako se izvleči iz tega brez poškodb.Ko sva že mislila,, da sva na konju, sva naletela še na rekonstrukcijo ceste, kjer so glih nasuli gramoz in je bil sveže razgrnjen z gredarjem. Komaj sva zlezla čez.Do Symphony of Stones sva prišla konkretno zdelana in žejna.Pogledala sva to čudo narave in tuhtala kako se izogniti Jerevana, ker tja si res nisva več želela. Našla sva pot na googlu, nato jo po etapah vnašala v aplikacijo za navigiranje.Za cilj sva si zadala mesto Gyumri. Nisva vedela, kaj pričakovati v tem mestu, pa vendar, če ne druga, bo za prenočiti.Ko sva šla v mesto, sva bila pomirjena. Čisto druga zgodba kot Jerevan. Od prometa, trušča,... Res prijetno in umirjeno mesto. Malo sva se sprehodila po mestu, šla pogledat še spomenik Matere Armenije in Črni grad. Zopet peš, prsti na nogah trpijo. S seboj sva vzela Hoke (kdo je že rekel, da so to najboljše superge za hojo?), ki obema delajo že več dni težave. Porabila sva že kar nekaj flajštrov.Ko sva začela pešačiti nazaj sem rekel, ziher bo kje kak taxi. Hodiva, od zadaj slišim avto in rečem, to bo taxi. Avto pripelje vzporedno z nama, zagledam taxi oznako, pomaham in ta se ustavi. Na telefonu pokažem sliko, kam bi rada prišla. Stric naju je zapeljal na želeno lokacijo, vzel 1.20€ in vsi smo bili srečni. Poiskala sva še eno gostilnico za večerjo in dan se je prijetno zaključil.Ko sva prišla do hotela, sva videla receptorja in še neke mladeniče, ki nekaj kažejo proti motorjema. Čez nekaj časa pokliče receptor v sobo, če sta motorja najina. Po potrditvi reče, da bo poklical nazaj. Ni mi dalo miru, vzel sem oboje ključe in šel dol. Vprašam, v čem je težava? Težava je bila, ker sta motorja stala izven vidnosti nadzorne kamere. Prosil me je, če lahko motorja prestaviva izza hotela, kjer bo bolj varno in bosta motorja pod kamero. Itak, samo da bo vse ok. Prestaviva motorja, receptor srečen, varnostnik srečen, midva pa tudi. Že vedo kako in kaj, saj je to njihovo mesto. Jutri nadaljujeva pot v Gruzijo. Kje bo cilj, še ne veva.
V geološkem raju
Gyumri
14. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Danes sva se odločila priti v Turčijo. Najlažje bi bilo direkt na zahod, vendar to ne gre, saj je meja med Armenijo in Turčijo zaprta (politični razlogi), tako sva morala prvo na sever v Gruzijo in nato iz Gruzije v Turčijo.Vreme je bilo odlično, na cesti proti Gruziji pa kar nekaj obsežnih del na cesti. Pa vendar, na mejo sva prišla brez težav. Ko so se začeli mejni uradni postopki, takrat pa se je malo zakompliciralo. Imela sva vse dokumente razen uvozne deklaracije za motorja. In brez tega papirja ne moreš zapustiti države. Nisva vedela in nikjer nisva zasledila, da morava imeti ta dokument. Tudi na vstopu v Armenijo nama tega nihče ni rekel. E, pa se začne jeba. Čez nekaj časa se pripelje en Nemec z motorjem in nama pove, da je on zaradi tega obtičal dodatna dva dni v državi. Jebemomilomater, bo kar bo, ne moreš nič. Papirja ne moreva dati, če ga nimava. Carinik naju je imel postavljena na strani, nekaj je telefoniral in zmajeval z glavo. Ni kazalo dobro. Midva sva čakala in upala na ugoden razplet situacije. Poigraval sem se z mislijo, da naju bo poslal na mejni prehod, kjer sva prišla v Armenijo. Čez nekaj časa pride in s pomočjo googla prevaja govor iz armenšcine v angleščino. Rekel je nekako takole :"Zdaj lahko gresta. Naslednjič ne bo tako. Spustim vaju, ker smo armenci dobri ljudje." Odvalil se nama je kamen od srca, segel sem mu v roko in se mu zahvalil. Karmen je potočila solzico sreče in hvaležnosti.Na gruzijski strani ni bilo zapletov. Ko sva prečkala obe kontroli, sva se kakih 100m naprej zaustavila in zadihala.Nadaljevala sva pot na sever, nato zavila na zahod v smeri turške meje. Tam je pa bila cesta, na kateri so v 50% razdalje obstajali tudi ostanki nekoč asfaltirane ceste. Ogromno tovornjakov, prahu in globokih lukenj. Čez nekatere se je dalo lepo zapeljati.Ko sva prišla na mejo, hitro opraviva z gruzijskimi organi, turški pa si je vzel malo več časa. Pride carinik, spraznim vse tri kufre, vse pretipa in razmeče. Ok, če že moraš, pa daj. Itak nimam nič spornega. Reče ok, pospravim. Nato pride drugi carinik, ponovi postopek. Ponovno vse kufre narazen, vse torbe ven in pregled vsebine. Ok, nič ne moreš. Si lepo tiho in delaš kar reče, ker v nasprotnem primeru bi še verjetno zdaj bila na meji.Karmen je šla čez isti postopek, le da ni dva krat metala vseh cot narazen.Ko sva bila v Turčiji, sva si ponovno oddahnila. Komaj takrat sva začela razmišljati do kod bova danes dejansko prišla in tudi rezervirala prenočišče v Karsu.Cesta v nulo, pokrajina tudi. Peljala sva se po vzhodni strani jezera Cildir Golu, res fantazija. Pozimi to jezero v celoti zamrzne in baje gor driftajo. Ob jezeru sva naletela na kontrolo Žandarmarije. Bili so do zob oboroženi z dolgocevnim orožjem. Vse kar je se je premikalo po tej cesti je stalo. Pride do naju, pogleda registrske, vidi da sva tujca in nama pomaha, da lahko greva naprej brez kontrole. Ista zadeva se je ponovila tudi ob vstopu v mesto Kars. Torej, tujcev ne obravnavajo ali kako naj to razumem.Poiskala sva bencinsko, da dolijeva gorivo. Fajn je imeti zjutraj poln rezervoar in kar direkt na pot. Prideva na črpalko, mladi fant nama nalije gorivo, nato pride še en starejši in naju ogovarjata v turščini. Dokler imamo vsi nasmešek na ustih je ok, čeprav se nič ne razumemo.Karmen plačuje gorivo, ona dva pa jo ogovarjata in pol jo tudi s kretnjami sprašujeta, če sva kao skupaj, kako ji je ime itd Nista vedela, da ima Karmen mikrofon na čeladi in da jaz to slišim, četudi nisem zraven. Pol sta še z mimiko komentirala mene, v smislu zajeban tip. To sem videl in jima požugal s prstom. Ko sva zapuščala pumpo, sta ji kazala srčke itd. Tuhtam,... V Egiptu ali Tuniziji bi verjetno dobil kamelo. No, ni blond. Mogoče pa. Kaj bi dobil tukaj, če bi šel v pogajanja? Danes sem imel zopet srečo in rezerviral dober hotel. Tudi bazen ima. Rekla sva, greva prvo za eno uro v bazen, nato v mesto in večerjo. Hočeva v bazen in nama povedo, da je za ženske dopoldan, za moške popoldan. Torej, jaz bi lahko šel, Karmen pa ne. Razloživa, da bi to midva skupaj. Dali so nama termin ob 22.30. Sprejmeva, zakaj pa ne. Bazen je bil velik, turška savna je grela na polno, res super. Samo mesto je pa turška klasika. Ni turistov oz. sva jih zaznala zelo malo. Nekako tujci izstopamo, kar se tudi čuti po pogledih, ker si pač opažen. Zopet sva kar nekaj prehodila, se fajn najedla, jutri pa naprej proti jugu.Vreme baje bo.
Na meji
Cildir Golu
Sprejem v hotelu
15. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Ta dan pa je bil poln dogodkov. Pa recimo temu, konec dober, vse dobro.Po zajtrku je Karmen skočila v lekarno, ker nama je nekaj "šprudlalo" po trebuhih. Ni bilo hudo, ampak recimo, da je imel obisk lekarne in nakup turškega Linexa pozitiven psihološki učinek. Včeraj sva vozila po prahu in vsej možni svinjariji, zato se odločim, da očistim vizirja čelad, snamem pinlocke, da bo ja lep pogled. Sestavim skupaj in greva na pot. Ko zaprem vizir, megla. Jebemti, da nisem mogel prej pogledati. S takim vizirjem ne moreš voziti, odločim se, da na prvi bencinski črpalki narediva postanek, da to uredim. Po kake pol ure vidim bencinsko, zapeljem dol, spravim meglo z vizirja. Vse super. Karmen se je prej hecala, da zdaj vem, kako je, če ima človek sivo mreno na očesu in slabše vidi. Pač, ima svoje ideje ob katerih se smeji, meni pa ni bilo smešno, ker sem vozil z odprtim vizirjem.Stopim do motorja in vidim, da imam na zadnji gumi ful kamenčkov. Pomeni, guma je vroča, da so se prilepili gor. Sprednja nič, motor od Karmen nič. Pogledam malo boljše in vidim, da je tudi nekam nizka. Pritisnem z nogo ob gumo, precej mehka. Jebemomilomater, nekaj sem pobral, spušča. Motor potisnem v senco in vprašam delavca na bencinski, če imajo kompresor. Itak da ga nimajo.Mladenič s črpalke je želel pomagati, pa ni imel s čem. Vpraša me, če bom to saniral sam? Bom probal, druge ni. Zavrtimo kolo, Karmen najde tujek v gumi. Ok, to bom potegnil ven in zakrpal gumo. S seboj vozim tudi komplet za krpanje gum, baterijski kompresor itd. Nato je prišel še en starejši gospod in povedal, da ima v avtu kompresor. Super, ne bo se potrebno matrati z ampulami stisnjenega zraka ali baterijskim kompresorjem. S koničastimi kleščami potegnem ven tujek, porajbam luknjo in pritisnem notri injekcijo (menda vulkanizerji temu tako rečejo). Je pa bolj lepljivi črviček. Napumpamo, sliši se nič, zalijem z vodo, mehurčkov ni. Zmaga. Drži. S prijaznimi domačini spijeva še čaj in nadaljujeva pot. Čez 50km sem zopet polival gumo in preverjal ali kaj piha. Saj veste, tisti čuden občutek. Ampak drži. In če pomislim, megla na vizirju mi je pomagala, da nisem krpal gume nekje za cesto pod milim nebom. V vsakem slabem je nekaj dobrega. Pot sva nadaljevala proti Vanu. Okoliški hribi (2000m.n.v in še več) so pokriti z oblaki, razvijajo se nevihtni oblaki. Zdelo se nama je, da bo v najini smeri približno ok. Ampak ne, ni bilo tako. Začneva se vzpenjati na prelaz, ki ima višino 2650m.n.v.. Cel čas kar dobro piha, tik pred vrhom pa začne padati sodra, dež, čuden mix. Postaviva se na rob ceste, potegneva nase dežjaka. Nadaljevati? Ne, obrneva in se spuščava nazaj v dolino do varne točke, to je bila ena dokaj zapuščena, a delujoča bencinska črpalka. V močnem vetru parkirava, stric na pumpi je prvo mislil, da potrebujeva gorivo. Hitro mu je bilo jasno, da iščeva zavetje. Nekaj časa sva bila zunaj, nato sva se mu pridružila v njegovi mini pisarni. Pogovarjati se nismo mogli, ker se nismo razumeli, s pomočjo prevajalnika sem se mu zahvalil za zavetje. Sedimo v tišini, ponudi mi nek hud cigaret. Vzamem, prižgeva in naprej v tišini čakamo, da neurje mine. Prijazen stric.Po eni uri bivakiranja se odločiva, da, ponovno probava čez teh 2650m.n.v. Zahvaliva se najinemu gostitelju in se poslovimo. Upal sem, da ne bova zopet pod vrhom obračala.Ni bilo potrebe obračati. Juhu.Ko sva prišla do jezera Van, je sijalo sonce. Naredila sva postanek kar ob cesti, slekla dežjake, poiskala v mestu Van prenočišče in gas do končne lokacije. Če povzamem, prebava ok, guma drži, lepi razgledi, nove izkušnje in prišla sva na cilj.Pa še to. Ljudje so ljubeznivi, radi pomagajo. Google je velik pomočnik v komunikaciji. Četudi ne bi bilo Googla, dokler je na licih nasmešek, je vse ok. Jutri pa naprej. Ne greva v Iran, čeprav sva zelo blizu, tudi v Sirijo ne. Počasi proti zahodu.
Tamle je dež
Prijazen gospod naju je vzel pod streho
Njegova bencinska
Jezero Van
Van
16. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Noč v mestu Van ni bila nič kaj mirna. Hotel ob eni bolj glavnih ulic ni ponujal popolnega miru. Sredi noči so s tovornjaki pobirali smeti, pri vzvratni vožnji je piskalo in piskalo. Meni se zdi, da so celo noč manevrirali okoli hotela.Po dobrem zajtrku sva se odpravila v smeri mesta Batman. Pač, če že imam majico s tem motivom, je potrebno videti še mesto.Vozila sva ob jezeru Van, Karmen je namakala roke v vodo, mene to ni mikalo. Tudi me ne mika, da bi namakal svoje luksozno telo v to vodo.V mesto Batman sva se pripeljala pri 37°C. To je bil šok za naju, saj sva do danes bila kar oblečena na motorjih. To območje je polno nafte, tako ima Turčija tukaj glavna črpališča in rafinerijo. Mesto, ki ima cca 460.000 prebivalcev, od tega več kot polovico Kurdov. Na bencinski črpalki sva jih tudi spoznala. S ponosom so povedali da so Kurdi, da je to območje Kurdistan. Ne vem, kaj bi rekel na to turški predsednik. Bili so zelo gostoljubni. Ko sva nalila gorivo, so nama takoj do motorja prinesli dva stola, mizico, ponudili čaj itd. Pač, ne moreš kar iti naprej. Vseeno sva se poslovila, ker sva šla se naprej do mesta Hasankeyf ob reki Tigris. Tam so naredili en ogromen jez in posledično poplavili del mesta. Ljudi so preselili višje na hrib in jim zgradili zelo lepe hiške.Reka Tigris očara, saj se mogočno vije po dolini in zajame te tudi zgodoviski pomen teh krajev.Tam je bil tudi trenutek, da se odločiva do kod sploh danes greva, posledično je bilo potrebno rezervirati tudi prenočišče. Odločila sva se za malo manj kot dve uri vožnje do mesta Diyarbakir.Hotel je v centru, pomeni je bil dostop do hotela malo kaotičen, parkirala sva direkt pred vrati recepcije.Sprehod po mestu je bil dinamičen, saj je to bolj tradicionalno turško mesto, zelo malo turistov. Je toliko tradicionalno, da tudi danes nisem niti videl, niti okusil piva. Tudi to mesto je v glavnem poseljeno s Kurdi. Za zaključek bom napisal še nekaj o tukajšnjih ljudeh. Vsi so zelo prijazni, gostoljubni in ustrežljivi, mogoče že malo preveč za najin okus. Recimo,... Postanek na eni od bencinski črpalk. Naredila sva postanek, se okrepčala itd. Ko sva se spravljala na motor, je predvidevam da lastnik črpalke šel v hladilnik po dve hladni plastenki vode in nama ju dal za popotnico.Druga zgodba so Kurdi, o katerih sem že pisal zgoraj.In tudi tukaj v mestu, se ljudje kar zaklepetajo s teboj. Ali pa te vprašajo, od kod sta? Itak vidijo, da nisva iz tega konca sveta.Jutri bova probala iti na pot malo bolj zgodaj, ker se počasi spuščava v tranzit proti domu.
Reka Tigris
Krasno naselje ob reki Tigris
Večerne barve mesta.
17. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Po nekako čudno prespani noči, sva se odpravila na zajtrk. Na mizo so nama prinesli veliko, ob tem pa se ti poraja vprašanje, a bom šel lačen od mize? Danes sva štartala v jutranjih 27°C, predvsem se je to poznalo pri zapuščanju mesta, kjer je ogromno semaforjev in v glavnem svetijo rdeče.Ko sva zopet nabrala malo nadmorske višine, je tudi temperatura padla in vožnja je bila prijetna. Hitro po dvanajsti uri je začelo vreme kazati svojo moč. Obdarilo naju je z dežjem in vetrom. Skočiva v dežjake in ne popuščava. Hitro sva bila čez in zopet na soncu. Slečeva dežjaka, čez dvajset minut pa ponovno oblačenje. Bljak. Tokrat je bilo malo bolj pestro, zgleda je bilo vmes še malo toče, ker je kar bolelo, po rokah in nogah. Skriti se nimaš kam, stati pod milim nebom, pa tudi nima smisla.Kljub temu, da naju je nekako 2x opralo, sva se kar dobro izogibala glavnim nalivom. Kar par krat sva stala in taktizirala ali še malo počakati ali iti naprej. Sva imela kar srečo. Na višini 1800 m.n.v. se vremensko kar dogaja. Nekako sva imela načrt priti do Sivasa, vsaj do sem. Imela sva še voljo in moč, za dodatnih 100 km, vendar na tej relaciji ni bilo razpoložljivih prenočišč. Pa sva ostala kar tukaj.Jutri imava veliko možnost, da bova štartala v dež. Ampak bolj kot bova šla na zahod, lepše bo vreme.
Štiripasovnica, lepa pokrajina.
Malo sva iskala zavetje v primeru močnega dežja.
Tamle dežuje.
Check point
18. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Današnji dan pa je bil, sploh ne vem, kako ga naj opišem. Pa recimo temu, da je 13 srečna številka (13.5.2025). Konec dober, vse dobro.V mislih sva imela kar zajetno etapo, proti na zahodni del Istanbula. To bi nama tudi uspelo, če ne bi bilo vmes zapletov.Za začetek sva v prvih pol ure vožnje imela opravka s prometno policijo. Nekje je bil radar, nisva ga videla, niti nisva vedela, da voziva prehitro. Bila sva v dobri veri, da sva znotraj omejitve (110km/h), pa nisva bila. Omejitev 90, midva sva bila za turške standarde prehitra za 11km/h. Veliko krat niti ne veš ali si znotraj gabaritov ali ne, ker ti ni jasno koliko je omejitev. To je bilo jasno tudi policistoma. Moram reči, da kljub temu, da sva dobila vsak svojo položnico, da sta bila zelo korektna in prijazna in sta nama skušala razložiti kakšene so omejitve na določenih delih ceste. Položnico bova plačala na meji (50€), če si tukaj kaj dolžan, ne boš zapustil države. Gre nekako takole, ko plačaš vse kar si zakrivil, lahko zapustiš državo. Na prvem postanku, kjer sva dolila tudi gorivo, sva spoznala zelo prijaznega lastnika bencinske črpalke, s katerim sva se kar zaklepetala, saj je delal v Avstriji in zna nemško. Pozna tudi nekaj nam poznanih kletvic iz naše bivše domovine, saj je imel sodelavce iz skoraj vseh naših bivših republik. Naslednji dogodek je bil stik mojega motorja z osebnim vozilom. Moji prijatelji policisti rečejo temu prometna nesreča z materialno škodo. Nekako tako.Vozila sva po državni cesti, ki ima v eno smer dva vozna pasova in odstavni pas, tako kot naša AC. Vozil sem po desnem pasu cca 90km/h, saj sem bil še pod vtisom prej dobljene kazni.V nekem trenutku je bil moj vozni pas dokaj razrit, pomeni luknjast in neravnine, zato sem se temu umaknil v levo, ob tem spregledal avto, ki me je prehiteval in sva zadela. Začutil sem trk, motor je zawobblal, krmilo je močno zaplesalo, vendar sem zadevo umiril in se je vse končalo super. Lahko bi padel kot snop, ampak me nekdo tam zgoraj čuva. Hvaležen.Karmen je vozila zadaj, zgodilo se je tako na hitro, da ni dojela kaj se je zgodilo. Ko sem ji rekel, da sva se z avtom dotaknila, ji je komaj postalo jasno za kaj gre.Lastnik vozila ni vedel kaj bi, nato je poklical policijo. Policista sta bila na kraju dogodka zelo hitro. Chat GPT je bil glavni prevajalec. Policistoma povem, da sem se izogibal luknji in zadel vozilo. Rekel je samo ok. Gleda motor, gleda avto. Jaz imam na kufru eno prasko, avto pa črn od plastike levega kufra.Nato sva oba opravila alkotest. 0.0, tako kot mora biti. Policist mi razloži, da sta dve poti. Ena je urejanje zadev preko zelene karte z zavarovalnico ali dogovor o višini stroškov na licu mesta. Lastnik vozila je rekel da želi 400$. Policista sta rekla da ni toliko škode. Pol smo prišli na 250€. To sem bil pripravljen dati, nakar si lastnik avta premisli in bi on zavarovalnico. V redu, pa zavarovalnica. Pol še nekaj koleba kaj bi, nakar sta se oba policista začela dreti nanj, pojma nimam kaj. In pol mi policist reče, če sem pripravljen dati 230€? Seveda, saj bi dal tudi 250€. Kar sama sta mu zbila znesek, kar naenkrat sta bila cenilca škod.Končno si z lastnikom podava roki, dam mu denar, policista opazujeta predajo denarja. Nato sta ga preprosto nagnala in smo ostali sami.Policist je rekel, da so oni tisti, ki nam turistom pomagajo, da je to njihova dolžnost itd. Veliko je povedal, nisem si zapomnil vsega, imam pa shranjen ves tekst, ki ga je prevajal chat GPT.Na koncu smo naredili še en selfie, ob slovesu sta nama z dlanmi pokazala še srčke. S tem je rekel, da je postopek zaključen in da naj lepo in varno potujeva. Res reakcija policije, kot je nisem vajen. Res je tudi, da nimam nekih izkušenj s slovenskimi policisti, niti jih ne želim. Glede na uro sva vedela, da ne bova prišla, tako daleč, kot sva imela nek okviren načrt. Na naslednji bencinski sva določila končen današnji cilj, to je Bolu. Pri temperaturi pod 10°C sva prišla do hotela čisto premražena, saj se na pumpi nisva dodatno oblekla. Ima pa hotel savno, ki je danes zelo prav prišla. In če se navežem na današnjo 13ko. Lahko bi jokal in jamral, kako je šlo vse v kur***, kako nesrečen dan itd. Bil je srečen dan, nikomur se ni nič zgodilo, bogatejši sem za novo izkušnjo v prometu in prijetne izkušnje z ljudmi, ki sem jih spoznal. Bil je dober dan.S Karmen sva debatirala o vseh današnjih dogodkih in sva prišla do zaključka, da je to bil najbolj intenziven dan, gledano na vsa potovanja, kar sva jih naredila.Jutri nameravava zapustiti Turčijo.
Plačilni nalog za radar.
Lastnik črpalke, včasih je delal v Avstriji.
Obuškana Toyota.
in moj kovček.
Korektna policaja.
Zaključek intezivnega dneva.
19. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Jutro brez budilke, kaj češ lepšega. Lahko rečem, da noben dan nisva imela budilke. Vstala sva ob 8.30h, kar se nama je zdelo kar pozno, glede na želene premagane razdalje. Prideva do koder prideva.Štartala sva okoli desete v sveže jutro. Nase sva navlekla skoraj vse kar imava s seboj za mrzle dni, pa je bilo glih prav.Ker je bil danes zgolj in izključno tranzit, to pomeni vožnjo, tankaje, plačevanje cestnine in v glavnem gas.Na črpalki v okolici Istanbula sva spoznala motorista Alija. Pristopil do naju in začeli smo se pogovarjali.Možakar kar dosti potuje. Ko smo se poslavljali, je dal svoj kontakt in rekel :"Če bosta imela kake težave me pokličita." Sem odvetnik. Torej, zopet sva spoznala prijaznega gospoda, pripravljenega pomagati.Na mejo sva prispela, ko ni bilo neke gužve. Turško mejo sva opravila v 10 min, Bolgarska pa je trajala malo več. Na turški strani sva plačala včeraj dobljeno kazen za radar.Sonce je bilo še visoko. Kaj še čeva? Ah, potegneva še 300km do Sofije. Hitro sva se najavila Iskri in Atanasu da prihajava.Ko sva prispela v Sofijo, hiter tuš in na burger s pivom. To je bila moja želja. Danes sva naredila dobrih 800km v lepem vremenu. Pravi užitek je bil.Jutri bo dan brez motorjev. Ostajava v Sofiji.
20. dan - Sakartvelo in Hayastan tour Današnjemu dnevu bom rekel zelo preprosto, to je "Dan za prijatelje".Dopoldan smo se srečali s Kalinom, ki je prav tako motoristična duša. Z njim je vedno prijetno izmenjati menja, se pridružiti in nasmejati. Nekaj časa sva sama raziskovala Sofijo, nato se nama je pridružila tudi Iskra. Sprehajali smo se po mestu, po parkih, klepetali o tem in onem. Kasneje se je pridružil tudi Atanas, ki je moral dopoldan v službo.Vsebine klepetov ne morem razkrivati. Smo pa kvalitetno preživeli dan, kar je edino pomembno.Hvaležna sva za čas, ki sta ga preživela z nama.Ja, dobro smo jedli, se posladkali, tudi pivo sem dobil.Jutri nadaljujeva pot proti domovini.
21. dan - Sakartvelo in Hayastan tour (16.5.2025)Dan, ko sledi zadnja etapa do doma. Ko sem se zbudil, sem zunaj slišal kapljice dežja. Dež je bil napovedan, tako da to ni bilo presenečenje.Po zajtrku naju je Atanas zapeljal v garažo do motorjev. Preverjanje tlaka v gumah, dolivanje olja za mazanje verige, oblačenje in slovo.Na začetku je izgledalo, da bo hujše zapustiti mesto, pa vseeno ni bilo tako hudo, kljub dežju in gostejšemu prometu in stavke javnega prometa. Saj veste, delavci bi večjo plačo, vodstvo bi dalo malo manj, pol pride nezadovoljstvo in stavka. Se bo rešilo.Čez BG/SRB mejo sva padla gladko in upala, da v Nišu že posije sonce. Upanje umre zadnje, a sonca ni bilo. Dogovorila sva se, da dokler ne bo sonca, ne stojiva. V postanek naju je prisililo nujno dolivanje goriva, kljub nespremenjenemu vremenu. Nalijeva in se v lokalu na črpalki še malo ogrejeva, saj so se temperature gibale med 7°C - 10°C. Tudi nekaj vode je prišlo v škornje. Preobula sva nogavice, dala preko PVC vrečko in noge nazaj v škornje. Deluje. Niso premočili škornji, voda je pritekla notri od zgoraj.Pri Kragujevcu je res nehalo deževati, imela sva cilj priti do doma, zato samo gas znotraj omejitev proti domu. Ko sva bila mimo Beograda, se je temperatura dvignila na 15°C in sijalo je sonce. Res prijetno in slekla sva dežjake.Domov sva prispela malo po osmi zvečer, po prevoženih 925km, 9 urah efektivne vožnje in 11 urah skupnega časa potovanja. Bila sva kar utrujena. Potovanje je končano, ko se pere prvi pralni stroj perila. Prehitro sproščanje misli na cesti in občutek, da si že doma, je lahko zelo zavajajoč.
Kaj reči o tem potovanju? Vedela sva, da bo izziv, pa naju je kljub temu včasih presenetilo. Lahko se pripravljaš na pot, pogledaš filme, prebereš potopise, obrneš Google itd.. Ko prideš nekam daleč, pa je vse skupaj samo tvoje. Začne se z lastnim počutjem in občutkom, temu se primeša počutje sokompanjona, promet, vreme, kvaliteta ceste, pričakovanja,... Želim povedati, da bi vsakdo od vas to pot doživel čisto po svoje, pa četudi bi vozili skupaj. Doživela sva veliko. Kar je najbolj dragoceno, je stik z lokalnim prebivalstvom, topla beseda, prijaznost, njihova kulinarika in okolica v kateri živijo. Res je, da je v Sloveniji zelo lepo, pa vendar je tudi tam lepo, na drugačen način. Na poti se nisva skregala, kar je nekako OK, kljub temu, da imava intercom, ko snameva čeladi, pa sva itak skupaj. Nekako znava biti potrpežljiva drug z drugim, čeprav včasih ta potrpežljivost malo pade, predvsem z naraščanjem utrujenosti in lakote.Zelo cenim in sem hvaležen za spoštovanje dogovora, da ne delava stvari na silo, da se ne spuščava v neka nespametna tveganja ali pa samo ne po nepotrebnem. Znava se ustaviti, pretehtati situacijo in sprejeti odločitev, ki je dobra za oba, predvsem pa varna. Lahko povem tudi to, da še nikoli do tega potovanja nisva imela "gumi defekta", tokrat nama je bila dana tudi ta izkušnja. Nikoli nisva imela fizičnih stikov z drugimi vozili, tokrat mi je bila dana tudi ta izkušnja. Razmišljaš in si rečeš, nekdo mi daje izzive. Pisal sem o prijaznih ljudeh. Ljudeh, ki pomagajo v vseh situacijah. Vse to drži. A veste kdaj to ne drži? Ko si z njimi v prometu, takrat pa vsa prijaznost pade, tam pa gre na nož in brez potrpežljivosti. Kulinarika. Gruzija zmaga. Hrana, vina,... Ma to preprosto morate probati. Naše turistične agencije organizirajo izlete v Gruzijo in Armenijo. Sva srečala tam eno takih skupin. Ni izgovorov, da tja ne morete. Moja sopotnica je bila super. Ne glede na velike razdalje, vremenske razmere in vse kar pride na poti zraven, ne jamra. Res je, da jo slišim v kakih prometnih situacijah preklinjati, vendar to počne bolj nežno kot jaz. Včasih izgovarja tudi besedo "majmuuuun". Na tem potovanju sva v 21. dneh naredila dobrih 8200km. Motorja sta služila brez težav.Kar je potrebno dodati, na tem potovanju sva tudi več spala, ker sva imela na razpolago več dni, kot prejšnja leta. Hvala Hedi in Danilo. Posledično ni bilo tako velikega tempa v km/dan. Zahvaljujeva se vam, da nekateri potujete z nama. Upam, da s tekstom in fotografijami čimbolj približam najino doživljanje v vaš domač naslonjač ali WC školjko. Za nekatere je preveč teksta, tudi to razumem. Vse se da preskočiti, a ne? Hvala tudi za vsa privatna sporočila, za skrb, kako motivacijsko misel,...Seveda se opravičujem tudi tistim, ki jim narediva kako dodatno skrb. Zdaj bom nekaj časa tiho.